Oj, Triglav, moj dom!
Triglav je nam, Slovencem, sveta gora. K njemu smo se obračali v vseh težkih časih za naš narod in se mu poklonili, ko so se na obzorju kazale nove zarje. Tako je bilo med drugo svetovno vojno in med vojno za Slovenijo. Vedno je na Aljaževem stolpu zaplapolala naša zastava, slovenska trobojnica.
Triglav je gora, ki z enim pogledom zaobjame vse Slovence: Gorenjce, Primorce, Notranjce, Dolenjce in Belokranjce, pa prek Ljubljane Zasavce, Štajerce, Prleke in Prekmurce, na sever pa se ozira za Korošci.
“V partizanih sem bil najprej na Gorenjskem,” se tistih časov pred sedmimi desetletji spominja dramski igralec Aleksander Valič, danes še krepak mož v 96. letu starosti. Pozneje se je priključil kulturniški skupini in frontnemu gledališču sedmega korpusa. “Bojevali smo se v okolici Bleda, pod Karavankami in pod Triglavom. Nič kolikokrat sem pogledoval gor k Triglavu, ki je bil pojem za vse nas partizane, pojem domovine. Naš dom, smo mu pravili.”
V primorskih gozdovih pa je v igralski skupini IX. korpusa svoje pesmi prebiral dr. Lev Svetek, pesnik, glasbenik, doktor prava in avtor besedila primorske himne. Kot navdušen planinec je bil eden od pobudnikov, da se je delegacija igralske skupine IX. korpusa povzpela na Triglav in pred očaka položila svoje želje in upe v skorajšnjo svobodo. In se zazrla v nove zarje, kot je dr. Svetek zapisal v planinsko knjigo na Triglavu, tistega 2. avgusta leta 1944.
Skorajšnji konec vojne
Dogodek pred sedemdesetimi leti je bil v marsičem neposreden odsev spremenjenega mednarodnega položaja sredi leta 1944, ki je pomenil prelomnico v II. svetovnem vojnem požaru. O tem zgodovinar dr. Damjan Guštin, direktor Inštituta za novejšo zgodovino, pravi: “Izkrcanje zaveznikov v Normandiji je pomenilo dokončni prelom vojne sreče, zlasti potem, ko so zvezniki zavzeli Pariz. Toda za nemški poraz je več pomenilo hitro napredovanje Rdeče armade na severu vzhodne fronte. Žal se je sovjetski prodor ustavil pred Varšavo, kar je pomenilo tragičen krvav konec druge varšavske vstaje. V Sredozemlju pa so zavezniki osvobodili Rim in potisnili Nemce do Apeninov.”
Med partizani, zlasti med borci IX. korpusa, je tedaj zavladal optimizem in vera v skorajšnji konec vojne. Pričakovali so tudi zavezniško izkrcanje v Istri in Tržaškem zalivu, saj so jih k takemu razmišljanju napeljevale angleške pošiljke orožja in opreme.
Pokopani upi za večjo samostojnost
Z IX. korpusom, ki je bil ustanovljen konec decembra 1943, je osvobodilni boj na Primorskem prerasel v močno silo, ki je nemški vojaški stroj na tem območju ni mogel premagati.
In kakšen je bil položaj v Sloveniji sredi leta 1944, ko so se kulturniki IX. korpusa odpravili na Triglav? Dr. Guštin poudarja, da je bilo tedaj že jasno, da bo Slovenija ena izmed federalnih enot povojne Jugoslavije. “Nedorečeno pa je bilo, kako bo to dejansko videti. In v tem je bilo vodstvo slovenskega odporniškega gibanje precej iniciativno in je načrtovalo marsikaj, čemur se je moralo v letu 1945 odpovedati. Na primer vprašanje slovenskega denarja, ločenega od jugoslovanskega dinarja, potem ločenih organov oblasti in urejanja mnogih državniških zadev, ki so jih morali potem prepustiti zvezni pristojnosti.”
Optimizem za večjo samostojnost je najverjetneje izviral iz tedaj dobrega sodelovanja med Titom in zahodnimi zavezniki, kar pa se je spremenilo oktobra 1944, ko je Rdeča armada naglo pregnala Nemce iz Romunije, prišla do jugoslovanske meje ter kmalu osvobodila Beograd. Prav ta dogodek je pomenil konec slovenskih upov po nekoliko večji samostojnosti v okviru povojne Jugoslavije. Hiter prodor Rdeče armade na Balkan je Titov dogovor z Zahodom namreč povsem izničil.
Odločitev za vzpon
Pohod igralske skupine IX. korpusa na Triglav, 2. avgusta 1944, je bil ravno v času, ko je bilo slovensko partizansko gibanje v zenitu; v času, ko je že prevladoval optimizem in se je zdelo, kakor da je svoboda že na obzorju.
Ni znano, kdo natančno je dal pobudo za vzpon na Triglav. Dr. Svetek je o tem zapisal: “1. avgusta 1944 smo zašli v Trento in v gorsko dolino Zadnjice, od koder smo nenadoma zagledali očaka Triglava, obdanega z večerno zarjo, ožarjenega z zadnjimi sončnimi žarki. Nismo ga še videli s te strani, in zazdelo se nam je, da nas kar vabi v svoje kraljestvo. Tedaj se je v nas porodila misel, da moramo osvojiti vrh in na vrhu Aljaževega stolpa izobesiti slovensko zastavo.”
Kulturniki so se ustavili pri Soškem Trentarju, narodno zelo zavednem Hermanu Srebrniču, župniku v Soči, zelo priljubljenemu med Primorci, ljudskemu tolažniku v času fašizma, znanem vodniku in ljubitelju slovenskih gora, s katerim je prijateljeval dr. Svetek. Rad se je vračal v Gregorčičev planinski raj, kot je sam zapisal, na Tolminsko, Bovško in v Trento. In vedno se je ustavil tudi v Soči pri prijatelju Srebrniču. Povsod tam so kulturniki IX. korpusa tudi pripravljala mitinge.
Naslednje jutro navsezgodaj je skupina partizanov, kulturnikov, po dolini Zadnjice krenila proti Triglavu. Vodil jih je župnik Srebrnič, ki se je s te primorske strani že večkrat povzpel na Triglav. Zraven so bili še: dramski igralec Danilo Turk- Joco, Jožko Erjavec, kurir Jože Šebenik, domačinka in aktivistka Tilka Domevšček-Žarka in dr. Svetek. “Da bi bili do večera, ko nas je čakal v Trenti miting, že nazaj, smo ubrali najkrajšo možno pot po Komarjevi stezi. Tako smo hitro pridobivali na višini, in po slabih štirih urah smo bili že pri takratni opuščeni italijanski planinski postojanki na Doliču,” je zapisal Svetek.
Okrog poldne pa so že bili na vrhu očaka. “Preplavil nas je zanos, da nam je podvig uspel v težavnih razmerah partizanskega vojskovanja; zavest, da stojimo svobodni na svobodni naši zemlji, na nikdar pokorjenem Triglavu, simbolu vsega tistega, kar nas je navdihovalo v naši narodnoosvobodilni vojni! V neizmernem navdušenju se nas je vseh šestero objelo in iz naših grl je v čisti gorski zrak zadonela Aljaževa Oj, Triglav, moj dom,” je zapisal dr. Svetek.
Razbili mejnik, ki je ločeval Slovence
Razobesili so slovensko zastavo. Tedaj pa so opazili mejnik: kamen, ki je ločeval Slovence in svetu razglašal, da je dežela na severu nemška, na jugu pa italijanska. O Slovencih pa ničesar.
V moji radijski oddaji o njem se je dr. Svetek živo spomnil trenutka, ko so za vse večne čase izbrisali to sramoto zgodovine: “Prijela nas je sveta jeza. Vseh šest se nas je uprlo v mejni kamen, in potisnili smo ga čez severno steno, da se je v globini raztreščil na skalah.”
Ogledali so si vpisno knjigo v Aljaževem stolpu. Leta 1941, 1942 in 1943 sprva italijanska, nato vse več nemška imena ... Leta 1944 pa nobenega Nemca več. Nasmehnili so se ob tem, saj so že videli svobodo. In veselo so se vpisali v knjigo. Dr. Svetek je kot smer naprej zapisal: “V nove zarje!”
Te nove zarje so dočakali vsi, ki so tedaj bili na Triglavu. Po štiridesetih letih so se leta 1984 spet srečali v Trenti, vsi z družinami, razen seveda župnika Srebrniča, vsi že v pokoju, le Jožka Erjavca ni bilo več med njimi.
IVAN MERLJAK
