Peš iz Senožeč v Rim

Po dobrih treh tednih, kar se je vrnila iz Rima, so žulji že pozdravljeni, vsi napori pa pozabljeni. “Počutim se odlično,” pove sijočih oči. “Cilj mojega tokratnega romanja je bil, da se zahvalim za zdravje v družini, zlasti za zdravje svojih dveh otrok. Za sina Tadeja sem preromala pot od Senožeč do Assisija, za hčerko Tjašo pa pot naprej do Rima. Vsak kilometer poti pa sem poklonila tudi vsem drugim, ki so mi blizu, in tudi tistim, ki mi niso, oziroma jih sploh ne poznam. Dobra misel vedno prav pride,” je prepričana Darinka Izidora Škamperle.

“Ne bom rekla, da mi je uspelo. Raje rečem, da mi je bilo dano, da sem zmogla izpolniti obljubo, ki sem jo dala že pred leti. Veste, jaz sem zelo verna. In čeprav sem edina verna v naši družini, me moji dragi pri tem ne ovirajo,” se nasmehne. Kot priznava, se ji pred odhodom niti sanjalo ni, kakšna pot jo čaka. “Vedela sem samo, da želim priti v Rim,” se zasmeji. “Iskreno povedano, nisem niti imela kaj dosti časa za priprave. Saj ne, da imam toliko dela z gospodinjstvom, vrtom, s svojimi muckami, kužkom ... Največkrat si ga kar sama naredim,” prizna, medtem ko odpira album, poln fotografij, raznih dokumentov, podobic in ostalih spominkov, ki jih je nabrala med romanjem.

Roma že vrsto let

In tako je pot pod noge vzela brez kakšnih posebnih priprav. No, glede na dolgoletne izkušnje, ki jih ima z romanji - prvič se je na božjo pot podala že leta 2004, in sicer na Brezje, odtlej pa so romanja (tudi le ob kruhu in vodi) sestavni del njenega življenja -, je seveda vedela, da jo lahko pohodniški čevlji ožulijo, da jo lahko na poti ujame kakšna nevihta in da lahko sreča tudi ne najbolj prijazne ljudi ... “Ampak tega nisem potencirala. Na pot sem šla z mislijo, da bo vse v redu. Če namreč preveč razmišljaš o slabem, ga lahko hitro prikličeš,” je prepričana.

V nahrbtnik je poleg oblačil, zdravil, hrane in ostalih potrebščin ter seveda dnevnika, v katerega je vsak dan vestno beležila svoja razmišljanja, doživetja in vtise, vtaknila še romarski vodnik po poti svetega Frančiška (Cammino di Assisi) in šop listov z uporabnimi informacijami ter navodili za pot, ki jih je na internetu našel mož Drago. Iz starega atlasa je iztrgala še zemljevid Italije, na katerem so sicer vrisane le glavne ceste, in vzela pot pod noge. Že prvi dan, ko jo je iz Senožeč po stari cesti ubrala proti Kopru, jo je pošteno opralo. A ji to ni vzelo volje. Na poti od Benetk, kamor se je peljala s katamaranom, pa vse do Ravenne so ji naslednjih šest dni družbo delali predvsem tovornjaki. “Ne morem reči, da je bila pot idilična. Daleč od tega. Hodila sem po glavni cesti, deževalo je, tovornjaki so švigali mimo, me nekajkrat tudi dodobra zalili, jaz pa sem jih pozdravljala z visoko dvignjenima rokama. Kdo ve, kaj so si mislili šoferji, a meni je dobro delo, da sem malo razmigala roki,” pove v smehu.

A že malo naprej od Forlija, kjer se začne Frančiškova pot (Cammino di Assisi), je romanje dobilo povsem drugačen prizvok. Hribi, gozdovi, mir, tišina .... Pot vodi čez Apenine, dolga je 320 kilometrov, prehodi pa se jo v 12 ali 13 dneh.

Kar 150 kilometrov več

“Niti sanjalo se mi ni, kakšni so Apenini. Predstavljala sem si, da bo približno tako, kot če bi, na primer, šla čez Vremščico ... No, na koncu sem šla ne le čez Vremščico, ampak tudi čez Nanos, in nato namesto v Vipavi končala v Pivki,” slikovito ponazori Darinka Izidora. Ker je romarska pot zelo slabo označena, poleg tega pa poteka zlasti po neposeljenih krajih, je namreč večkrat zašla in si na ta račun “pridelala” precej dodatnih kilometrov čez drn in strn. Ki pa jih je prehodila brez slabe volje.

Tudi na delu od Assisija do Rima (Cammino di Roma) se je zaradi slabih oznak nekajkrat “zahodila”. In kot je na koncu izračunala, je od Senožeč do Rima naredila kar 150 kilometrov več. “Ampak veste, kako pravijo, romarju se nikamor ne mudi,” pojasni. “Zakaj bi se torej sekirala, če sem kakšen dan s hojo zaključila kasneje, kot sem mislila. Enkrat sem kljub temu, da sem vedla, da sem zašla, nadaljevala po tisti poti, samo da bi uživala v lepotah narave,” nam je priznala.

Če primerja romanje do Rima z znamenito romarsko Jakobovo potjo (Camino Frances), je razlika velika. “Tam je povsod veliko označb, tako da se ne moreš izgubiti. Pa še toliko romarjev hodi po njej, da nisi nikdar sam, tudi če bi si želel,” se spominja romanja v Santiago de Compostela. “In prenočišča so posejana na vsakih nekaj kilometrov. Tukaj pa ... Še dobro, da sem imela s sabo garantno pismo koprske škofije, da romam s poštenimi nameni.” To pismo ji je odprlo vrata marsikatere cerkve oziroma samostana, kjer so jo prenočili. “Enkrat sem spala kar na tepihu v župnikovi pisarni. Ampak pomembno je, da sem vsako noč imela streho nad glavo.” Nekaj pa ji vendarle ne gre v račun: “Italijani so očitno skregani s kilometri. Napišejo eno, velja pa nekaj povsem drugega ... Pa tudi svoje dežele ne poznajo najbolje, saj so me večkrat napačno usmerili. Čeprav sem prehodila več, kot je bilo potrebno, je bilo vseeno lepo. Spoznala sem krasne ljudi. In ko prideš na cilj, enostavno pozabiš, da je bilo težko lesti navkreber s 15-kilogramskim nahrbtnikom na ramenih,” sklene simpatična romarica iz Senožeč.

PETRA VIDRIH