Od hekerja do poslovneža
Ko je udarila gospodarska kriza, je Žiga Dolher s svojim podjetjem za računalniške storitve ravno zapuščal inkubator. Zaostrene razmere na trgu so ga prisilile v odpuščanje, ne pa tudi v prekomerno zadolževanje. Že takrat je bil namreč prepričan, da kriza ne bo tako kratkotrajna, kot so na začetku napovedovali ekonomisti.
“Tisti, ki trdijo, da lahko računalnik stoodstotno zaščitijo pred virusi in drugo virtualno nesnago, blefirajo,” je odločen Žiga Dolher, računalničar in specialist za zaščito računalniških sistemov. Vsak dan se namreč v virtualnem prostoru znajde toliko novih virusov in izvirnih načinov okužb, da je treba biti nenehno na preži.
Računalniški zombiji
Nekatere okužbe sprožijo zanesenjaki iz čistega pobalinstva, ker želijo preskusiti svoje znanje, pravi Dolher. Ampak tega je vedno manj. “Vedno več je okužb, ki iz računalnika napravijo neke vrste zombija.” Tak virus računalnika ne onesposobi, temveč ga okuži do te mere, da sicer počasneje deluje, a še naprej širi okužbo.
Okuženi računalnik začne samodejno odpirati natančno izbrane spletne strani in klikati nanje. Običajno gre za oglasna sporočila, ki so plačana po številu obiskov oziroma klikov. In če želi avtor okužbe povečati število ogledov oziroma klikov, in s tem povečati zaslužek, mora ustvariti računalniške zombije.
Žiga Dolher je izjemno komunikativna oseba in tudi s svojimi strankami rad vzpostavi oseben odnos. Nekoč pa je naletel na stranko, ki ga je spravila dobesedno v obup. “Človek je bil prepričan, da je pametnejši od nas. Na vse je imel pripombe, nazadnje pa nas je obtožil, da sami širimo viruse, samo da bi potem imeli več dela,” se spominja Dolher, ki se rad pohvali s svojim visokim pragom potrpljenja. “Ampak ta primer je bil nekaj izjemnega, česa podobnega še nisem doživel!” Ko je bil računalnik zatem ponovno nared in je bilo treba poravnati račun, je Dolher namesto plačila od stranke zahteval samo zagotovilo, da ga nikoli več ne pokliče na pomoč. Za nameček jo je opremil s seznamom vseh bližnjih in daljnih računalniških servisov.
Recimo, da želite oglaševati na popularnem spletnem portalu. Portal bo na vse mogoče načine iskal ljudi, ki ne le da si bodo ogledali njihovo spletno stran, temveč bodo kliknili tudi na izbrano oglasno sporočilo. Ker pa se oglasov načeloma vsi ogibamo, bo lastnik oglasnega prostora posegel po računalniških zombijih. Ti so sprogramirani tako, da samodejno, mimo volje svojega uporabnika, klikajo na oglas, oglasno okno pa tako hitro odprejo in zaprejo, da tega uporabnik pogosto niti ne opazi. Število klikov na oglas se tako poveča, zaslužek raste.
Če je vsak klik na oglas vreden deset centov, na primer, klikov pa je dnevno tudi po več tisoč, lahko hitro izračunamo, zakaj je vredno vlagati v računalniške viruse. Ob vsotah, ki se naberejo s pomočjo računalniških zombijev, pa lahko dobro živita tako lastnik oglasnega prostora kot avtor računalniških okužb.
Brez hekerskega znanja ne gre
“V vsakem računalničarju mora biti malo hekerja,” se zasmeje Žiga Dolher, ko govori o svoji odločitvi, da se specializira za računalniško zaščito. Brez hekerskih izkušenj je namreč zelo težko prepoznavati šibke točke računalniških sistemov in se nanje dovolj hitro odzivati s primerno zaščito.
Sicer pa se je za ta poklic odločil, potem ko je na svoji koži občutil posledice nezakonitega vdiranja v tuje računalniške sisteme. Kot dvanajstletnik se je namreč skupaj s prijatelji zabaval tako, da je vdiral na tuje internetne povezave in na tuj račun surfal po spletu. Seveda so skupino kmalu odkrili, čeprav so bili v njej tudi stari računalniški mački. Dovolj je bilo preveriti telefonske številke, s katerih so se fantje vključevali v sisteme.
Sledile so sankcije, malemu Žigi pa je verjetno najbolj koristil nasvet, naj vendar svoje znanje namesto v hekerstvo usmeri v posel. In tako je tudi storil. Ob koncu srednje šole je s pomočjo svojega mentorja Alberta Manzina sprogramiral inovativen zaščitni računalniški program Penta, za katerega sta bila leta 2006 oba tudi nagrajena. Od tu do lastnega podjetja Dolher računalniški sistemi je bil potem le še korak.
Dostop prepovedan!
Prednost Dolherjevega zaščitnega programa je v tem, da ni nameščen na posamezni računalnik, temveč na vmesni strežnik, kjer prečisti in prefiltrira vse podatke, še preden dosežejo uporabnika. Na ta način prepreči vsako nadaljnje samodejno povezovanje in okužbo.
Poleg zaščite so njegove stranke najbolj zainteresirane za preprečevanje dostopa do nekaterih spletnih strani, predvsem do socialnih omrežij. Delodajalci so namreč prepričani, da lahko s tem dosežejo večjo učinkovitost zaposlenih, ki bi se sicer v svojih prostih trenutkih med službenim časom, a tudi na račun svojih obveznosti vključevali v družabna omrežja. V obalnih mestih tako najpogosteje zaklepajo dostop do Facebooka, Twitterja, MySpacea, a tudi do domače Obale.net.
Je pa naročil za blokado tovrstnih portalov vedno manj, pravi Dolher. Tudi zato, ker vedno več podjetij uporablja socialna omrežja za trženje svojih produktov in storitev. Dogaja se celo nasprotno, da namreč podjetja zaposlijo ljudi, da se vključujejo v socialna omrežja in vanje neopazno vnašajo skrita oglasna sporočila.
Socialna omrežja - raj za oglaševalce
V tem primeru gre za dolgoročno in postopno strategijo oglaševanja. Začne se običajno tako, da si zaposleni ustvari profil in svojo mrežo prijateljev. Prek nje začne pošiljati najprej kratke vsebinske zapise, fotografije in podobno, ko pa v mreži vzbudi dovolj zanimanja za svoje teme, začne z bolj trdo, neposredno inačico oglaševanja. Pri tem ni ovir, pravi Dolher, saj lahko na socialnih omrežjih objavljaš, kar ti je najbolj ljubo.
Prav oglaševanje je tudi glavni vir dohodka za lastnike socialnih omrežij, podobno kot to velja za brskalnike, le da so tam oglasi nekoliko bolj prikriti. Tudi zato Dolher ne goji nikakršnih simpatij do socialnih omrežij, čeprav je videti, kot da danes brez njih ne moreš uspešno delovati.
“Raje grem na kavo z enim samim prijateljem v resničnem življenju, kot da bi virtualno kofetkal s petstotimi naenkrat,” je slikovit Dolher. Njegovi prijatelji pa tako tudi brez socialnega omrežja vedo, kje ga lahko dobijo, predvsem pa, da jim bo vedno na voljo, in to v resničnem življenju.
Iz krize z odrgninami
Gospodarska kriza je Dolherja presenetila v trenutku, ko je bil v polnem zagonu. S petimi redno zaposlenimi in stalno ekipo zunanjih sodelavcev je ravno zapuščal varno okrilje inkubatorja, ko je udarilo.
“Bal sem se, da bo kriza z nami kar pometla,” se spominja leta 2009. Promet jim sicer ni upadel, pač pa se je zmanjšala razlika med cenami storitev in stroški. Dodatno breme je bil kredit, s katerim so tik pred izbruhom krize kupili spletno trgovino, kar se je sicer kasneje izkazalo kot dobra poslovna poteza. Ob vsem tem pa so se začeli kopičiti še neplačani računi. Odpuščanje je bilo za mlado podjetje neizogibno. Dolher se sicer ne boji, da bi zmanjkalo dela. Brez računalniških sistemov si danes tako rekoč ni mogoče več zamišljati poslovanja. Neplačevanje računalniških storitev in menjavanje serviserjev pa se dolgoročno nikomur ne izplača, je prepričan. “Na trgu nas ni toliko, da bi lahko stranke to dolgo počele nekaznovano,” pravi Dolher. “Računalničarji se med seboj poznamo, predvsem pa si ne skačemo v zelje.” Tudi zato ga ni strah, da krizi ni videti konca.
VIDA G. POSINKOVIĆ