Po poti okusov in doživetij
Ljudje si želimo to, česar nimamo. Sam bi, če bi imel čas in denar, obiskal kakšen eksotičen otok sredi Tihega oceana, meril ritem bučanja valov, prisluhnil mehki in nekoliko nosljajoči glasbi domačinov, pobožno izbral veliko pacifiško rakovico iz košare bujne temnolase mladenke in jo, pečeno preprosto, po domačinsko, z vso slastjo počasi pojedel pod upognjenim drevesom na sipki, peščeni obali zahajajočega sonca. Idilika, da te kap!
Pa sem pomislil, da bi si tihomorski domačin najbrž zaželel prav nasprotno: vonjati cvetočo pomlad alpskih trat, poslušati zgodnje jutranje petje vaških petelinov in sončno, zvončavo melodijo kravjih zvoncev ter okušati dobrote, darilo rjavo pisanih krav in drobnice, od mleka, jogurtov, skute in sirov do sočnega mesa ovac ali kozličkov, ki so se podili po strmih pobočjih Krna, Matajurja in okoliških očakov. Ob tem bi s premislekom okušal vina, ki so dozorela na prisojnih brdih, zavarovanih pred mrzlim severom prav z alpskimi vrhovi.
Nikoli ne veš ...
Vem, da je tihomorska rakovica meni prej in bolj verjetno dosegljiva, kot je alpska eksotika za kogarkoli s pacifiškega otoka. Toda samo pomislimo, kaj si ljudje pravzaprav želimo: dobro, okusno lokalno hrano, svežo in sproti pripravljeno, ob doživetju, ki uživanje jedi pospremi in obogati še s kozarcem navdušujoče pijače. In vse to nam je zlahka dosegljivo takoj, le do kake ugledne gostilne, ki razmišlja o svoji ponudbi in vlogi v prostoru, se moramo napotiti. Potrebujemo še kaj več?
Spomin mi je priklical skromnost nonota, ki je znal vse nedeljsko popoldne balinat Pri pulverju v Bazari ob kvartinu rebule. Vsakemu požirku je pripisal pomen in usodnost, saj “nikoli ne veš, kdaj bo to zadnji požirek rebule v tvojem življenju,” je rad rekel. No, še dolgo, vse do moje gimnazije, je počasi okušal svoj kvartin ...
Zakaj vam to pravim? Ker ni nujno in potrebno, da je dogodek, ki spremlja dobro lokalno hrano, bučen in kričeč, ves svetleč in v lesku neonskih luči, zrcal in stekla nad igralnimi avtomati in mizami navidezne sreče. Ne! To bleščavo si želijo samo osamljeni in depresivni ljudje moderne mestne odtujenosti, ki intimne idile in pristne domače hrane niti ne poznajo in prisegajo na hitro instant plastiko med rutinskimi, serijskimi jedmi.
Če delaš z veseljem, ni težko
Človek, ki je sam s seboj v ravnovesju, bo znal ceniti navidezno skromnost domače, lokalno in zdravo pridelane hrane ter z ljubeznijo vzgojene in negovane pijače. In v tem začutil vse razkošje ljubezni naših non in nonotov, ki se je danes že prelila v kulturno dediščino. Nanjo moramo biti in smo ponosni.
Na vso srečo narašča število tistih, ki se zavedajo korenin svoje kulture in identitete sploh. Ta se je brusila v sožitju med sosedi, tudi ob poudarjanju skupnih navad in običajev, izhajajočih iz tisočletne zgodovine sobivanja, verovanja, upanja in želja.
“Človek mora delati, kar ga veseli, potem ni nič težko!” mi je rekel nono Franko Kramar, ki je pred več kot štirimi desetletji v prenovljenem poslopju uredil ugledno gostilno, kulinarično Hišo Franko na obrobju Kobarida. “Tu, na tem mestu je bilo že veliko stvari: obcestna gostilna, pa furmansko zatočišče z veliko štalo za konje in tudi mlin,” je rekel. “Pravijo, da je bila med prvo svetovno vojno v tej hiši bolnišnica in v njej je Ernest Hemingway pisal svojo svetovno uspešnico Zbogom orožje.”
Pokuštral je mlado svetlolaso glavico svoje vnučke Eve: “Za marsikoga sem bil norec, saj sem garal od jutra do večera in vstajal sredi noči, da sem pripravil vse potrebno za goste. Toda teže tega nisem občutil, ker sem rad delal!”
Danes njegovo delo nadaljujeta “ta mlada dva”, Ana Roš z mednarodnimi referencami kuharske mojstrice, in Valter Kramar, ki je očitno prevzel vse lastnosti očeta gostinca in sodi tudi med vidne slovenske izšolane someljeje. Najraje ponuja domača briška vina. Nono Franko pa skrbi za velik zeliščni vrt za hišo, od koder prihajajo na mizo zelišča in zelenjava. Ob njem žubori idiličen potoček, ki radosti švigajoče postrvi.
In v Hiši Franko se je konec aprila ob Aninih jedeh na temo špargljev in ob Valterjevih izbranih vinih nadaljevalo svojevrstno šolanje drugih priznanih primorskih gostincev v okviru čezmejnega italijansko-slovenskega strateškega projekta Heritaste - Le vie dei saperi e dei sapori - Poti okusov in doživetij. Projekt poteka že več let in se bo izpel jeseni letos. Financirajo ga Evropski sklad za regionalni razvoj ter obe državi, Slovenija in Italija. Sodi pa v okvir Lizbonske in Göteborške strategije izboljšanja privlačnosti držav članic Evropske unije in regij ter spodbuja rast gospodarstva, ki temelji na znanju. Na slovenski strani so izvedbo zaupali Kmetijsko-gozdarskemu zavodu Nova Gorica in njegovim partnerjem.
Sodelovanje med pokrajinami
Namen projekta je izboljšati pokrajinsko in deželno konkurenčnost gospodarstva na obeh straneh italijansko-slovenske meje. Poudarek je zlasti na tesnem sodelovanju turističnega gospodarstva in kulturnih ustanov. Le tako je namreč mogoče podpreti vse večje zahteve prebivalcev, ki želijo izboljšati svoje storitve, ne samo turistične, ter okrepiti medsebojno poznavanje, da bi odstranili še vedno navzoče zgodovinske, kulturne in družbene ovire, čeprav meje v tradicionalnem pomenu besede ni več.
Zdaj je čas za pravo sožitje med Furlani in Italijani na zahodu in Slovenci na vzhodu. Reka, ki je nekoč delila, ima danes povezovalno vlogo. To pa je mogoče doseči s priznavanjem, spoznavanjem in spoštovanjem turističnih, kmetijskih, zgodovinskih, kulturnih in gospodarskih posebnosti, poudarjajo nosilci projekta. V ta namen so vpeljali tematske poti, “da bi najbolj značilne lokalne izdelke umestili v zgodovinsko-kulturni kontekst, ki na čezmejnem območju ponuja številne znamenitosti,” so zapisali v projektu.
Eden od ciljev projekta je tudi razvoj trajnostnega turizma v obmejnih podeželskih območjih, ki naj bi temeljil na povezavi med izdelki in tipičnimi lokalnimi jedmi ter naravno in kulturno dediščino. V tej smeri projekt spodbuja tipične lokalne izdelke in jedi, oživljanje starih avtohtonih sort v vinogradništvu, pa tudi sadjarstvu in vrtnarstvu, kar je pomemben del ohranjanja in utrjevanja kulturne dediščine in identitete celotnega območja. Vse to pa je pogoj za večjo prepoznavnost tipičnih lokalnih izdelkov in jedi čezmejnih območij za prihodnji skupni razvoj in trženje.
Na naši, slovenski strani so v projekt vključili vipavski pršut, sir tolminc, šparglje, kraški ovčji in kozji sir, salamo, kraški med in vino rebula. Zdi se, da je bilo največ narejenega prav na področju povezovanja kmetijstva in turizma s kulinarično ponudbo vred. Rezultati so že lepo vidni na področju enološko-gastronomskega in kulturno-zgodovinskega povezovanja treh območij: Furlanije-Julijske krajine, dela Benečije, in sicer pokrajin Padova in Benetke, ter na slovenski strani Goriške in Obalno-kraške regije. Še zlasti dobro in tesno je sodelovanje med Furlanijo-Julijsko krajino in Slovenijo, ki sta že tudi sicer tradicionalno kulturno in gospodarsko povezani.
In če se s poti okusov in doživetij vrnem k Hiši Franko, potem moram reči, da sem bili navzoči na dogodku, ki bi ga lahko uvrstili v okvir šolanja gostincev od Krasa do Bovca. Navzoča pa sta bila tudi gosta iz Furlanije, in sicer iz kraja Spilimbergo.
Kot rečeno, so bili tema srečanja šparglji, ki jih je Ana Roš spretno vključila v svoje jedi od predjedi do slaščice. O pomenu špargljev za zdravje, o uporabi v kulinariki ter nujnosti uživanja lokalnih pridelkov in izdelkov je predavala svetovalka za zdravo prehrano Marija Merljak, ki je bralcem dobro znana po svojih rednih člankih v našem časopisu.
Poleg povezovanja, čemur je bil namenjen denar, ki ga je prispevala Evropa, pa imajo taki dogodki dolžnost in nalogo prenašati znanje na mlajše rodove, s tem pa tudi kulturno dediščino, katere del je tudi domača izvirna kulinarika.
IVAN MERLJAK
