Od odličnega košarkarja do zagrizenega hribolazca

In potem je prišla še druga in nato še tretja operacija kolena, po kateri se je vrnil na igrišča. A najboljši časi so bili mimo. “To je preteklost, sprijaznil sem se s tem,” odmahne z roko nekdanji branilec, ki je z ljubljansko Olimpijo imel nadvse zanimiv odnos. Čeprav je zaradi finančnih težav kluba bolj kot ne izvisel pri plačilu dolga, pa je v Tivoliju vztrajal, bil kapetan moštva in je za Olimpijo igral od leta 2002 do 2011. Pri 34 letih je žogo odložil v kot, saj ga zanima delo s košarkarskim podmladkom. Pred bližnjim evropskim prvenstvom je nekdanji košarkarski reprezentant s svojo zgodbo idealen sogovornik.

Kdo vas je usmeril v košarko?

Kariero mu je obeležila zelena barva

Sašo Ožbolt je zbral 24 reprezentančnih tekem, igral je na prvem svetovnem prvenstvu s slovensko udeležbo leta 2006 in na evropskem prvenstvu leta 2011. Njegovo kariero so usodno zaznamovale poškodbe istega kolena. Po operacijah avgusta 2005 in oktobra 2006 so se mu težave ponavljale, slednjič je največje težave rešil s tretjo operacijo v Bologni junija 2007. Po prvi operaciji se mu koleno ni zacelilo, kot bi se moralo, in je igral z bolečinami, tudi na svetovnem prvenstvu leta 2006 je stisnil zobe. Mesec dni po vrnitvi z Japonske mu je koleno drugič klecnilo - pretrgana je bila ista križna vez. Šele ko je odšel k dr. Alessandru Lelliju, ki je obe koleni operiral reprezentantu Saniju Bečiroviću, je bilo tudi za Ožbolta kalvarije konec. Košarko je začel igrati v Portorožu, večino kariere je igral za Olimpijo. V sezoni 2000/01 je bil član kranjskega Triglava, naslednjo sezono pa je že bil član Olimpije in jo preživel posojen v Slovan. Za Olimpijo je igral do leta 2011. Najboljše leto zanj je bilo 2004, ko je zablestel na tekmi evrolige proti Efes Pilsnu. V sezoni 2011/12 je igral v evroligašu Zagrebu, ki je kmalu po sezoni bankrotiral. Oktobra 2012 se je vrnil v matični portoroški klub, kjer je poleti leta 2015 končal košarkarsko kariero. Zdaj je pomočnik članskega trenerja in trener mladincev v drugoligašu Plama pur.

“Ne spomnim se točno, toda drugega športa v Luciji niti ni bilo. Nogomet je bil doma v Piranu, odločitev pa ni bila težka, ker so se vsi sošolci v drugem razredu vpisali h košarki. Čeprav je bil oče Rajko košarkarski trener, me nikoli ni silil; prav nasprotno. Pozneje mi je govoril: 'Od tega se ne da živeti, šolaj se.' Seveda je bil za to, da se ukvarjam s športom in zdravim načinom življenja, ni pa maral strogega profesionalizma.”

Kot otrok ste bili menda močnejše postave?