Petra in Janez Matos skupaj z množico pridnih rok spreminjata Slovenijo
Petra in Janez Matos sta slovenski javnosti postala znana, ko sta lani aprila skupaj z Ekologi brez meja organizirala največjo prostovoljsko okoljsko akcijo pri nas, Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Odziv je presegel tudi najbolj drzna pričakovanja, saj se je akcije udeležilo dobrih 13 odstotkov Slovencev, kar je že kritična masa, ki lahko spremeni družbeno zavest.
Zakonca Matos zdaj svoj vpliv zastavljata za uvedbo sistemskih rešitev na področju varovanja okolja. Še vedno delata prostovoljno oziroma za minimalno plačo, ali kot pravi Janez Matos: “Za noben denar ne bi toliko garal, kot sem pripravljen garati zastonj.”
V novi pisarni Ekologov brez meja na Grablovičevi 52 v Ljubljani vre od navdušenja in mladostne zagnanosti. Prostore, ki jim jih je pred kratkim odstopila Mestna občina Ljubljana, so opremili z rabljenim pohištvom in računalniško opremo, a kljub temu delujejo svetlo in sveže.
Prav dejstvo, da nam ni treba vsega kupovati na novo in da bomo morali v prihodnje precej manj trošiti, če hočemo sploh preživeti, je bistveno sporočilo Ekologov brez meja.
Kvaliteta našega življenja bo odvisna od količine odpadkov, ki jih bomo proizvedli. Sicer se bomo v njih preprosto zadušili. “Ne bomo si več mogli privoščiti, da bi vsako drobno stvar, ki jo že po kratkem času zavržemo, zapakirali v razkošno embalažo,” opozarjata Petra in Janez Matos, ona študentka zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti, on doktorant varstva okolja.
Ekologi brez meja so na evropskem razpisu uspeli s projektom pralnice za plastične lončke. “Pri projektu bomo zaposlili dolgotrajno brezposelne osebe,” ponosno pove Petra Matos. Na prireditvah, kjer so doslej porabili na tisoče plastičnih kozarcev, bodo gostom za kavcijo en evro ponudili kozarec za večkratno uporabo. Vrnjene kozarce bodo oprali v potujoči pralnici, ki jo je tehnično zasnoval član društva. Tako bodo bistveno zmanjšali količino odpadkov.
“Nekateri promovirajo ločevanje odpadkov in industrijo, povezano z njihovo predelavo. Tu gre spet za miselnost, naj še naprej trošimo in rastemo. Treba pa bo razmišljati, kako porabiti čim manj, saj so naravni viri omejeni. Podnebne spremembe nas opozarjajo na to, ampak očitno bo moralo hudo počiti, da bodo ljudje dojeli težo problema,” meni Petra Matos, Janez pa postreže s podatkom, da je v Sloveniji količina odpadkov na prebivalca med letoma 2002 in 2008 narasla za 55 odstotkov.
> Zakaj količina odpadkov tako strmo narašča?
Janez: “Zaradi potrošništva nasploh. Vse več kupujemo, vse več je embalaže, ki mora pritegniti pogled.”
Petra: “Vse več je tudi izdelkov, ki trajajo le do izteka garancijskega roka, potem pa se pokvarijo. Zaradi tega še bolj trošimo. Tukaj bo treba narediti ogromen preobrat. Ne zavedamo se, kaj nas čaka, če ne bomo nič spremenili. Mene je tega strah.”
> Česa vas je strah?
Petra: “Nočem biti pesimistka, ampak vsak od nas bi se moral vsak dan znova vprašati, kaj lahko stori, da ne bi prišlo do črnega scenarija. Če začnemo opozarjati, da bo polovica živali do leta 2050 izumrla, bomo ljudi prestrašili. Raje jih ozaveščamo, kako naj se obnašajo, da ne bodo škodovali okolju. Rešitev je v rokah posameznika.”
> Kaj se je za vaju v zadnjem letu spremenilo? Postala sta znana in vplivna ...
Petra: “Tako kot pred letom dni tudi zdaj ogromno delava. Če pa se ozrem še leto dni nazaj, je bilo življenje veliko bolj umirjeno.”
> Pred dvema letoma sta bila še v Indiji?
Petra: “Ravno sva se vrnila. Med drugim sva tam šest tednov v ekološki skupnosti v Aurovillu kot prostovoljca sadila drevesa.”
> Sta tam dobila idejo za akcijo Očistimo Slovenijo?
Janez: “Pravzaprav sva se po poroki želela vrniti v Indijo in nadaljevati delo v ekološki skupnosti. Zato sva prijateljem rekla, naj nama ne kupujejo gospodinjskih aparatov in podobnih daril, naj nama raje dajo denar, ker bova kmalu odpotovala.”
Petra: “Predlani novembra naj bi odšla, potem pa je prišla pobuda za akcijo, ki so jo leta 2008 izvedli v Estoniji. Sva rekla, nič, ostaneva in pomagava. No, zdaj pa imava ...” (smeh)
Janez: “Meni je to življenje v bistvu zelo všeč, ker vidim, da lahko kaj spremenim. Uživam v tem, kar delam, če le ni dela preveč. Moramo se naučiti včasih reči tudi ne kakšnemu projektu. Ponudb je veliko.”
“Vsak od nas bi se moral vsak dan znova vprašati, kako naj čim manj škodi okolju. Rešitev je v rokah posameznika.”
> Sta za svoje delo plačana?
Janez: Še vedno sem prostovoljec. Zdaj smo na evropskih razpisih dobili nekaj denarja, tako da se bomo nekateri člani društva lahko zaposlili. Za minimalno plačo. Tudi Petra dobiva minimalno plačo. Pri projektu je zaposlena prek zavoda za zaposlovanje kot dolgotrajno brezposelna oseba. Doslej pa sva delala kot prostovoljca. Živela sva od denarja, ki sva ga dobila za poročno darilo.”
Petra: “Živimo od mladostne zagnanosti, ampak dolgo tako ne bo šlo več. V Sloveniji ljudje niso navajeni darovati nevladnim okoljskim organizacijam. Ogromno bi lahko naredili, na koncu pa se ukvarjamo pretežno s tem, kako preživeti. V tujini se Greenpeace, denimo, preživlja samo z donacijami ljudi. Ne javljajo se na razpise, ne iščejo sponzorjev. Delajo lahko to, v kar verjamejo, brez kakršnihkoli vplivov.”
> Tudi vi ste zbrali veliko sponzorjev za akcijo ...
Janez: “Pri vsem smo bili zelo uspešni, razen pri pridobivanju sponzorjev. Veliko podjetij je pomagalo, ampak bolj v materialu, denarja je bilo zelo malo.”
Petra: “Na koncu smo vsi delali popolnoma prostovoljno, organizatorjem smo pokrili le desetino stroškov za gorivo in telefon.”
> Ste torej zalagali svoj denar za bencin?
Petra: “Seveda. Občinski organizatorji so dobili povrnjenih po 50 evrov. Bolje, da ne govorim o tem ...”
Janez: “Mislim, da za noben denar ne bi toliko garal, kot sem pripravljen garati zastonj. Denar ni tako velika motivacija. Veliko raje delam to, kar me veseli.”
> Uspeh akcije je bil prav neverjeten.
Petra: “Ljudje so začutili, da iskreno želimo nekaj narediti. Cilj je bil zbrati 200.000 ljudi, prišlo pa jih je 270.000. Veliko se jih sploh ni uradno prijavilo, pa so vseeno čistili. Mislim, da je akcija marsikomu odprla oči, česa vsega smo sposobni, če stopimo skupaj. Zdaj vsi želijo delati vseslovenske akcije. To je super, večje akcije imajo večjo moč. Doslej si nihče ni upal organizirati velikih akcij.”
> Imate recept za organizacijo uspešne vseslovenske akcije?
Petra: “Najprej potrebuješ dobro idejo. Mi smo se lotili obveščanja prek vseh možnih kanalov. V Sloveniji imamo zelo močno mrežo najrazličnejših nevladnih organizacij, od lovcev, planincev, skavtov, tabornikov, gasilcev ... To so dragocene povezave. Da smo prišli v medije, smo organizirali veliko različnih dogodkov, tudi modno revijo. Imeli smo 14 regijskih okroglih miz, da smo bili zanimivi tudi za lokalne medije. To so recepti, ki jih lahko posredujemo naprej.”
Janez: “Ko smo se pripravljali za letošnjo akcijo - popis divjih odlagališč - smo spet sklicali vse partnerje, od gasilcev do skavtov in tabornikov. Niso samo obljubili sodelovanja, imeli so tudi veliko idej, kako bi še bolje sodelovali. Lepo je, da ohranjamo povezanost, da bomo še naprej delali skupaj.”
“Naš cilj ni vsako leto ponavljati iste akcije. Mislim, da bi bilo to napačno sporočilo: drugi bodo svinjali, mi bomo pa čistili. Tako ne gre.”
> V družbi vlada apatija, vi pa ste dokazali, da se vendarle da ...
Petra: “Ljudje smo v bistvu dobri. Imamo ogromno energije, ki pa jo pogosto trošimo za sedenje pred televizorjem in prebiranje slabih novic. Naše akcije imajo to moč, da ljudje lahko svojo energijo usmerijo v pozitiven cilj. Dobra dela nas notranje zadovoljijo.”
Janez: “Pomembno je, da končno nehamo prelagati odgovornost na druge, da smo pozitivni in nikogar ne obtožujemo. Mnogim to ni všeč, še vedno mislijo, da mora za vse poskrbeti država. Vedno kdo drug, samo jaz ne ... Ampak nekaj moramo narediti. Če čakamo, se nič ne zgodi, samo tonemo še globlje, saj vse kaže, da gremo popolnoma v napačno smer.”
> Na kaj ste najbolj ponosni?
Petra: “Na to, da smo pokazali, da se da. Osebno pa sem zadovoljna, ker sem se veliko naučila in ker sem spoznala najboljše ljudi v Sloveniji, s katerimi bomo še naprej delali skupaj. Ožja organizacijska ekipa, ki je ostala, mi pomeni največ”
> Veliko delate?
Janez: “Preveč. Tudi po 12 ur na dan. To bomo morali omejiti. Navsezadnje smo samo ljudje. Seveda opravljamo svoje poslanstvo, ampak moramo paziti, da ne izgorimo. Toliko je dobrih predlogov za projekte, v enem letu bi radi vse spremenili, pa ne gre.”
> Kdaj bo nova akcija?
Petra: “Slovenijo bomo spet čistili leta 2012. Naš cilj ni vsako leto ponavljati iste akcije. Mislim, da bi bilo to napačno sporočilo: drugi bodo svinjali, mi bomo pa čistili. Tako ne gre. Zato se bomo trudili probleme reševati na sistemski ravni, s spreminjanjem zakonodaje. Raziskali smo, kje stvari šepajo. Letos bomo torej podali nekaj predlogov za zakonske spremembe, organizirali popis divjih odlagališč, aprila pa bo na Debelem rtiču konferenca Očistimo Balkan v enem dnevu, na kateri bomo predali izkušnje kolegom iz tujine.”
> Kaj pa pravijo Estonci? Ste bili uspešnejši od njih?
Petra: “Bili smo fenomen! V šestih državah se je doslej akcije udeležilo od 1 do 5 odstotkov prebivalstva. Pri nas pa 13,5 odstotka!”
> Torej je trebe Slovence pohvaliti!
Petra: “Res smo neverjetni! Lahko smo ponosni, da znamo stopiti skupaj. Tudi organizacije smo se lotili zelo kompleksno. Lokalni organizatorji so šli do vsake šole, vsakega društva, do komunale, župana ... Tega v drugih državah ni bilo, tu smo naredili razliko. Seveda bi se marsikaj dalo še bolje, ampak veliko drugače pa ne bi storili.”
Janez: “Več časa bi si vzeli, da ne bi tako izgorevali, drugače pa smo lahko zelo zadovoljni.”
> Imate že nove načrte?
“Želimo podpreti tudi druge akcije, ne samo okoljskih, ki vzpodbujajo družbeno odgovornost. Prek portala Vključi.se bomo promovirali lokalne akcije. Vsak, ki bo želel pomagati, bo šel na spletno stran, kliknil na svojo občino in pogledal, kdaj je kakšna akcija. V aprilu organiziramo akcijo, s katero bi radi pospešili zbiranje starega papirja. Del denarja bo šel za gradnjo šole v Indiji.”
> Kaj pa akcija Očistimo svet v enem dnevu?
Petra: “Tej se bomo priključili leta 2012 z akcijo Očistimo Balkan v enem dnevu. To bo zadnja taka akcija v Sloveniji, vsaj z naše strani.”
> Vaše sporočilo je, naj ne čakamo na nikogar. Kako vidite družbo prihodnosti?
Petra: “Vidim ljudi s popolnoma drugačnimi vrednotami. Vsi zelo dobro vemo, da se sreče ne da kupiti, a pri naših vsakodnevnih navadah se to niti slučajno ne pozna. Kopičimo materialne dobrine in sploh ne razmišljamo, kako to vpliva na okolje. Pritožujemo se, če je treba plačati nekaj evrov za račun za vodo. Ne zavedamo se, kakšna vrednota je, da si sploh lahko natočimo pitno vodo, da je treba tudi kaj narediti za zaščito teh voda.”
> Prekomerna potrošnja je torej glavni vir onesnaževanja. Kakšen življenjski slog zagovarjate?
Petra: “Kupujmo pri lokalnih kmetih, po možnosti ekološko pridelano hrano.”
Janez: “Kupujmo čim manj. Za vsako stvar bi se morali vprašati, če jo resnično potrebujemo.”
Petra: “Nekatere ženske želijo biti oblečene po zadnji modi, na razprodajah si kupijo tudi po 20 kosov novih oblačil. Je to res potrebno, nas to osrečuje ali le nasedamo multinacionalkam, ki nam perejo možgane? Čisto v redu smo, tudi če nismo oblečeni po zadnji modi! V društvu smo že dvakrat organizirali zamenjavo oblačil. Prinesli smo obleke, ki so bile še lepe, ampak jih nismo več nosili, in jih zamenjali. Na nobene razprodaje nismo šli.”
> Priporočate to tudi drugim?
Petra: “Zamenjavo oblačil bomo organizirali tudi po drugih krajih. Saj nam ni treba vedno kupovati novih stvari, rabljene so prav tako dobre. Ali pa si jih sposodimo. Sicer pa pazimo, da kupujemo stvari s čim manj embalaže, pa vrečke za večkratno uporabo. Čim manj kupujmo stvari, ki jih hitro zavržemo. Treba je preprečevati nastajanje odpadkov. Pa prevažajmo se s kolesi ali javnimi prevoznimi sredstvi.”
> Zdaj brezglavo zapravljamo, po drugi strani pa tarnamo, da smo vse bolj revni ...
Petra: “Ljudje protestirajo, če morajo plačati 20 evrov za odvoz ločeno zbranih odpadkov, za račun za mobitel pa brez pomisleka odštejejo 100 evrov. V službo bi se jih lahko vozilo več z istim avtom, da bi prihranili.”
Janez: “Nekateri se bodo še vedno ravnali samo po stroških. Če bodo morali plačati za vrečko, je pač ne bodo vzeli. Če bodo dražje plačevali odvoz mešanih odpadkov, jih bodo raje ločevali. Vendar se politiki bojijo, da bi s kaznimi razburili ljudi, zato ne povišajo stroškov za odpadke. Kazni niso priljubljene, ampak treba bo začeti gledati tudi na okolje.”
Petra: “Recimo ena največjih sprememb, ki jih lahko človek pri sebi naredi, je, da jé manj mesa. Izkazalo se je, da proizvodnja mesa zelo negativno vpliva na okolje. 70 odstotkov amazonskega pragozda so izsekali, da se zdaj tam pasejo krave ali pa gojijo sojo, ki jo izvozijo za krmo živali. Saj ni treba, da smo vegetarijanci, že če jemo manj mesa, bomo za okolje naredili ogromno.”
> Verjamete v pozitivne družbene premike?
Petra: “Verjamem. Ljudem je treba razložiti, zakaj je nekaj dobro in drugo škodljivo. Po drugi strani pa se jim mora vse skupaj tudi splačati. In dokler okoljska škoda ni všteta v ceno, se ne bo kaj dosti spremenilo. Prava cena hamburgerja je 50 evrov, če bi bila vanjo všteta okoljska škoda. Mi pa to še subvencioniramo!”
> Lahko bi se organizirala tudi gospodinjstva v bloku in skupaj kupila en pralni stroj namesto treh, denimo?
Petra: “Recimo. Ekološke vasi so res super. V tisti, v kateri sva bila z Janezom, smo imeli kompostna stranišča, energijo smo pridobivali iz sončnih kolektorjev, uporabljali smo ekološka čistila, jedli vegansko hrano. Nobenih odpadkov nismo pridelali. Enostavno, če ne kupuješ predelane hrane, nimaš odpadkov.”
> Odpadki so torej kazalecj ekološkega načina življenja?
Janez: “Seveda. V Sloveniji ne moremo živeti tako kot v Indiji, ker pač kupujemo hrano. A vendarle se da. V Veliki Britaniji in na Novi Zelandiji poznajo t. i. unpackaged trgovine, kamor prideš s svojo embalažo in jo napolniš. Da se, če le ne bi bili tako razvajeni ...”
“Enostavno, če ne kupuješ predelane hrane, nimaš odpadkov.”
> Vaju tak način življenja zadovoljuje?
Petra: “Moram reči, da je bila izkušnja v ekološki vasi ena bolj izpolnjujočih v mojem življenju. Ljudje mislijo, da moraš v jamo, če hočeš skromno živeti. To sploh ni res! Živeli smo v hiškah iz naravnih materialov, zraven pa smo imeli tudi internet, električna kolesa ... To je bilo preprosto življenje z vsemi sodobnimi pridobitvami. Poleg tega je enkratno živeti v skupnosti. Individualizem nas ubija. Tam pa so bile celo tekmovalne igre prepovedane, da smo ohranjali občutek povezanosti. Vsak je prispeval po svoje, pozitivna energija se je širila in vsi smo bili zadovoljni.”
> Dokazali ste, da se ljudje lahko povežemo sami, mimo oblasti ...
Petra: “Ljudje smo močni. Tudi politiki zdaj vidijo, da lahko množica ljudi, ki skupaj deluje za pozitiven cilj, spremeni miselnost celotne družbe. Javnomnenjska raziskava na velikem vzorcu je pokazala, da naj bi bilo v našo akcijo vključenih 48 odstotkov Slovencev. To seveda ni res, ampak pritisk na tiste, ki niso bili zraven, je bil očitno tako močan, da niso bili več družbeno sprejemljivi.”
> Kje potrebujete še več podpore?
Petra: “Radi bi organizirali akcije, ki bodo aktivirale še več ljudi. Želimo si tudi več finančne podpore, da bi lahko delovali. Res je težko, če komaj živiš. Drugače pa je podpora izjemna. Ljudje se obračajo na nas, začutili so, da bi tudi oni kaj naredili. Veseli nas, da jim predstavljamo upanje.”
> Lahko bi organizirali akcijo Prispevaj en evro v enem letu. Tako bi bili finančno na konju.
Petra: “Z denarjem res nimamo izkušenj. Potrebovali bi koga, ki bi nam pomagal. Jaz bi prostovoljno delala vse življenje, ampak treba je plačati tudi položnice.”
ALJA TASI
