Od hotela Adelsberg sta ostala le še nekdanja slava in spomin
Kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna, je nekoč stal slavni Grand hotel Adelsberg. Eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, kjer so petičneži uživali v postojnski poletni svežini. Dokler ni v njegovo delovanje grobo zarezala prva svetovna vojna, je v tem prostoru postavljal nove standarde in uveljavljal nove načine trženja.
Spomine nanj so skoraj 150 let po njegovi izgradnji obudili na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna, kjer želijo biti po besedah ravnateljice Cvetke Kernel “vredni dediči” tega prostora.
Zgodba hotela pa je tudi zgodba postojnskega turizma. Če je Postojna z njim pridobila sloves klimatskega letovišča in med visokimi gosti enega najbolj priljubljenih turističnih krajev v tem delu nekdanje avstro-ogrske monarhije, danes ostajata le še nekdanja slava in skoraj pozabljen spomin. Kljub več kot pol milijona gostom v Postojnski jami je več kot stoletje pozneje Postojna bolj tranzitno kot turistično mesto.
Detektivsko raziskovanje zgodovinarke
Povabilo in izziv, da hotel, njegove zgodbe in pomen iztrga pozabi, je sprejela zgodovinarka dr. Dragica Čeč, predavateljica na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, po rodu Postojnčanka. “Delo je bilo pravzaprav zelo detektivsko, saj ni šlo za klasično raziskovanje, ko imaš na voljo določeno gradivo. Ohranjenega arhivskega gradiva v tem primeru ni,“ pove Čečeva. Zato je glede na predvidevanja, kje bi lahko kaj izbrskala, pregledala različne spomine, dnevnike, časopisje, turistične vodnike iz tistega časa in do marsikakšnega odkritja prišla po naključju. Denimo do dnevnika bogate mlade Američanke poljskega rodu, ki je konec 19. in v začetku 20. stoletja živela v Evropi, zlasti na Dunaju, kjer je študirala, in medtem veliko potovala. V svoj dnevnik je ob obisku v postojnskem Grand hotelu Adelsberg zapisala:
“Hotel, ki ga vodi Francoz, je izvrsten. Ima izvrsten park z alejo kostanjev in čudovitim pogledom, udobno dvorišče, sobe in hrano ter dobro strežbo. Romantični kraj – resnično podeželje, kot ga imam rada. Wildov Decay of Lying je name naredil čuden vtis. Ostali smo do četrtka zjutraj in vsak trenutek je bil biser sreče. V okolici je bilo toliko za početi in knjige so me tako presunile.”
Propagirali so ga najboljši vodniki
Grand hotel Adelsberg so si za svoje bivanje poleg bogatih Tržačanov, ki so tukaj preživljali poletja, izbirali tudi tuji gostje, Francozi, Angleži, Američani in drugi, ki so živeli meščansko življenje 19. stoletja in imeli dovolj kapitala, da so si lahko privoščili razkošen hotel, v katerem je soba stala 20 kron na dan. Za primerjavo: toliko je bila povprečna tržna cena 82 kilogramov pšenice kot najdražje vrste žita. Najbolje plačan učitelj, ravnatelj meščanske šole v Postojni, pa je imel leta 1906 okoli 330 kron mesečne plače.
Lastnik hotela, v Trstu živeči hotelir švicarskega rodu Franz Progler, je s hotelom namreč v ta prostor prinesel nove načine trženja. Hotel je propagiral v najpomembnejših vodnikih tistega časa. “To, kar je danes Lonely planet, so bili za Angleže v 19. stoletju vodniki Thomasa Cooka. Proglerjev hotel je bil na tretji strani, tik za nekaterimi večjimi hoteli in celo pred švicarskimi,“ razlaga Čečeva. Prav Thomas Cook je že leta 1868 Postojno vključil v prvo organizirano potovanje po Evropi - poleg Benetk, Dunaja, Budimpešte, Pariza in Švice - in jo s tem postavil med najpomembnejša turistična središča v Evropi.
Postojnske zračne toplice
Progler je svoje goste v Postojno vabil v košček neokrnjenega podeželja. “Svoj hotel je propagiral kot zračne toplice. Danes se nam takšna oznaka zdi nenavadna, toda druga polovica 19. stoletja je bil čas, ko se izrazito širi tuberkuloza, vsaj sprva pa zdravila zanjo še ni. Ljudje so zato poleti odhajali na podeželje, da bi se naužili svežega zraka. Verjeli so, da čist zrak zdravi,“ razlaga Čečeva.
Postojnsko podnebje je bilo poleg Postojnske jame torej tisto, ki je v 19. stoletju Postojno postavilo na turistični zemljevid tudi med petičneži posebej zaželenih destinacij. “Zagotovo je bila v širši okolici Trsta to najbolj atraktivna točka, kjer je bil čar podeželja še dovolj velik, da si lahko pridobil gosta za dlje časa,“ Čečeva pojasnjuje, zakaj se je švicarski hotelir odločil zgraditi hotel prav v Postojni. Obenem je skozi Postojno potekala južna železnica Dunaj-Trst, večina obiskovalcev pa se je pripeljala z vlakom. Tudi Vodnik južne železnice (Führer durch Südbahn) je zapisal, da je Postojna zaradi svoje lege na platoju, hladnih noči in juter, lahne sapice čez dan in čistega zraka primeren kraj za preživljanje poletja.
Na francosko kosilo ali angleški “lunch” tudi kronane glave
Poletno letovanje je bilo za bogate meščane 19. stoletja nekakšen imperativ. Njihove večtedenske počitnice pa nekakšen zametek kasnejših poletnih počitnic, ki so se uveljavile tudi v šolskem koledarju. Toda bogati poletni letoviščarji so bili le ena skupina Proglerjevih gostov. V Postojno so na eno ali večdnevni obisk prihajali tudi individualni in skupinski gosti, ki najbolj ustrezajo današnji podobi turista. Najpremožnejši so si lahko privoščili nočitev ali kosilo v hotelu Adelsberg. Tretja skupina so bili enodnevni gosti, ki so prihajali na dve zelo znani slavji v Postojnski jami, za binkošti in veliki šmaren. Med temi so bili sicer tudi predstavniki delavskega razreda, za katere pa je bilo razkošje hotela Adelsberg nekaj povsem nedostopnega. V časopisih pa je zaslediti tudi poročila o obisku kronanih glav v hotelu. Gostil je denimo švedskega kralja, pa vojvodo Edinburškega. Če že niso prenočili, so si po obisku Postojnske jame v hotelu privoščili odlično kosilo. Hotel, ki je veljal za izrazito razkošnega, je namreč izstopal tudi po kulinariki. Posebno mesto je imela francoska kuhinja, sestavine pa so prihajale tudi iz hotelskih vrtov in hlevov. Jedi, ki so jih 130 let pozneje na krožnike obiskovalcev večera, posvečenega spominu na hotel, pričarali v kuhinji Srednje gozdarske in lesarske šole pod vodstvom kulinarična mojstrice Slavice Smrdelj in vodje kuhinje Erike Markut Hreščak, bi se glede na zgodovinske vire tako zlahka znašle tudi na krožnikih gostov hotela. Na primer pašteta potočne postrvi s popečenim kruhkom, srna z višnjami na dvorski način z zdrobovimi štruklji in dušenim rdečim zeljem z grozdjem na karamelo ali svinjski file s suhimi slivami v zeliščni omaki, dvorski rozinovi piškoti in ocvirkove pogačice, pa rabarbara v rdečem odišavljenem vinu, o kateri je zaslediti zapise hotelskih gostov.
Le peščica luksuznih hotelov
Čečeva razlaga, da so bili v tem predelu avstro-ogrske monarhije kot turistični kraji v 19. stoletju poleg Postojne že uveljavljeni tudi Bled, Bohinj, Rogaška Slatina ter Opatija in Gradež, ki sta slovela kot najbolj priljubljeni obmorski letovišči. Z Grand hotelom Adelsberg pa se je lahko kosala le še peščica hotelov. Bil je istega ranga kot hotela Parkhotel Mallnar in Luisenbad na Bledu, hotel St. Johann v Bohinju ter Grandhotel Union v Ljubljani, ki so ga odprli leta 1905, in hotel Palace v Portorožu, ki je bil zgrajen leta 1910.
Hotel Adelsberg je leta 1875 začela graditi kranjska stavbinska (stavbna) družba, ki je med drugim zgradila tudi stavbo, v kateri je danes urad predsednika vlade. Posel je bil vreden 49.000 goldinarjev, kar je bil za komaj ustanovljeno družbo eden prvih velikih poslov. Hotel se je ponašal z vodovodnim sistemom, ki je bil za tiste čase revolucionaren. Črpalka je črpala vodo iz lastnega zajetja na streho hotela in od tam v sistem. Sobe so bile opremljene s kopalnicami s s prhami. Hotel je imel tudi električno razsvetljavo in celo avtomobilsko garažo, pa tudi organiziran prevoz do železniške postaje. Za razliko od nekaterih mlajših hotelov, denimo Grand hotela Union, pa še ni premogel centralnega ogrevanja.
Za goste organizirali izlete in športne aktivnosti
Razvoj hotela je šel z roko v roki z razvojem turizma v Postojnski jami. Naraščanje števila gostov v jami, zlasti po letu 1900 (med letoma 1904 in 1913 je bilo povprečje slabih 20.000 obiskovalcev na leto) je bila, kot pojasnjuje Čečeva, tudi Proglerjeva zasluga, “kajti ves čas je, čeprav ne vedno enostavno in ne vedno brez konfliktov, sodeloval z jamsko upravo pri načinih in praksah vabljenja gostov in propagiranja Postojnske jame kot enkratne destinacije.“ Čečeva ocenjuje, da je bila zgodnja uvedbaa elektrike v jami deloma tudi njegova zasluga, saj ni želel, da bi v Postojni zaostajali za mondenimi turističnimi kraji. Poleg tega je, kot poudarja Čečeva, gostom že ponujal to, čemur bi danes rekli dodatna hotelska ponudba. Goste, ki se niso zadovoljili s sprehodi po negovanem parku okrog hotela ali športnimi aktivnostmi na hotelskih igriščih, so z izvoščki odpeljali na izlete v Predjamski grad, na Cerkniško jezero in Planinsko polje ob gradu Haasberg.
Dobrih 130 let pozneje je obiskovalcev v Postojnski jami skoraj 30-krat več, a Postojna je zanje bolj kot ne prehodna točka, gostov, ki bi Postojno dojeli kot destinacijo za nekajdnevni oddih, pa skorajda ni, tako kot med upravljavcem Postojnske jame in ostalimi turističnimi akterji ni pravega skupnega jezika. Mogoče bi bila lahko tudi zgodba Grand hotela Adelsberg in njegovega lastnika, ki je kot tujec prepoznal turistične priložnosti mesta, lahko navdih, zgled in marketinška priložnost, predlaga Čečeva.
Z vojno je bilo konec hotelske zgodbe
V delovanje hotela je bistveno zarezala prva svetovna vojna, s katero se je v njem tudi končala turistična zgodba. Hotel je postal sedež poveljstva soške fronte na čelu z maršalom Svetozarjem Borojevićem von Bojno, vrhovnim poveljnikom avstro-ogrskih čet na soški fronti, ki je pustil pomemben pečat Primorski in iz Postojne branil slovensko zemljo.
Kronist je o njem zapisal, da se je iz svoje pisarne v hotelu vsak dan ob tri četrt na 14. odpravil na kratek sprehod po Jamski cesti na Sovič. Ob 15. uri je prišel nazaj v pisarno, tam ostal do tri četrt na 17. in se ponovno odpravil na Sovič za dve uri. “Hodi vedno sam, le malokdaj ga je videti s spremljevalcem. Vedno pa gresta 50 korakov za njim in pred njim dva policaja.” V Postojni je sprehajalna pot na Soviču odslej tudi uradno poimenovana po njem.
Po vojni je Proglerjeva vdova hotel leta 1918 prodala tržaškemu trgovcu, ta pa leta 1924 knezom Windischgraetz, ki so imeli v hotelu do nacionalizacije po drugi svetovni vojni svojo bivanjsko rezidenco z upravo. Leta 1980 ga je tedanja oblast sklenila porušiti in na njegovem mestu zgraditi novo šolo oziroma dijaški dom. “V tistem času se ta stavba žal še ni dojemala kot kulturna vrednost. Bila je sto let stara in očitno so presodili, da bi bil vložek v njeno prenovo prevelik, zato so jo porušili,“ pripoved sklene dr. Dragica Čeč.
VERONIKA R. ŽENKO
