Podmornica v slovenskem morju

Sončen dan je bil kot nalašč za kronanje velikega uspeha. Podmornica Calypso se je pri ribogojnici Fonda v Seči potopila na globino desetih metrov in se nato vrnila na površje.

Veselje je bilo neizmerno. Po dveh letih raziskovanj, iskanj rešitev na vprašanja, na katera odgovorov ni vedel niti glavni mentor projekta, profesor fizike Rok Capuder, sta si programerja Miha Geršič, dijak tretjega letnika, in njegov leto dni mlajši kolega Vid Klopčič oddahnila in veselo vzklikala v objemu približno 30 gimnazijcev, soustvarjalcev projekta Calypso.

Nesmrtna vodna nimfa, ki je zaživela v grški mitologiji in je podmornici posodila ime, je bila polna milosti do bele mante. Vero v težak in zahteven projekt, kakršen po splošnem klišeju ne pritiče dijakom, je v mlade ume zasejal profesor Capuder. Najprej je viške gimnazijce pritegnil v projekt Vič gre v vesolje. Dijaki so se takrat v vesolje pognali s pomočjo atmosferske sonde, ki so jo uspešno lansirali na nadmorsko višino 32 kilometrov. Uspeh jih je spodbudil k novemu izzivu. Vprašali so se, katero je najbolj neraziskano območje na Zemlji. Oceani, vendar! “O njih vemo manj kot o površju Marsa,” poudarja Rok Capuder. In tako so posadili seme, iz katerega je zrasel projekt Calypso.

“Projekt je bil zahteven, težak, a prav izzivi so tisti, prek katerih rastemo in ki oblikujejo človekov značaj,” je razloge, s katerimi je osvojil dijake, pojasnil profesor fizike. “Mladina, ki je to ustvarjala, je v delo vložila svoje srce ter se tri leta nesebično razdajala za projekt,” neštete ure, med katerimi je rasla podmornica Calypso, opiše Capuder. Med razvijanjem projekta je nekaj dijakov že zapustilo gimnazijske klopi, pridružili pa so se novi, ki so ob rojstvu ideje še greli osnovnošolske klopi. Katja Brezovar, nekdanja viška dijakinja, danes brucka biokemije, je na tiskovni konferenci prisotnim ponudila odgovor na vprašanje, zakaj so nekateri dijaki vse svoje proste ure in dneve namenili ustvarjanju robotske podmornice.

“V gimnaziji prej ali slej opaziš, da se ljudje delijo na takšne, ki počnejo tisto, kar jim je naročeno, in tiste, ki si rečejo 'jaz pa bi nekaj več'. Težko je, če ni nikogar, ki bi ti povedal, da so izzivi dobri, da težki projekti niso nujno nepremišljeni. V viški gimnaziji smo imeli priložnost, da smo delali težke stvari, takšne, ki jih dijaki običajno ne delajo,” je šolski način dela pohvalila Katja Brezovar.

Med stvarmi, ki so jih dijaki naredili sami, je tudi poseben program za motorje, ki poganjajo Calypso. Vid Klopčič, glavni programer, ki skrbi za srce podmornice - za elektroniko in programsko opremo, je pojasnil: “Program za motorje smo programerji pisali sami, koda pa je dolga kar 80.000 vrstic.” Na pokrovu notranje lupine so prebojniki, ki povezujejo notranjost lupine z motorji, kamerami in površjem. Energijo ji zagotavlja napajalni kabel, prenos podatkov poteka po optičnem kablu. Calypso pa za svoje življenje potrebuje vodo, torej ljudi, ki potrebujejo njene sposobnosti. Podmornica se je sposobna potopiti do globine enega kilometra, s čimer bi lahko raziskala 90 odstotkov Jadranskega morja in se potopila tudi v z vodo napolnjene kraške jame. Znala bi zbrati različne podatke o morju, denimo vzorce vode, napovedovala bi cvetenje morja ter preverjala slanost in onesnaženost. Calypso se bo potemtakem še večkrat vračala k slovenski obali.

A to še ni vse, kar bo gimnazija Vič prinesla v istrska mesta. Profesor Capuder je namreč z dijaki, ki so zapustili fakulteto, ustanovil Zavod 404. Prek njega trenutno na šestih ljubljanskih gimnazijah izvajajo drzne tehnične projekte: izdelujejo robotska vozila, električne tricikle, letala, kvadrokopterje, raketo ... V načrtu pa je, da priložnost za drznost ponudijo tudi istrskim srednjim šolam. Navsezadnje je njihova filozofija najbolj zgoščena prav v imenu zavoda: “Če srfaš po spletu in ne najdeš iskane spletne strani, se izpiše 'error 404, stran ne obstaja'. Če nekaj ne obstaja, potem to lahko še ustvariš,” se smeji profesor fizike, z njim pa tudi truma mladih raziskovalcev, ki so poleg rednega šolanja opravili še življenjsko šolo, s katero so teorijo spremenili v nekaj otipljivega.

ALENKA PENJAK