Peš od izvira Soče do Solkana

O tem, da bi s sinom, ki bo kmalu dopolnil enajst let, prehodil 25 kilometrov dolgo Soško pot od izvira Soče do Bovca, sem razmišljal že lani avgusta. Takrat me je množica turistov ob izvidniškem obisku v Trenti odvrnila od pohoda, letos pa sem se, kljub temu da je bil naval turistov še večji, vendarle odločil, da greva in preživiva nekaj dni pretežno v naravi, stran od televizorja, računalnika, hladilnika, straniščne školjke in drugih pridobitev civilizacije na dosegu roke, predvsem pa kot protiutež njegovemu vse pogostejšemu druženju z mobilnim telefonom. Naj zveni še tako trdo in strogo, a dobronamerno sem upal, da ga bom kje med potjo slišal reči, da je lačen, žejen, utrujen ali kaj podobnega.

Itinerarij je bil zelo ohlapno in vse prej kot ambiciozno začrtan, vseeno pa sva imela v nahrbtnikih vse potrebno, da naju ne bi presenetila niti nenadna ohladitev niti hujši naliv. Sinov nahrbtnik je skupaj z dvema pollitrskima plastenkama za vodo tehtal šest kilogramov. Ravno toliko, da me kakšen goreč pristaš permisivne vzgoje še ne bi mogel pribiti na križ, češ da gre za mučenje otroka. Pred odhodom sem rezerviral mesto v kampu za prvo noč, vse ostalo pa prepustil dnevnemu navdihu in počutju, predvsem Natanovemu, saj je bil podaljšani sprehod v prvi vrsti namenjen njemu, pa tudi poglabljanju in krepitvi odnosa oče-sin, tega pa nisem smel pokvariti, ker bi prav lahko dosegel nasproten učinek od želenega.