Planinci v Afriki so jih samo debelo gledali
Trije Goričani so se pred kratkim vrnili z zanimivega podviga. Z gorskimi kolesi in najnujnejšo opremo na hrbtih so se povzpeli na vrh 4167 metrov visoke gore Toubkal v Maroku. Z najvišjega vrha pogorja Atlas in severne Afrike so se po snegu, kamenju in mulatjerah spustili v dolino. Na veliko začudenje domačinov, ki so sicer vajeni planincev, kolesarjev pa na razgibani gorski poti še niso videli. V visokogorju sta jima ponagajala veter in redek zrak, vseeno pa so pustolovščino zaključili brez omembe vrednih tehničnih okvar, padcev in poškodb.
“Bili smo svojevrstna senzacija. Ljudje, ki so hodili mimo, so nas spraševali zakaj in kako gre s kolesom. Neki Poljak je začel že na daleč kričati, da smo nori, da česa takega še ni videl. Čestital nam je in nas fotografiral. On se je spuščal, mi pa smo lezli s kolesi na hrbtih proti vrhu,” se zahtevnega vzpona na goro Toubkal, ki se proti nebu dviga slabih 70 kilometrov južno od Marakeša, spominja Branko Belingar iz Solkana, ki je spomladi prišel na idejo o tem podvigu.
Ker se vsako leto odpravi na kakšno avanturo, je iskal pravi izziv. Na spletnem video kanalu Youtube je videl posnetek nekoga, ki se je spustil z gore s kolesom. V Maroku je že bil in zaradi dobrih vtisov se je hitro ogrel za vzpon in spust s Toubkala.
Kot gorski kolesar in gorskokolesarski vodnik je v minulih letih prekolesaril marsikatero zahtevno domačo turo, podobne izzive pa je iskal tudi že na Islandiji, Kanarskih otokih in Madeiri.
Bilo je težje, kot so pričakovali
“Tisti, ki je dal posnetek na youtube, je pokazal samo dva odseka, kjer se je peljal. Tja smo šli prepričani, da je vse skupaj večinoma prevozno. Tam pa smo spoznali, da je izziv tehnično zelo zahteven. Lokalni vodiči niso vedeli za nikogar, ki bi se spustil z vrha,” pove Igor Kleč, prav tako gorskokolesarski vodnik in drugi član tričlanske ekipe. V njej je bil tudi Boris Bizjak, ki, zahvaljujoč dobri fizični pripravljenosti in tehnični podkovanosti, ni imel težav, pa čeprav s podobnimi pustolovščinami nima toliko izkušenj in še ni bil tako visoko.
Vrh, ki ga krasi piramida iz kovinske konstrukcije, je danes priljubljena točka med planinci z vseh koncev sveta. Ker vzpon za pohodnike tehnično ni zahteven, se vsaj do planinske koče na višini 3200 metrov vzpenja kar veliko ljubiteljev trekinga. Domačini jim opremo do tja tovorijo z mulami.
“Tam je še dovolj zraka, tako da ni panike. Na vrhu pa je že bolj resno,” še pove Kleč in doda, da so po prihodu v vas Imlil na nadmorski višini 1700 metrov, kjer so imeli bazo, najprej naredili tri aklimatizacijske ture na bližnje vrhove, visoke od 2500 do 2700 metrov.
“Četrti dan zjutraj smo krenili do planinske koče, kjer smo prespali, tako da smo bili na višino res dobro pripravljeni, naslednji dan pa smo v štirih urah prišli do vrha,” se spominja. Čeprav so pričakovali, da bo mogoče tudi navkreber dobršen del poti premagati v sedlih koles, so več kot 90 odstotkov poti prepešačili.
“Kolesa smo sprva potiskali ob sebi, a ko rineš kolo, ne vidiš, kje hodiš, zato izgubljaš ritem. Na koncu smo ugotovili, da je najbolje kolo nositi kar na hrbtu. Skupaj s prtljago je to sicer pomenilo 25 kilogramov, a si imel vsaj nek ritem,” pojasni Kleč.
Že kmalu nad kočo, v kateri je prenočilo približno 50 ljudi, ki so bili istega dne namenjeni na vrh, a se je moral marsikdo zaradi težav z višino obrniti, jih je pričakal prvi led, vrh pa je bil odet v snežno odejo. Med vzponom so jim nagajali tudi močni sunki vetra. Za razliko od pohodnikov, ki so jim vodniki zagotovili dereze, jih sami niso imeli, tako da jim je tudi nekoliko drselo.
Odzivnost je na višini zatajila
“Prav zato smo se proti vrhu odpravili nekoliko kasneje, ko je bil sneg že mehkejši. Blizu vrha so se začeli sunki. Bilo je precej strmo in na trenutke je veter katerega od nas s kolesom na hrbtu skoraj položil,” pove Belingar in omeni, da se je temperatura na vrhu gibala okoli nič stopinj Celzija. Spust se je začel po snežni podlagi, s katero nihče od njih ni imel izkušenj.
“To smo sproti spoznavali in vse bolj uživali, ko smo videli, da gre, da ne drsi. In potem smo se tam fotografirali in zabavali, se smejali drug drugemu. Le preko najbolj strmega dela smo šli ob kolesu,” še doda. Če jim sneg ni predstavljal večjih preglavic, pa so občutili posledice redkega zraka.
“Sam vsako leto hodim na takšnih višinah, a za to, kam boš stopil, ne potrebuješ toliko koncentracije. Morda na kakšnih strmih, zasneženih predelih, a gre vse skupaj vendarle precej počasi. Ko pa smo se usedli na kolo in se začeli spuščati, smo ugotovili, da smo tehnično precej manj sposobni, kot sicer. Refleksi niso bili takšni, kot bi morali biti,” pravi Kleč.
“Nisem mogel verjeti, kako te pomanjkanje zraka med kolesarskim spustom utrudi. Pričakoval sem, da bo šlo lažje. Kar nekajkrat sem se moral ustaviti in nadihati,” ga dopolni Belingar.
Dva dni bivakiranja na letališču
Kar se tehnične zahtevnosti vzpona in spusta tiče, sta oba sogovornika zatrdila, da presegata veljavno težavnostno lestvico, ki gre pri vzponih od V1 do V6, pri spustih pa od S1 do S6, saj trasa ni bila v celoti prevozna. Tudi med spustom v dolino so morali večkrat razjahati in približno desetino poti kolesa porivati ob sebi.
Po zasneženem vrhu in improvizaciji na beli podlagi jih je čakal spust po ledeniški moreni, kjer je bilo treba vijugati med večjimi kamni, mestoma pa zaradi gostote kamnitih gmot tudi sestopiti. Malo nad kočo pa se je začel zahteven spust po zelo stopničasti poti prek melišča. Z vrha do baze v vasi Imlil so skupaj s postanki kolesarili približno pet ur.
Tehničnih težav, okvar, padcev ali poškodb med vzponom in spustom niso imeli.
“Malo smo obtolkli zobnike pri udarcih ob kamenje, a nič takega, kar bi nas ustavilo. Bilo je tudi nekaj 'iztekavanj' s steze, a se je vse skupaj dobro končalo,” še pove Kleč. Tričlanska ekipa, ki je bila tokrat prvič skupaj, se je izredno dobro ujela. Najbrž je k temu botrovala tudi uvodna načeloma neprijetna izkušnja, saj so zamudili polet iz Milana in 48 ur do naslednjega leta preživeli na letališču.
“Najprej smo mislili, da bo zaradi tega konec sveta, potem pa smo se znašli. Umaknili smo se v manjšo čakalnico. Iz lepilnega traku in časopisa smo si naredili celo žogo in igrali nogomet. Prvi dan smo spali na trdih stolih, drugi dan je Branko od nekod privlekel neke škatle in smo spali že na kartonih. Imeli smo tudi računalnik in wi-fi. Dalj kot je trajalo, hitreje je minevalo in konec koncev je pozitivno vplivalo na ekipo, saj smo se kasneje res dobro razumeli,” pove Kleč in doda, da bo prihodnjo jesen najverjetneje sledil kakšen podoben podvig, pa čeprav si novega cilja za zdaj še niso zastavili.
NACE NOVAK
