Po poteh rezijanskih brusačev
Kaj se zgodi, če se Bor Čeh alias Vasilij Orlov Wagner domisli obnoviti šestdesetkilogramsko repliko brusaškega kolesa in na pot do Rezije povabiti spremljevalce? Nepozabni izlet iz Ljubljane v dolino brusačev in glasbe, ki ti zleze pod kožo.
Najbrž je prvo vprašanje, ki se človeku ob tem zastavi, zakaj za vraga bi nekdo v svetu lahkih in hitrih koles sploh naredil repliko brusaškega kolesa in se, meni nič tebi nič, odpravil z njim na 170-kilometrsko pot iz Ljubljane v Rezijo. A če bi Bora Čeha poznali več kot en dan, bi vedeli, da je vprašanje povsem neumestno. Slikar po izobrazbi se je že pred leti lotil oživljanja starih predmetov, predvsem koles. Ljubljančani ga dobro poznajo kot tistega bradača, ki po centru na triciklu dostavlja jajca in mleko. “Ne vozim ničesar, kar je mlajše od mene,” pove Čeh, rojen leta 1984.
Potovanje v preteklost
Če iz žepa ne bi vsake toliko potegnil telefona z razbitim ekranom, bi čisto lahko pomislili, da se nekje za vogalom skriva časovni stroj, iz katerega je pravkar izstopil. Čepica na glavi, pumparice, črtaste dokolenke, bela srajca (in še tri čiste za rezervo), naramnice in neudoben nahrbtnik. Pravi gizdalin nekje iz začetka 20. stoletja. “Da si ne bi kdo mislil, da sem se tako ošemil za to priložnost, jaz sem tako oblečen ves čas,” pove. “No, ko nisem v delovnem kombinezonu,” doda. Niti ni naključje, da ga vleče prav tja, kjer se je pred 101 letom začela ena bolj krvavih front v zgodovini človeštva.
Borovo brusaško kolo so izdelali leta 1939. “Nikoli ni obstajala tipična znamka, ki bi bila značilna za brusaška kolesa. Rezijani so preprosto uporabili, kar jim je prišlo pod roko,” pojasni Bor, in slučajno je njemu pod roko prišlo kar nekaj vojaške opreme: “Tale čutarica je na primer iz nemškega džipa, v škatli pa so prvotno hranili gas masko.”
Norega se metek ogne
Pred začetkom podviga je bilo treba opraviti nekaj priprav. “Sploh gremo, če bo dež?” smo se spraševali. Vremenska napoved je bila za prvi dan precej slaba, kazalo je, da bo ves dan deževalo. Šele tretji dan naj bi se pokazalo sonce. “Ne vem, kako mu bo šlo. Še po Celovški komajda spelje, kako bo šele z vso opremo,” so se spraševali nekateri znanci: “Dober je, ampak vrhniški klanec bo preveč. Če bo sploh prišel do njega.”
Na koncu smo kljub dvomom in po načelu “norega se metek ogne” odrinili. V Ljubljani je ravno začelo deževati, do prve in glavne preizkušnje prvega dne, zloglasnega vrhniškega klanca, pa smo kljub temu prišli brez težav. “Ne vem, kako bo s kolesom, gotovo pa ga ne mislim uničiti tu. Če ne bo šlo, se bom vrnil nazaj in vas ujel z drugim kolesom,” je bolj sebe kot nas prepričeval Bor. Vrhniški klanec je bil osvojen v zglednem času, Bor pa ni odmaknil noge s starih pedalov. Zmaga prvega dne je bila osvojena, čakalo nas je le še skromnih sedemdeset kilometrov do Tolmina.
Ko si moker, si moker
V Logatcu smo videli prve sončne žarke, naše mahanje soncu in vabljenje, naj se pokaže izza oblakov, pa se je izkazalo za precej neuspešno. Do Idrije se je dež spremenil v leden naliv, in če bi še kakšen dan prej kolesarje v podobnih razmerah v mislih obkladala z bolj kot ne žaljivimi vzdevki, sem po tem delu poti ugotovila, da dež res ni nobena težava. Ko si enkrat moker, se pač zaveš dveh preprostih dejstev: “Če se ustaviš, te bo zeblo. Če se premikaš, ne boš zbolel.”
Ko smo se že nekako sprijaznili, da se vreme ne bo spremenilo, nas je v soški dolini pozdravil lep dan. Bor, navdušen nad Sočo in strasten raziskovalec zgodovine prve svetovne vojne, je tu dobil krila. “Tu sem pravzaprav doma,” je navdušeno začel razlagati. Doma je sicer iz Prad pri Kopru, že več kot deset let pa živi v Ljubljani. “Tu sem nekoč umrl, tam nekje leta 1916,” navdušeno razlaga.
Predvsem ženski del ekipe je bil nad zaključkom prvega dne navdušen. Magična meja stotih kilometrov je padla že prvi dan, zato smo se odločili, da prespimo kar na Mostu na Soči. Laže rečeno kot strojeno. Zaradi festivala v Tolminu je bilo nemogoče najti prenočišče. Od nekod se je pokazal domačin, ki nam je ponudil senik.
Veselje nad kupčijo se je skalilo v trenutku, ko smo videli, da je poln azbesta in ostalih, če že ne nevarnih, pa vsaj neudobnih odpadkov. Po nekaj minutah iskanja mogočih alternativ smo se odločili: “Bomo pa kot brusači prenočili zunaj.”
Neskončni klanci
Naslednji dan smo se nekoliko polomljeni, neprespani ter premraženi od mrzle in mokre noči, pogumno spet podali na pot. Še dobro, da nismo vedeli, kaj vse nas čaka, sicer bi bila začetna vnema nekoliko manjša.
“Spomnim se samo, da se pot vleče in da je na koncu en velik klanec navzdol,” je razlagal Bor v Žagi, tik preden smo se začeli vzpenjati na mejni prehod Učja. V vednost vsem, ki so se že peljali čez Učjo z avtomobilom in se tokrat na pot odpravljajo s kolesom: ovinkov je približno stokrat več in klanec je tisočkrat daljši. Kaj hitro postane jasno, zakaj je rezijanski dialekt edinstven in zakaj se je nespremenjen ohranil tako dolga časa. V dolino je resnično, vsaj s slovenske strani, težko priti. Na ovinku je klanec, za klancem je nov ovinek s klancem. In tako naprej.
Pri prvi postojanki na mejnem prehodu smo si čestitali, češ da je najteže za nami. Ni bilo tako. Sledil je še bolj strm in dolg klanec. Ob tabli Rezija smo si drugič čestitali, ker smo, optimisti, zopet mislili, da je najhujše za nami. Ni bilo tako. Po nihče ne ve koliko kilometrih neprestanega vzpona, ko smo prišli v prijetno kočico na nekaj več kot tisoč metrih nadmorske višine, si nismo upali več čestitati. Le friko smo naročili, in še zdaj nam ni jasno, ali je bilo to res najbolje, kar smo v življenju jedli, ali pa je bilo naše navdušenje nad jedjo posledica utrujenosti in praznih želodcev. Gotovo pa je, da je bila to odlična popotnica do vasi Osojane, kjer je na naše veselje ravno potekal praznik frike.
Sledil je spust v rezijansko dolino, ki je bil gotovo manj naporen, vendar tudi bolj nevaren kot vzpon. Vsake toliko časa smo celo počakali, da so se gume ohladile. Še en hribček, in prva rezijanska vas - Osojane. Cilj našega drugega dne je bil dosežen.
Razklanost v Reziji
Rezija je dežela, kjer Sloveniji pravijo Buške, najbrž zaradi neposredne bližine Bovca. V dvajsetkilometrski dolini živi še približno tisoč ljudi. Izseljevanje se po potresu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni končalo, in danes se v Reziji še posebej veselijo rojstev in so žalostni ob vsaki smrti.
Slovenci nimamo nobenih težav z razumevanjem napisov v rezijanskem dialektu, vendar pa se vsi v dolini ne strinjajo, da bi imeli kakršenkoli zgodovinske, kulturne ali jezikovne povezave z ljudmi z druge strani Učje. “Nekaterim se očitno zdi, da smo padli z Lune,” se posmeje gospa, ki smo jo spoznali na poti. “Dejstvo je, da je rezijanščina slovenski jezik oziroma gre za dialekt slovenskega jezika. Vseeno pa vam svetujem, da ste pri uporabi slovenščine in takih pogovorih tu pozorni.”
Zato ni nič čudnega, če boste v Reziji naleteli na ljudi, ki bodo navdušeni, da ste iz Slovenije, in na take, ki bodo sicer nekoliko na skrivaj privzdignili nos. Mogoče, je pripomnil član naše posadke, prav to, da je med njimi toliko nesoglasij, dokazuje, da so po izvoru prav zares Slovenci.
Brusaški kruh je bil trd
Mlajše generacije debelo pogledajo, če jim omeniš rezijanske brusače, tisti z nekaj več desetletji na ramah pa se še dobro spominjajo teh migrantov, ki so v naše kraje prihajali brusit nože. Od tod tudi njihovo ime. Poleg tega so popravljali dežnike, lonce in, tako pravijo zlobni vaški jeziki, za seboj puščali lepo število nezakonskih otrok.
Iz domače doline so bili odsotni skorajda vse leto; domov so prihajali le ob večjih vaških in družinskih praznikih. “Ali veste, kako pri nas praznujemo pust?” nas vpraša gospa iz Solbice, pri kateri smo prespali, in že prične pripovedovati: “Ko so se brusači vrnili v dolino, seveda niso šli takoj domov, ampak so zavili v gostilno. Denar so tako porabili za pijačo. Ker se niso upali soočiti z ženami, so naredili lutko, pusta, in jo okrivili za vse slabo, tudi za to, da jih je speljala na kriva pota. Pusta so nato zažgali sredi vasi.”
Življenje v Reziji ni bilo nikoli enostavno, brusači pa so svojim družinam omogočili dostojno življenje, nam povedo v muzeju v Solbici, ki je posvečen generacijam tem požrtvovalnih mož. Solbica je bila nekakšen center brusaške obrti, iz nje je v najboljših časih odhajalo več kot sto brusačev.
Pot v Rezijo s starodobnikom je bil zaključni podvig Retro rats gentleman cycling cluba, na poti pa so se jim pridružili tudi kolesarji iz ekipe The Classics Experience.
S kolesom do Jeruzalema
“Vedeti moramo, da so za relativno malo dela dobili dobro plačilo. Cene niso imeli vnaprej določene in so bile odvisne od podjetnosti samih obrtnikov ter seveda tudi od dežele, kjer so se znašli. Načeloma si niso delali konkurence in so imeli med seboj razdeljene teritorije,” nam še pojasni oskrbnica muzeja.
Svet je velik, in brusači so ga obdelali dobršen kos; dodobra so pogledali tudi izven evropskih meja. Znana je pot Simona Siege iz Osojan, ki je potoval prek Balkana in Turčije v Sirijo in pristal celo v Jeruzalemu.
Kaj so doživljali brusači, ki so pred več kot petdesetimi leti s kolesi, še prej pa peš in z vozički, iskali delo, si je težko predstavljati. Prilagajali so se vremenskim razmeram in premagovali geografske pregrade. Ceste so bile v precej slabšem stanju kot danes, poleg tega so za preživetje žrtvovali umirjeno družinsko življenje. Delček vsega tega je doživel tudi Bor Čeh. Nekje proti koncu klanca, ki se kar ni hotel končati, je sicer rekel, da je odšel z brusaškim kolesom v Rezijo trikrat, in sicer prvič, zadnjič in nikoli več. Glede na navdušenje ljudi ob poti, povabila na naslednja brusaška srečanja in nasvete starih brusačev, si bo verjetno premislil.
Nenazadnje se da v Rezijo, verjeli ali ne, priti še na težje in za telo bolj boleče načine kot s šestdesetkilogramskim kolesom. Prvi brusači so se v svet podali kar peš, šele kasneje so si njihovi potomci pot olajšali z vozičkom. Izziv za prihodnje leto?
PETRA MEZINEC
