“Pišem za mrtve, ki se ob tem neskončno zabavajo”
Kri ni voda, pravi star ljudski rek, s katerim se najbolj strinjajo rodoslovci. Prav kri je namreč tista sled, ki jih vodi na poti odkrivanja prednikov in rodovnih povezav med družinskimi člani. A čeprav so prepričani, da to počnejo za svoje potomce, ohranjajo s tem predvsem vez s svojimi predniki. V svojem genetskem zapisu namreč nosijo prav vsakega od njih.
“Ko sem prišel prvič v Slovenijo, nisem nikogar poznal. Danes pa imam kar nekaj sorodnikov, ki sem jih odkril med raziskovanjem svojega rodovnika,” pravi Američan Charles Podominick oziroma Podobnik, kot zveni njegov priimek v izvirni obliki. Slovenijo je letos obiskal že petič in v tem času obnovil sorodstvene vezi, ki bi sicer za zmeraj utonile v pozabo. Zadnji čas, pravi, kajti sam je od svojega očeta še dobil informacije o sorodnikih, ki živijo nekje tam, na drugi strani velike luže, medtem ko bi njegova sinova ostala povsem brez informacij, če jih sam ne bi pravočasno raziskal in zapisal. Na vprašanje, kaj ga je sililo v raziskovanje družinskih korenin, se posmeje: “Vsi pridemo prej ali slej do konca. Pred tem pa je dobro, da vemo, kje so naši začetki.”
Matične knjige so nastale po Tridentinskem koncilu leta 1563. Ponekod so jih sicer vodili že pred tem datumom, šele po njem pa so postale obvezne, predvsem pa so dobile enotno obliko. Čeprav tega sklepa niso začeli izvajati takoj, je 16. stoletje obdobje, do katerega je mogoče še sestaviti zanesljivo družinsko drevo. Matične knjige so do začetka 20. stoletja vodili v župniščih in šele po prvi svetovni vojni so začele prehajati v civilno sfero. Zato je za vsakega rodoslovca obvezen obisk župnijskega urada, še bolj pa škofijskega arhiva, ki hrani vse stare župnijske knjige.
Podominicks se je rodoslovnega raziskovanja lotil po upokojitvi in se ob tem neskončno zabava. Posebno ko se odloči, da potrka na vrata dotlej še popolnega tujca, za katerega pa ve, da se jima po žilah pretaka ista kri. Namesto da bi v deželi svojih očetov, on, tujec, iskal informacije pri svojih sorodnikih, jim jih prinaša. In to ga navdaja z velikim zadoščenjem.
Rodoslovje je strast
“Rodoslovje je kot rebus brez konca. Vedno znova te sili v reševanje vedno novih ugank,” pravi Peter Hawlina, ustanovitelj in predsednik Slovenskega rodoslovnega društva ter urednik rodoslovne revije Drevesa. Z rodoslovjem se je začel ukvarjati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je naletel na računalniški program za vpisovanje podatkov o sorodnikih. Kot sistemski inženir pri IBM je bil opremljen z bogatimi računalniškimi izkušnjami, zato se je tega lotil bolj za šalo kot zares.
Po vnosu podatkov prve in zatem druge generacije, radovednost še zdaleč ni popustila, nasprotno. “Kmalu sem zbolel za kronično boleznijo, ki ni ozdravljiva, a tudi smrtna ni,” se pošali, ko prizna, da ga je rodoslovje po prvih korakih tako rekoč zasvojilo. V svoji bogati rodoslovni karieri je napravil že celo vrsto družinskih raziskav, lotil se je celo rodovnega drevesa grške mitologije, največ pozornosti pa vse odtlej posveča svojemu družinskemu drevesu. “Zavedal sem se, da sem zbral dragoceno gradivo, zato sem želel družinsko kroniko ohraniti v uporabni obliki, da bi v njej tudi moji potomci videli nekaj podobnega kot jaz,” pravi Hawlina.
Kljub temu, da je bil ves čas prepričan, da riše družinsko drevo za svoje potomce, je na koncu odkril, da s svojim delom pravzaprav oživljal mrtve. Za moto svoje družinske kronike je zato izbral navedek iz romana Alice Walker Pišem za mrtve, ker radi poslušajo. “In se ob tem neskončno zabavajo,” hudomušno doda Hawlina ob misli na svojo najnovejšo zagato, na katero je naletel ob odkritju dotlej neznanih družinskih dokumentov.
Pretrgana krvna sled
Smrt v družini je lahko pomembna in dramatična prelomnica v družini. Za rodoslovca pa je to pogosto priložnost, da se dokoplje do novih informacij o svojih prednikih. Pri tem presenečenja še zdaleč niso izključena, kar je tudi Hawlina doživel na svoji koži. Šele pred kratkim je namreč odkril, da je zaman raziskoval eno od družinskih vej, saj je bilo krvno sorodstvo v tej smeri prekinjeno že v drugem kolenu. Ena od prednic je bila namreč nezakonska hči, ki jo je kasnejši mož njene matere sicer posvojil in ji dal priimek, za rodoslovca pa to ne šteje. Rodovnik namreč lahko sledi le biološkim prednikom.
Kaj sedaj? Hawlina je prepričan, da želi vsak spoznati predvsem svoje biološke prednike, če lahko o spoznavanju sploh lahko govorimo, ko gre za osebe, ki so živele pred tristo in več leti. Tudi v svojem primeru priznava, da ga je odkritje o nezakonskem predniku, ki prekinja drevesno vejo, navdalo z novo radovednostjo. Ker se zaveda, da verjetno ni več živ nihče, ki bi karkoli vedel o tej zamolčani epizodi iz družinskih tajnih analov, se je lotil raziskovanja kraja in časa, v katerem se je rodil ta otrok. Tako je lahko sestavil okoliščine, ki so botrovale rojstvu nezakonskega otroka, rodbinske veje pa ni mogel več obnoviti. Na tem mestu je bila za zmeraj prekinjena.
Problem nezakonskih otrok je v rodoslovju tako rekoč nerešljiv, predvsem zato, ker je bilo še vse do druge svetovne vojne ob nezakonskih otrocih prepovedano zapisovati očetovo ime. Vse, kar lahko v teh primerih rodoslovci izbrskajo, je materino ime in morda, a ne nujno, še ime njenega očeta. Raziskovanje dlje v preteklost se zato na tej točki konča.
Zaplete se, če se mati nezakonskega otroka kasneje poroči, njen mož pa otroka posvoji. In ker takih primerov v preteklosti ni manjkalo, pravzaprav nihče ne more jamčiti za popolno točnost svojega rodovnika, posebno če sega dlje v preteklost. Po nekaterih, sicer skrajnih ocenah naj bi bilo rodoslovnih napak, ki izhajajo iz nezakonskih zvez, celo 20 odstotkov. Če bi to držalo, bi bili vsi nekoliko daljši rodovniki napačni.
Družinski miti in genetika
Eden od mitov, ki je med Slovenci zelo pogost in priljubljen, so francoske korenine, ki naj bi jih zasejali Napoleonovi vojaki za časa Ilirskih provinc. Zamisel je vabljiva, v resnici pa za kaj takega ni materialnih dokazov, pravi Hawlina. To seveda ne pomeni, da se kateri od francoskih vojakov ne bi bil zagledal v brhko Kranjico in zaplodil potomca, le da tega ni mogoče potrditi na podlagi dokumentov. “Samo s poroko bi lahko francoski vojak svojemu otroku dal priimek in pustil za seboj dokazljivo sled. Vendar doslej nismo registrirali niti enega takega primera,” pravi Hawlina, ki je informacije o morebitnih francoskih prednikih na območju Ilirskih provinc iskal tudi pri hrvaških in avstrijskih kolegih. A morda bodo tudi te ovire morda že kmalu obvladljive, se nadeja Hawlina in napoveduje genetsko revolucijo tudi na področju rodoslovja.
“DNK vsakega posameznika nosi v sebi vse njegove prednike in odpira vznemirljive nove možnosti,” pravi Hawlina, ki se lahko v svojem družinskem drevesu pohvali s kar dvema primeroma gensko dokazanih sorodstvenih vezi. “V prvem primeru gre za primer nekega Nemca z enakim priimkom, s katerim se v rodovniku srečujem pred dvesto leti, v drugem pa za družinsko vejo, ki se je odselila v ZDA in spremenila ime.” In ker gre v slednjem primeru za enega od konstruktorjev Boeinga 747, Hawlina ne skriva svojega ponosa.
Brskanje po družinski preteklosti lahko skriva tudi marsikatero presenečenje, zato mora biti rodoslovec pripravljen na vse. Lahko se zgodi, na primer, da med svojimi predniki naleti na rokovnjače, lahke ženske in celo zločince, vendar ga to ne sme odvrniti od raziskovanja, opozarja Hawlina. Podobno kot si rodoslovec ne sme dovoliti vzvišenosti do preteklih rodov, čeprav so na videz živeli slabše in bolj preprosto. “Pri večini rodoslovcev gre danes predvsem za radovednost,” pravi Hawlina. Ta pa je včasih tako močna, da se ji ni moč upreti.
Ko spregovorijo korenine
Rodovniki in družinska drevesa so imela v preteklosti zelo otipljiv pomen. Prek njih so potomci lahko terjali vse mogoče dedne pravice in privilegije, pravico do oblasti, naslova in grba, predvsem pa do premoženja.
Danes imajo rodovniki drugačen pomen. Predvsem predstavljajo sredstvo za navezavo na stare, pogosto že pozabljene družinske korenine, zato je največ povpraševanja po njihovi izdelavi med izseljenci. Ne sicer med prvo generacijo, ki se je svojim koreninam včasih celo odpovedala, da bi si le olajšala vstop v novo okolje. Želja po odkrivanju prednikov se običajno rodi šele v drugi ali celo tretji generaciji, ki je pogosto izgubila stik celo s svojim maternim jezikom. Prav zato si je Silvia Josephine Žele, avstralska Slovenka z družinskimi koreninami na Pivškem, izdelovanje rodovnikov izbrala za svoj poklic. Pravi, da je vedno več zanimanja za rodovnike ne le med avstralskimi, temveč tudi med ameriškimi Slovenci. Z rodovnikom ali družinskim drevesom želijo ohraniti spomin na svoje prednike in ga ob pravem času varno predati v roke svojih otrok.
VIDA G. POSINKOVIĆ
