Tisoči kosov, na tisoče zgodb

Pri treh kovinskih ploščicah me čaka zgodba o Američanu, ki se je ob njih zjokal. Ena je namreč pripadala njegovemu očetu, v letih 1947-1953 komandantu v Lokvi in Banih.

Začetnica vseh zgodb pa je čutara z navojem in brez pokrova. “Ko sem jo pri šestih letih prinesel domov, je oče rekel, da je italijanska iz prve svetovne vojne, stric je trdil, da je nemška, sosed pa, da je angleška. Pa sem sklenil, da bom sam ugotovil, kaj od tega je res. Izkazalo se je, da nihče od njih ni imel prav.” Tako je začel iskati ustrezno literaturo. Še prej se je moral naučiti brati. In zaslužiti denar za literaturo. Zato je nabiral divje kostanje, storže, star papir in še marsikaj. Včasih je šel kar peš iz rojstnih Krepelj do Opčin, kjer je dinarje zamenjal v lire in kupil literaturo.

Kandidati za junijsko osebnost Primorske so bili še: pobudnika dobrodelne nogometne tekme v Biljah Valter Birsa in Tim Matavž, upraviteljica Tržaškega knjižnega središče Ilde Košuta in kirurg Gregor Ravnikar. Pogovoru z zmagovalcem Srečkom Rožetom lahko prisluhnete tudi na Radiu Koper; danes ob 11. uri se bo z njim pogovarjala Tjaša Lotrič.

Koliko je prebral v štirih desetletjih, ne ve. Vsekakor ogromno. Njegovo znanje zgodovine, etnologije, orožja, vojaških oblačil, činov, materialov, orodja, posameznih dogodkov in povezav, bi zadoščalo za nekaj diplom. A ga papirji, čast in slava sploh ne zanimajo.

On ta znanja pač potrebuje. Da je lahko obnovil povojne uniforme (vseh v zbirki ima sicer kar 6000), je najprej zbral vse kataloge materialov, ki so jih v letih 1949-1976 podjetja in zasebniki ponujali izdelovalcem vojaških, policijskih in drugih uniform. Če ne bi poznal njihovih lastnosti, bi marsikateri eksponat lahko uničil.

Glede na to, da njihovo število že presega pol milijona, bi marsikdo rekel, da katerega lahko pogreša. On ne. Zanj ima vsak dušo in zgodbo. Ob fotografiji cesarja Karla takoj pove, da je tedaj, leta 1917, cesar Karel prvič nagovoril 17. polk v slovenščini. Ker je bilo v njem 95 odstotkov Slovencev. A ne samo to. Za poslastico pride zraven še razlaga, da je pesmica “Tirolka mu je pušeljc dala ...” posledica naših vojakov na Tirolskem in ljubezni, ki so tam vzniknile.

Tako lepo restavrirano in predstavljeno gradivo je zanimivo tudi za druge muzeje in ustanove, zato je del Rožetove zbirke stalno na razstavah po Evropi in svetu. Najemnine zanje pa sproti vlaga v nakup novih eksponatov. Z leti se je med njimi nabralo veliko izjemnih originalov, ki mu jih zavidajo v marsikaterem mnogo večjem muzeju bogatejših držav.

Srečko Rože je nanje predvsem navezan in zanje skrbi. To so že pred leti začutili mnogi, ki mu zato skoraj dnevno prinašajo nove eksponate. Ali ga pokličejo, ko med rušenjem ali obnovo hiše najdejo zanimive predmete, fotografije, zapiske, uniforme ... Največji problem je, da vsega niti približno ne morem razstaviti, potarna. V lokavskem muzeju so le trije odstotki zbirke, ostalo je v štirih stavbah, pa še marsikje.

Osebnost Primorske izbirajo poslušalci, bralci in gledalci Radia Koper, Primorskih novic in Televizije Koper ter komisija vseh treh medijev. Med tistimi, ki so glasovali za osebnost meseca junija, smo izžrebali tri dobitnike nagrad Primorskih novic. Prejmejo jih: Marta Ščuka iz Dutovelj, Milena Stopar iz Lokve in Breda Črvič iz Nove Gorice.

A tudi sam še vedno išče, tudi po odlagališčih odpadkov. Kot tedaj, ko je še kot najstnik, potem ko so mu, 17-letniku, miličniki zaplenili vse zbrano orožje in mu prepovedali nadaljnje zbiranje, nove predmete zakopal sredi travnika, naboje pa shranil na varno: v jamo, vrh gnijoče krave. In jih šel čez čas s prijateljem po ne prav trdni vrvi iskat. “Da bi šel vsaj v gumijastih škornjih, pa sem šel kar v telovadnih copatih! Spodaj pa vse gnilo in smrad ...” se spominja skrivanja začetkov svoje zbirke pred oblastmi.

Zdaj se mu ni več treba skrivati, opravil je izpite za rokovanje z orožjem in pridobil naziv antikvar, cenijo ga najboljši muzeji po svetu. Še vedno pa mu ni težko prijeti za vsako delo v muzeju. Kot tudi ne njegovi ženi Ireni, ki mu ni le “dovolila”, da je porabil na tisoče ur za iskanje predmetov in študij literature, temveč se mu je kar pridružila. In očitno sta se tega nalezli tudi hčerki Anja in Aneja. Ena je že diplomirala in magistrirala iz zgodovine, druga tudi namerava študirati v tej smeri. Tako dobiva lokavski muzej še eno zgodbo.

MARICA URŠIČ ZUPAN