Paket iz Egipta je lajšal življenje

Ena od besed, ki so ostale zapisana v najbolj čustvenih spominih otrok primorskih žensk na delu v Egiptu, je “paket”. Med vasmi v Vipavski dolini in svetovljanskima mestoma Kairo in Aleksandrija je bi na prelomu 19. in 20. stoletja živahen promet. Iz tržaškega pristanišča so vozili parniki in kasneje hitre motorne ladje. Na krovu pa je bila skoraj vedno kakšna Slovenka.

Aleksandrinke so sorodnice in znanke, ki so odhajale domov, vedno prosile, naj nesejo paket. V njem so bile obleke, par čevljev, fotografije in priboljški za otroke.

V časih, ko so bili doma le ob posebnih priložnostih edina sladkost sadje in košček potice, je bil prihod paketa praznik.

“S sestro sva vedela, kje so prve češnje ali divje jagode in robidnice. Vse nam je prišlo prav. Lepo je bilo, ko smo dobili paket iz Egipta po kateri od naših vaških aleksandrink,” se v knjigi Aleksandrinke so prišle domovPetra Zorna spominja zdaj že pokojni Dragutin Volk z Gradišča nad Prvačino.

Najbolj značilni slaščici iz paketa sta bili posušeni dateljni in halva, sladica, ki jo poznajo po vsem bližnjem vzhodu. Beseda izhaja iz Arabščine in dobesedno pomeni “sladica”. V različici, ki jo pripravljajo v Egiptu, je njena osnovna sestavina sezamova pasta, imenujejo pa jo “halawa”.

In kot “halava” je slaščica ostala tudi v primorskem narečju.

Te posebne zgodovinske okoliščine še danes ustvarjajo nenavadne zgodbe. Primorci, ki potujejo v Egipt, Turčijo ali kakšno drugo bližnjevzhodno deželo, med stotinami veliko bolj razkošnih in okusnih sladic iščejo halvo in pri tem nemalokrat vzbudijo zadrego in začudenje pri turističnih vodičih, ki so jih prisiljeni poslati na tržnice ali v trgovine, namenjene domačinom. Na vprašanje“Zakaj hočete ravno to?”, je samo en odgovor: “Zato, ker ima okus po otroštvu.”

Muzej v Prvačini, v stari hiši na osrednjem vaškem trgu, je eden od najpomembnejših projektov Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink. Sicer tesni prostori v ozko “gaso” stisnjene hiške ustvarjajo idealni okvir in vzdušje za zajetno zbirko fotografij, dokumentov, oblek in predmetov, povezanih z aleksandrinstvom. V času, ko je društvo vodila prva predsednica Dejana Baša, je mestna občina Nova Gorica od zasebnikov, ki so prostore leta brezplačno dajali v uporabo društvu, odkupila stavbo, kar je prvi predpogoj za začetek nujne in prepotrebne obnove. Ta je osrednja naloga novega vodstva, se zaveda sedanja predsednica Darinka Kozinc, ki pa si hkrati želi, da bi muzej, v katerega prihaja iz leta v leto več gostov in obiskovalcev, postal tudi točka srečanja za člane društva in domačine.

V juliju je tako pred stavbo zaživel Večer pred hišo, na katerem so se podobe iz življenja aleksandrink prepletle v glasbeno in dramsko zgodbo v izvedbi domačega društva žena in orkestra Prvačka pleh muzika. Otroci pa so na likovnih delavnicah z motivi hiše in doma porisali kamenčke iz reke Vipave, ki sedaj krasijo zid pred muzejem.

Jeseni pa je bila na sporedu prva iz načrtovanega niza delavnic. Članica društva Ljuba Krušič, sicer upokojena vzgojiteljica, je dolgo iskala in nato tudi našla preprost in izvedljiv recept za tipično egiptovsko jed. Na delavnici ga je delila z drugimi člani ter članicami društva in radovednimi obiskovalci. Lepota recepta je najprej v tem, da je kuharica sama popražila semena in jih nato zmlela: “Ta mlinček je bila moja edina želja za rojstnodnevno darilo. Upam, da bo dolgo zdržal,” je povedala. Pa tudi v tem, da je 'halava' po tem receptu takšna, kot mora biti: ravno prav sladka in tako rahla, da se kar stopi v ustih.

Globalizacija je eksotično jed iz redke dobrine, ki jo pošljejo ali prinesejo le popotniki iz daljnih krajev, spremenila v izdelek, ki ga je moč najti na policah vsake večje trgovine z živili. Udeleženci delavnice, ki so priložnost izkoristili ne le za pridobitev novega znanja, temveč tudi za sproščen klepet ob skodelici čaja, so primerjali kupljeno in doma izdelano halvo in se seveda strinjali: “Domača je veliko, veliko boljša.”

VESNA HUMAR