“Narava je hotela pokazati, da moramo nekaj spremeniti”

> Ko sva se tiste novembrske sobote srečali v gozdu nad Slavino, si verjetno niste predstavljali, da bo zgodba sajenja mladih dreves v opustošenih gozdovih dobila takšne razsežnosti?

“Ne, res ne. Z zvezo tabornikov in zavodom za gozdove smo ob začetku akcije seveda ciljali na čim širši odziv, a da smo uspeli posaditi skoraj 30.000 dreves in še najmanj toliko jih bomo spomladi, je nekaj izjemnega. Res si nisem predstavljala, da bo ta zgodba prišla tako daleč, sploh pa ne na tak način.”

> Takrat ste rekli, da ste skušali privabiti čim več mladih taborniških družin, majhnih otrok, ki se pomena akcije morda še niso najbolje zavedali, a se bodo čez leta lahko v “svoj” gozd vračali s svojimi otroci, morda vnuki.

“Pred akcijo sem se pogovarjala z ljudmi, ki so pogozdovali pred 30, 40 leti, med njimi je bila tudi moja babica. Prav ona mi je rekla, da so takrat pač sadili in da je šele z leti prišlo zavedanje. Verjamem, da bodo otroci čez leta, ko bodo odrasli, zelo zadovoljni, da so bili del te zgodbe.”

> Zakaj je stik z naravo, spoštovanje narave tako pomemben, sploh za današnje otroke in mlade, ki so od nje vse bolj odtujeni?

“Oni imajo svoj virtualni svet, kar je na nek način neizogibno, to je prihodnost. Kot protiutež temu svetu je prav, da imajo stik s prvinskim. Pri delu z otroci opažam, da imajo naravo še vedno radi, radi so zunaj in to moramo negovati. V naravi se človek spremeni. Na letošnjem zimovanju, bilo je veliko snega, smo šli v gozd, zakurili ogenj in pekli čevapčiče. Morda bo zvenelo smešno, toda pogovori med nami so bili drugačni. Fantje in dekleta, stari 12 let, v najbolj norih najstniških letih, ki se po navadi samo nekaj špikajo med seboj, so sedeli tam in globoke teme so se kar odpirale. Otroci v naravi drugače reagirajo, sprostijo, umirijo se.”

> Ravno iz te povezanosti z naravo je v sodelovanju z zavodom za gozdove tudi zrasla pobuda za akcijo. Kako ste pravzaprav postali sopobudnica in obraz akcije Obnovimo slovenske gozdove?

“Ta akcija je bila nadaljevanje našega delovanja ob žledu. Ko smo se spomladi in poleti sprehajali po naših gozdovih in videli, kako kritična je situacija, nas je stisnilo pri srcu in vedeli smo, da je nekaj treba narediti. Ko so me na zvezi vprašali, ali bi bila jaz pripravljena delati na tem projektu, sem takoj pritrdila. Zdelo se mi je namreč, da je to res stvar, kjer lahko pomagam naravi in tudi ljudem biti boljši.”

> Na zvezi so v vas torej našli pravo osebo za akcijo?

“Tako nekako. Kar mi je zelo všeč pri taborniški organizaciji je, da ti, tudi če si mlad, zaupajo, da verjamejo vate, da boš nekaj dobro izpeljal, da ti dajo priložnost v slogu: delaj, če padeš, te bomo ujeli, popravili, ti pomagali in bo samo še boljše. Takšna, prava podpora odraslih se mi zdi, da v družbi na splošno manjka. Deset let si moraš pridobivati izkušnje, da potem mogoče dobiš neko funkcijo. Pri tabornikih velja drugačna logika. Če vidijo, da je nekdo primeren, tudi če je star 23 let, mu dajo priložnost. In velikokrat so mladi bolj angažirani, bolj motivirani in bodo zadevo bolje opravili kot nekdo, ki ima 20 let izkušenj, saj jo bodo videli z drugačne perspektive. Jaz sem imela pri tabornikih prav zaradi takšnega načina razmišljanja možnost narediti toliko stvari, ki jih nekateri ne bodo imeli nikoli.”

> Omenili ste, da boste akcijo ponovili spomladi. Kako potekajo priprave?

“Akcija se obeta konec marca ali v začetku aprila. Vse informacije o zbirnih mestih, lokacijah, koordinatorjih bodo na naši spletni strani obnovimo-gozdove.si. Spet bomo posadili vsaj toliko sadik kot jeseni.”

> Je zbranega že dovolj denarja?

“Če sem čisto odkrita, ta trenutek ne vem natančno, koliko. Verjetno pa že kaj več kot 28.000 evrov. Kdor želi, lahko še vedno pošlje sms s ključno besedo gozd na 1919 in s tem prispeva en evro. Ko so me pred časom vprašali, kakšen cilj imam pri akciji, sem rekla, da bi rada spodbudila Slovence, da bi si vsak posadil svoje drevo ali nekaj dreves. Za pravo sanacijo gozdov bi namreč potrebovali dva milijona sadik, toliko, kolikor nas je Slovencev.”

> Akcije se je po Sloveniji sicer udeležilo lepo število prostovoljcev, a vendarle bi bila številka lahko še veliko večja. Se vam zdi, da ljudi danes premalo zanima ukvarjanje z javnimi zadevami, prizadevanje za družbeno dobro, ker imajo preveč svojih težav, ker so postali nekako otopeli, pasivni?

“Slovenci imamo odličen čut za solidarnost, ko pride do katastrof. To smo dokazali v poplavah, žledu in drugih nesrečah. Vedno, ko je hudo, si znamo pomagati. Kar nam manjka, je konstantno delovanje v tej smeri. Da ni razlog za pomoč ravno katastrofa, temveč, da bi to delali tudi sicer.

Ko nekaj delaš prostovoljno, brez plačila, ko si solidaren, odgovoren, ko nekomu pomagaš, ti to prinese takšen občutek notranjega zadovoljstva kot malo kaj. Vsak prostovoljcem mi bo pritrdil. Tudi pohvala, ki jo v naši kritizerski družbi premalokrat slišimo, je velika spodbuda, motivacija za dobro delo.”

> Postojnski taborniki ste, kot rečeno, dobro delali že med samim žledom, ne le po njem. Brez vas ne bi bilo niti kriznega centra, ki ste ga sredi žledoloma vzpostavili v Postojni.

“Tukaj gre definitivno velika zahvala dvema kolegoma tabornikoma, Gašperju Rupniku in Mihi Uhlju. Onadva sta tista, ki sta udarila po mizi in rekla: Dajmo, taborniki! Taborniki smo vsi pristopili. Taborniške vrednote in načela so tako globoko zasidrani v nas, da smo enostavno prišli tja in nekaj naredili. Vsak je našel vsaj en dan, da je pomagal v kriznem centru. Na pomoč so nam priskočili taborniki iz cele Slovenije in katoliški skavti. To je bilo res nekaj neverjetnega.”

> Žledoloma se spominjamo predvsem kot težke preizkušnje, pa vendar se je po drugi strani v povezavi z njim rodilo tudi veliko dobrega. Kako ste ga doživljali vi?

“Mogoče smo si to, kar se je zgodilo, zaslužili in je prišlo v točno pravem trenutku. Če danes pogledam nazaj, je bilo leto 2014 posebno leto, pa ne samo zaradi naravnih nesreč. Mogoče nam je tudi narava hotela pokazati, da moramo nekaj spremeniti tudi sami tukaj noter (pokaže na glavo, op. p.). In prav uničujoči žled je ljudem dal misliti. Dolgoročno upam, da je prinesel več koristi kot škode. V letu 2014 so bili vidni premiki naprej.”

> Menite, da je pri ljudeh, ki so glasovali za vas, prav to pozitivno sporočilo, ki je zraslo iz nesrečnega dogodka, naletelo na tako dober odziv, ali je bila za vašo zmago deloma “kriva” tudi številčnost in priljubljenost taborniške organizacije?

“Mogoče tudi to drugo, predvsem pa verjamem, da bo prispevala k še večji priljubljenosti taborništva. Po podelitvi mi je prijateljica v šali rekla, kam bomo dali vse otroke, ki bodo zdaj hoteli postati taborniki. Sicer pa ne gre le za priljubljenost, temveč tudi priznavanje, da taborniška organizacija ni samo nek krožek, kjer namesto da brcamo žogo, postavljamo šotore in namesto da ustvarjamo ročne spretnosti, postavljamo ogenj. Ta organizacija je veliko, veliko več. Ne da bi podcenjevala ostale krožke, so odlični in pomembni. Toda taborniki smo organizacija, ki ima jasne vzgojne cilje, vemo, kaj hočemo doseči, predvsem pa lahko vsakemu posamezniku omogočimo, da zaradi zelo širokega spektra delovanja uresniči svoje talente, dobi spodbudo, oporo, ne glede na to, kdo je in od kod.”

> Je pomen taborniške organizacije dovolj ovrednoten?

“Vedno bolj, ne pa še dovolj. Ker je ljudje, ki niso taborniki, tudi ne razumejo najbolje. Tistih deset ljudi, ki so bilo na podelitvi z menoj, niso moji kolegi taborniki, ampak so moji bratje in sestre. Med nami so močne vezi.”

> Najbrž poleg staršev prav taborniki nosijo zasluge, da ste postali tako pogumni, odločni, socialno občutljivi, zavzeti za pozitivne družbene spremembe?

“Ja, družinska in taborniška vzgoja. Moja starša sicer nista tabornika, a sta delovala podobno. So pa taborniki tisti, ki so mi poleg vrednot dali izzive, s katerimi sem se morala spopasti, projekte, delo, kjer sem hodila po stopnicah. Imela sem tudi odličnega učitelja, Aljošo Gerželja, ki je starešina našega rodu. Naučil me je ogromno stvari. Imeti takšno osebo ob sebi, ki te vodi, ni dano vsakemu.”

> Se moraš pa tudi sam pustiš voditi, znati poslušati in sprejemati?

“Taborniška organizacija te tega nauči. Težko je sprejemati kritike, a s pravo komunikacijo lahko vodniki veliko dosežemo. Pri nas ne ovinkarimo, ampak si neposredno povemo in razčistimo stvari. To je še ena od odlik naše organizacije.”

> Tabornica ste postali s šestimi leti. Danes ste vodnica. Kaj želite dati svojim “varovancem”?

“Rada bi, da postanejo odgovorni državljani, avtonomni, angažirani, solidarni, ki vedo, kaj počnejo in ki delajo stvari s svojo glavo. Da niso ovce, ki sledijo čredi, ampak da so črne ovce v pozitivnem pomenu besede, ki vstanejo iz množice in naredijo nekaj drugače. To bi rada, da postanejo “moji” otroci.”

> Osebnost Primorske leta 2014 ni edini laskavi naziv, ki vam je pripadel. Pred nekaj dnevi so vas za Ono leta 2014 izbrali tudi poslušalci Radia 94. Že takrat ste dejali in zdaj ponovno ponovili svoje vodilo “moram biti sprememba”, ki jo želim videti v svetu. Kakšne spremembe želite videti v svetu?

“Želim si, da bi bil svet bolj prijazen do vseh, do ljudi, narave, živali… Beseda sprememba zveni idealistično. Kar hočem povedati je, da si že s tem, ko pobereš papirček na tleh, ko hodiš po pločniku in te pri tem vidijo trije ljudje, sprememba. Sliši se banalno, toda spremembe se začnejo z majhnimi koraki. Po svetu se dogajajo grozne stvari, otroci umirajo zaradi lakote, divjajo vojne ... Tukaj jaz, Nina, težko kaj spremenim. Če pa začnem stvari spreminjati v svojem lokalnem okolju, potem je marsikaj mogoče. In ko začne določena lokalna skupnost nacionalno delovati, so spremembe tukaj. Tega se ljudje premalo zavedajo in prehitro obupajo rekoč, da so nemočni. Včasih je dovolj tudi že to, da dvignemo glas za prave stvari in ne smetimo naokrog z negativnimi kritikami.”

> Rodili ste se leta 1991, torej v času rojstva samostojne Slovenije. Kako vidite Slovenijo danes, ko jo številni mladi, ki ne dobijo zaposlitve, zapuščajo?

“Res je, da mladi še nikoli doslej nismo bili v tako brezupnem položaju. Nihče od odraslih nam ne more reči, da nas razume, ker nas ne. Živeti v času, ko ti vsi govorijo, da itak ne boš dobil službe, ko te mediji bombardirajo s podatki o brezposelnosti in vsemi negativnimi novicami, ni lahko. Smo pa vseeno tukaj mladi, ki še nikoli nismo bili tako željni upov sanj, željni dokazati, da kljub vsemu zmoremo, da smo sposobni nekaj narediti.”

> Kako težko je danes mlademu človeku sanjati boljšo prihodnost?

“Moji taborniki so mi podarili darilo, v katerem je pisalo, da deklice s sanjami postanejo ženske z vizijo. Mladi lahko sanjamo in je prav, da sanjamo. Več bomo sanjali, bolj si bomo nečesa želeli in bolj si bomo nečesa želeli, bolj bomo delali na tem, da bomo to dosegli. Po mojem mnenju ni rešitev odhajanje ven. Slovenija je vseeno država, v kateri se dobro živi. Letos sem bila delegatka na svetovni skavtski konferenci. Bilo nas je 1200 delegatov iz vsega sveta. Imela sem veliko priložnosti za pogovor. Problemi v Sloveniji so majhni v primerjavi s tem, kar se dogaja po svetu. Ironično je, da smo nesposobni rešiti že te majhne težave, ki jih imamo. To so težave predvsem zaradi nekih egov, pohlepa ...”

> Svoje prihodnosti torej ne vidite zunaj?

“Prav je, da odhajamo v tujino na šolanje, da si pridobivamo izkušnje. Na dolgi rok pa se mi zdi, da je vseeno Slovenija država, ki nam veliko ponuja, toliko neizkoriščenih potencialov še imamo, relativno mlada država smo še. Če želiš in si pripravljen delati, lahko tudi v Sloveniji marsikaj narediš.”

> Na podelitvi priznanja ste rekli, da je najslabša naložba varčevati na otrocih in mladih. Ste imeli kaj konkretnega v mislih? Kaj najbolj zamerite odgovornim, politikom?

“Ne zamerim, žalostna sem. Ljudje, ki so malo manj “pametni” kot oni, kakšno stvar veliko bolj jasno vidijo. Preveč je sklicevanja na teorijo, brez da bi določene stvari preizkusili v praksi. Treba je znati vprašati in poslušati tiste, ki delajo na določenem področju. Razumem, da moramo varčevati, ampak zakaj toliko varčevati na tistih, ki bodo sedanjim politikom plačevali za pokojnine. Zakaj varčevati na ljudeh, ki so potencial države?”

> Ste absolventka pedagodike in andragogike ter španskega jezika. Verjamete, da vam bodo tudi takšne reference, kot je priznanje, predvsem pa taborniško udejstvovanje, prinesle boljše možnosti zaposlitve ali se vam zdi, da so bolj kot to pomembne veze in poznanstva?

“Na žalost so pomembne. Če sicer nekoga poznaš, pa veš, da dela dobro, s tem ni nič narobe. Problem je, če je dovolj samo poznanstvo. Sama sem prepričana, da mi bodo te izkušnje prišle zelo zelo prav.”

> Kakšni so prvi odzivi vaših kolegov tabornikov, prijateljev, bližnjih, družine na to, da ste postali osebnost Primorske?

“Vsi so ponosni. Toliko bolj sem zadovoljna, ker to priznanje ni samo priznanje meni, temveč priznanje tabornikom. To je potrditev, da znamo delati dobro, je poklon vsem 10.000 tabornikom v Sloveniji in vsakemu bi se zahvalila. Vsak je en košček v mozaiku čudovite taborniške zgodbe, ki jo pišemo. Srčno upam, da jo bomo še naprej.”

VERONIKA R. ŽENKO

“Mogoče smo si to, kar se je zgodilo, zaslužili in je prišlo v točno pravem trenutku. Če danes pogledam nazaj, je bilo leto 2014 posebno leto, pa ne samo zaradi naravnih nesreč.”Leo Caharija