Ozavestiš, spustiš, jočeš, lebdiš
Dostop do zavesti. Tako bi lahko prevedli besedno zvezo Access Consciusness, s katero je Američan Gary Douglas leta 1995 poimenoval terapije oziroma telesne procese, ki vodijo do lahkotnejšega življenja. Danes te tehnike poznajo po vsem svetu, vse bolj tudi v Sloveniji. Ena izmed izvedenk zanje, tako imenovanih certificiranih facilitatork, je Martina Lenassi Velušček iz Prad pri Kopru. Prizadeva si, da bi eno izmed najpogosteje uporabljenih tehnik, Access Bars, vnesla v šole.
Česa si v svojem življenju želiš več? S tem na videz preprostim vprašanjem Martina Lenassi Velušček začne - kot sama temu pravi - “lupiti čebulo” oziroma po slojih odstirati tisto, pod čemer se skriva jedro težav. Z dotiki določenih točk na glavi, prek katerih odpira energijske poti, in z vprašanji, ki si jih sami običajno ne postavljamo, koplje po zavesti in išče zanke in vozle, tudi tiste že davno pozabljene, ki jih je treba odvozlati. Kdor je voljan pokazati svojo ranljivost, se v večini primerov že po 15, 20 minutah težko upre solzam.
Ko oseba ozavesti težavo, se energija sprosti, pravi Martina. Čeprav je to marsikomu najbrž težko dojemljivo, Martina in osebe, na katerih izvaja orodja Access Consciusness, energijske pretoke občutijo tudi na fizični ravni. Nekateri občutijo rahlo vrtoglavico ali mravljince v udih, drugim postane toplo, se začnejo potiti, ali pa jih zajame hlad ... “Pri nekaterih pa se ne zgodi nič od tega in vse skupaj dojemajo kot sproščujočo masažo glave,” iskreno pove Martina. Sama pa običajno, ko oseba nekaj ozavesti in pride do sproščanja energije, to občuti kot kurjo polt.
“V Accessu ljudi učimo, da ni zaključkov, da imajo vselej izbiro. Ne obstajajio pravilne in napačne izbire, ampak izbire, ki zate delujejo, in tiste, ki ne delujejo. S postavljanjem vprašanj ponujam nov prostor izbire.”
Martina Lenassi Veluščekcertificirana facilitatorka Access Consciusness
“Ni čira-čara, čeprav zveni tako”
In nato nastopi še čudaški del. Energijo, ki se je “dvignila”, je treba očistiti s čistilnimi izreki. Iz Martininih ust se tako občasno vsuje nerazumljivo in na prvi vtis nesmiselno sosledje angleških besed in kratic, a vsaka ima v svetu Access Consciusness nek svoj pomen. “Ne, to ni nikakršen čira-čara, čeprav je morda videti tako,” se ob našem obisku v Pradah, kjer sprejema stranke, nasmehne Martina. Natančneje nam pojasni, o čem se pravzaprav pogovarjamo: “Access Consciusnes je širši pojem, je skupek orodij, tehnik, metod za lahkotnejše življenje. Sem spada tudi energijska metoda Access Bars, ki je najbolj obširna, zajema največ tematik, ki so zataknjene v našem življenju.”
Bars seansa običajno traja od 30 do 90 minut. Oseba leži (oblečena) na hrbtu. V zatemnjenem prostoru ni glasbe, saj bi ta lahko ovirala proces ozaveščanja. “Najprej z določenimi dotiki glave in rok vzpostavim energijski pretok. Stranko povabim, da spusti svoje bariere, zidove, nato postavim prvo vprašanje: Česa si želiš v svojem življenju več? Že tu imamo pogosto problem, saj ljudje sploh ne vedo več, česa si želijo, po čem povprašujejo. Najpogosteje odgovarjajo, da si želijo več časa ali denarja. Kar je pod tem, pa je druga zgodba,” pove Martina.
“Ni nujno, da je stališče ali pogled, ki deluje za nas, dober tudi za našega otroka.”
Nežni dotiki 32 točk na glavi lahko delujejo kot sprostitvena masaža, v kombinaciji z vprašanji, ki jih postavlja izkušen facilitator, pa človeka popeljejo v globlje raziskovanje lastne zavesti in razreševanje “zank”, ki nas ovirajo v življenju. Foto: Osebni arhiv Martine Lenassi V.
Odgovor jemlje moč, vprašanje ustvarja prostor izbire
In z vsakim dodatnim vprašanjem ter dotikom katere izmed 32 točk na glavi, ki ponazarjajo določena življenjska področja, zgodba dobiva bolj jasne obrise, jedro težav pa vse bolj sili na plano. “Večinoma so ljudje zataknjeni v partnerskih in družinskih odnosih ali pa imajo finančne težave, so nezadovoljni v službi ... Namen Accessa ni uničiti te resničnosti, ampak jo spremeniti. Ljudem ne dajem nasvetov, kajti nasveti so v resnici odgovori, odgovor pa jemlje moč, je zaključek. Energija se ustavi in ni več prostora za kreacijo. V Accessu ljudi učimo, da ni zaključkov, da imajo vselej izbiro. Ne obstajajo pravilne in napačne izbire, ampak izbire, ki zate delujejo, in tiste, ki ne delujejo. S postavljanjem vprašanj ponujam nov prostor izbire,” razloži Martina in doda: “Ali kakor pravimo v Accessu - ljudi opolnomočim, da vedo, kar vedo. Ko nekaj ozavestiš, to 'spustiš', in takrat pride najprej jok, nato pa blagostanje in izjemen občutek lahkotnosti.” V večini primerov za takšen učinek zadoščata dve ali tri Bars seanse. “Nekateri potem prihajajo enkrat na mesec na 'veliki servis',” v smehu doda sogovornica.
Ko je začela izvajati Bars seanse, je bila izgubljena, prizna, saj je stisko drugih jemala osebno. “Nisem spala, slabo sem jedla, začela sem hujšati. Videla sem, da ta smer zame ne deluje, zato sem se posvetovala s facilitatorji, ki so na višji stopnji, in se naučila to obvladovati.”
So lahko orodja Access Conciusness ljudem bolj v pomoč kot terapije pri psihiatrih in psihoterapevtih? “Gre za povsem drugačen pristop. Kdor se spopada z depresijo in poišče pomoč pri uradni medicini, bo najverjetneje dobil zdravila. Z antidepresivi pa - kot tudi z drogo in alkoholom - spravimo telo izven zavedanja. Nismo prisotni tukaj in zdaj, nismo prisotni sami s sabo, zato težav ne odpravimo, pač pa jih le začasno omilimo,” je prepričana Martina.
Polaganje rok na določene točke glave in telesa “odpre” pretok energije. Foto: Osebni arhiv Martine Lenassi V.
Dolga leta ni zmogla predelati travme ob smrti staršev
Dobro ve, o čem govori, saj je tudi sama svoje lastne stiske dolgo potiskala pod preprogo, misleč, da je z njimi že opravila. Dokler ni pred nekaj leti po naključju spoznala facilitatorke tehnike Access Bars, ki ji je vzbudila radovednost. “Šla sem k njej na terapijo in že po prvi jokala kot dež. Pa nisem vedela, zakaj, kaj se dogaja. Seveda sem se zavedala svojih življenjskih dram in tavm, zlasti največje zaradi smrti obeh staršev, a se dotlej s tem očitno nisem spopadala na pravi način. Nisem tega znala predelati, razumeti ali spustiti. Nenehno sem bila zataknjena,” o hudih bolečinah iz pretekloti - očeta je izgubila pri 19 letih, mamo pri 24 - pove Martina.
In nadaljuje: “Kdaj so prišle te travme na dan? Čisto vsakič, ko sem na kaki žurki spila nekaj kozarčkov preveč. Čez čas je obveljalo, da žurke ni konec, dokler Martina ne začne jokati.” Čeprav se je po smrti staršev zmogla sama postaviti na noge - zgradila je svoj fitnes center in ga uspešno vodila, postala je mama in našla pravo ljubezen -, je sama pri sebi ves čas vedela, da nekaj ni v redu in da hudih izgub po toliko letih še ni zmogla uspešno predelati. Druga “zanka”, ki je ostala zataknjena v njej, je bila težka izkušnja poroda, ob katerem je bila njena danes devetletna hčerka Sofy v smrtni nevarnosti.
“Po prvi Bars seansi sem ozavestila, da je mogoče živeti lahkotnejše. Šla sem na nekaj delavnic in se odločila postati Bars praktik. Udeležila sem se številnih seminarjev doma in po svetu ter se naposled odpravila še na napredni štiridnevni seminar Temelji. Tam pa je bilo konec. Vsi moji temelji, vse, v kar sem verjela, vsi vzorci, s katerimi sem odraščala, vse se je porušilo. Osvojila sem drugačen pogled na smrt staršev. Dojela sem, da je njuno slovo bilo zame doprinos, saj sem nekaj naredila iz svojega življenja, sledila sem svojim sanjam. Če bi bila starša še živa, se to najverjetneje ne bi zgodilo.”
“Izbiram situacije in ljudi, ki so zame doprinos”
Starše bo zagotovo pogrešala vse življenje, a na žurih danes Martina ne joče več. “Nisem več ujeta v tem, ne delam več drame.” Še veliko drugih stvari se je v njenem življenju obrnilo na bolje, odkar se poglablja v telesne procese Access Consciusnes. “Nisem več taka control freak (obsedenka z nadzorom, op. a.), kot sem bila v preteklosti. Nimam več bolečin v križu, ki so me pestile dolga leta, Sem bolj srečna, mirna, bolje spim. Nisem več obremenjena s svojim videzom. Izbiram situacije in ljudi, ki so zame doprinos. Nisem z nekom samo zato, ker moram biti. Ne grem k nekomu na večerjo zato, ker se spodobi, da grem,” našteje in doda: “Poslušam se, veliko se sprašujem, imam nenehen dialog s svojim telesom. Sem voljna biti povsem ranljiva. Ko mi krvavi rana, ne polagam nanjo gaze, ampak pustim, da peče in boli. Enkrat ko to dosežeš, si svoboden. Po tej svobodi pa vsi hrepenimo,” sklene.
Bars terapije bi rada uvedla v šole
Svojo pot v svetu Access Consciusness je Martina jasno začrtala. Vse bolj jo zanima tovrstno delo na otrocih, s čimer ima že nekaj izkušenj. Dovolj, da prepoznava pozitivne učinke, ki jih ima Bars terapija nanje, zato si želi, da bi jo lahko uvedla v šole, kar, kot pravi, že počnejo v ZDA in ponekod v Italiji.
“Otroci so izjemna bitja. Niso majhni in nemočni, kot jih vidimo mi in jim zato vedno krijemo hrbet. Oni tega ne potrebujejo in ne izbirajo. Mi odrasli smo tisti, ki si jemljemo pravico, da izbiramo zanje. Nanje prenašamo naše vzorce, vrednote, stališča. A zavedati se moramo, da ni nujno, da je stališče ali pogled, ki deluje za nas, dober tudi za našega otroka,” opozarja Martina. Bars seanse, ki jih izvaja na otrocih, so krajše, saj “oni lahko že v 15 ali 20 minutah naredijo veliko večjo spremembo, kot smo je sposobni mi odrasli. Ker nimajo v sebi shranjenih toliko laži, travm, dram, spletk in nekih skritih agend”.
Kot zatrjuje in kot tudi kažejo nekatere opravljene nevroznanstvene študije, se pri otrocih po Bars terapijah pozna, da so zmožni lažje obvladovati stiske, poveča se osredotočenost pri učenju in se posledično izboljša obvladovanje učne snovi, na področju medosebnnih odnosov in socializacije se zmanjša agresivno vedenje, otroci so bolj umirjeni in prijazni.
Pomiritveni učinek lahko med drugim opazuje tudi na svoji najmlajši “stranki”, komaj sedemmesečnem dečku, s katerim dela Bars terapije že tri mesece. “Deset minut povsem zadošča, da se popolnoma sprosti, je bolj miren, bolje spi,” pove.
Pri starejših otrocih, doda, se okrepita tudi samopodoba in proaktivnost, izboljšajo se odnosi z vrstniki, starši, z brati in sestrami. Bars terapije pa so lahko v pomoč tudi pri odpravi nočnih mor, blaženju tesnobe, prehranjevalnih in vedenjskih motenj, glavobolov ...
Vse to namerava predstaviti ravnateljicam in ravnateljem šol, preko njih pa tudi staršem, z upanjem, da bodo njeni argumenti padli na plodna tla. Želi si, da bi lahko enkrat na teden s pomočjo drugih Bars praktikov izvajala 20-minutno Bars terapijo na učencih. “Moj cilj je, da bi se tako otroci kot učitelji in starši naučili te tehnike - govorimo seveda zgolj o dotikih 32 točk na glavi, brez postavljanja vprašanj, saj so za to potrebna dodatna izobraževanja - in bi si nato sami izmenjevali Barse. Zavedam se, da imamo Slovenci glede tega še veliko zadržkov, a sem prepričana, da bi to bil velik doprinos za vse. Ne želim, da bi bili tudi naši otroci 'zataknjeni', kot smo mi, ki smo zrasli z emocijami, vrednotami, čustvi naših staršev. To smo kupili, to dajemo naprej. Kaj pa če ne deluje?”
