Pohod živega spomina
Številna in raznolika so poglavja, ki jih pišejo vojne. V nekaterih se vse vrsti okoli ofenziv, druge izpostavljajo negotovost zatišja, tretje je izpisala skrb za ranjence. Ohranjanju spomina na prenos ranjencev s Primorske na Notranjsko je posvečen pohod Želin-Vojsko.
Dolina Idrijce je bila pogreznjena v meglo, toda vsi smo slutili, da le kakšnih sto, morda dvesto metrov višje, sije sonce. Urno smo krenili v breg, čeprav smo vedeli, da nas čaka dolga pot. Bilo nas je sto petdeset, raje kak več kot manj. Mladenke in mladeniči različnih starosti, odločni, da prehodimo pot od Želina do Vojskega, za katero so nam organizatorji dali na voljo celih devet ur.
Vzgibi za udeležbo na takšnem pohodu so različni, za nekoga gre mogoče zgolj za rekreacijo in preskušanje lastne vzdržljivosti, večina udeležencev pa se vendarle zaveda, da je namen pohoda počastitev spomina na prenos ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na osvobojeno ozemlje na Dolenjskem, od koder so jih z zavezniškimi letali odpeljali na zdravljenje v bolnišnice na jugu Italije. Prav zato pohoda ne pripravlja kakšno športno društvo, temveč Območno združenje Zveze borcev za vrednote NOB iz Idrije in Cerknega, ki mu z vodenjem pohodnikov pomagajo idrijski planinci. In prav zato ne čudi, da je imelo veliko pohodnikov glave pokrite s triglavko ali titovko, da je bila na njih peterokraka rdeča zvezda, in da so bile tudi zastave, ki so jih posamezni udeleženci nosili privezane kar na pohodniške palice, del borčevske ikonografije. Zapel pa ni v tistem trenutku nihče: strmina je bila prehuda in sapa bi hitro pošla, če bi megleno jutro sredi idrijskih gora poskušali prebuditi z vprašanjem: “Kdo pa so ti mladi fantje, ki korakajo skoz vas?” Bi pa lepo zvenelo ...
Iz Želina do Loža
Kronika pravi, da so 13. avgusta 1944 partizani treh brigad 31. divizije pod poveljstvom štaba IX. korpusa na cesti Želin-Cerkno prevzeli trideset ranjencev iz partizanske bolnice Franje in se peš odpravili preko Jagršč, Šebrelj, Krnic in Oblakovega vrha na Vojsko, od tam pa na Hudo polje, kjer sta se jim pridružila dva bataljona Bazoviške brigade s petdesetimi ranjenci iz bolnice Pavla ter petnajstimi ranjenci in bolniki iz premičnih bolnišnic.
V prenos petindevetdesetih težkih ranjencev je bilo vključenih prek tri tisoč borcev, ki so si izmenjaje podajali nosila, skrbeli za medicinsko pomoč in predvsem varnost celotne kolone. Potrebno je bilo iti mimo številnih sovražnikovih postojank in prečkati dobro zastražene ceste in proge, da bi preko Otlice, Cola, Podkraja in Postojnskega prišli do osvobojenega ozemlja v Loško dolino, kjer so jih z letališča Nadlesk blizu Loža ameriški zavezniki z letali prepeljali v Bari. To izjemno dejanje velike humanosti je trajalo več dni in predstavlja eno izmed največjih epopej narodno-osvobodilnega boja v Sloveniji. Kot je bilo enkratno izhajanje tiskanega Partizanskega dnevnika, ki je sicer druga zgodba, vendar zelo povezana s to. Če zaradi drugega ne, zaradi enotnosti časa in kraja, pa tudi zaradi odločnosti, s katero so Primorci kljubovali zavojevalcem. Ker epopeje pišejo tisti, ki se bojujejo proti, ne pa z ramo ob rami z okupatorjem. Saj, kam je že Dante dal izdajalce domovine? V deveti krog, jasno.
Ko se odpre pogled
Ko takole lazimo v breg, otovorjeni zgolj z lažjimi nahrbtniki, misli uhajajo na vse strani, vendar jih takoj, ko se izvijemo iz meglenega objema, pritegnejo razkošni razgledi. Tam, onstran grape, se vrstijo vrhovi Cerkljanskega gorovja. Nekje mora biti Sivka, pa Bevkov vrh, vendar ju ne znam ločiti. Megla v dolini je zdaj kot belo morje; pravijo, da običajno sega do tiste višine, ki so jo nekoč pokrivali ledeniki. Morda pa res ...
Domačini iz Jagršč nas pričakajo kar na cesti in povabijo na čaj. Vodiči nam povedo, da imamo celih dvajset minut odmora, ki pride še kako prav, saj smo se v nekaj več kot uri hoje povzpeli iz doline do zglednih 640 metrov. Mizice z velikimi lonci, polnimi čaja, so na večjem dvorišču pred stavbo, v kateri je bila nekoč šola. In tudi trgovina. Zdaj morajo po vse v dolino, povedo vaščani. Je pa res, da jih danes z Želinom povezuje asfaltna cesta. Kdor je peš ali z gorskim kolesom, lahko uporabi nekoliko širšo pot, morda mulatjero iz prve svetovne vojne, ki pa si jo počasi prilašča gozd.
Nad hišami kraljuje cerkev svete Uršule in končno se odprejo razkošni razgledi na bolj oddaljene vrhove. Na severu se izrisuje veriga Tolminskih in Bohinjskih gora, tam zadaj so že Vrh nad Škrbino, Batognica in Krn, nekoliko levo Kobariški Stol. Kamnite gmote Dolomitov v ozadju so prav pritlikave: torej je svet res okrogel! Ob robu vasi je spominsko obeležje: v Jagrščah, Otuški in Sevniški grapi, v Jablanici in Potokih, je bilo med drugo svetovno vojno 2. okrevališče partizanske bolnice Pavla, preberem, ki je nudilo zavetje 171 ranjencem. V nemški ofenzivi, malo pred koncem vojne, se je skupina ranjencev in en bolničar žrtvovala, da so se lahko drugi rešili. “V mraku smo padli s svetlobo v očeh ...”
Poti po meri stroja
Pot postane zložnejša, kmalu pridemo na že preveč udobno in pred kratkim zgrajeno gozdno cesto. Kasneje naletimo na buldožer. Prijatelj Aldo Rupel se jezi: še lani smo tod hodili po prijaznih kolovozih, zdaj pa ta grozota! Prav ima. Poti so nekoč delali ljudje in so bile po meri človeka, danes jih delajo buldožerji in so po meri stroja. Kamni so kar zmetani v dolino; enkrat se bodo že ustavili. Nikjer ni nobenega opornega zidu, tako da se brežine že lomijo. Breg nad potjo je zgolj grobo izpraskan in deževje sproti spira zemljo. Če so to cesto zgradili le za odstranjevanje podrtih dreves, ki jih je po žledolomu res veliko, so zgolj povečali škodni znesek, upravičeno bentimo.
Po uri hoje smo ponovno deležni odmora, tokrat krajšega, s pijačo iz nahrbtnika in robidnicami iz grmovja. Lepo oblikovane turistične table nas opozarjajo na imena zaselkov, skozi katere gre naša pot: Stržnici sledi Kališe, zdaj pa smo že toliko visoko, da naši vodiči izkoristijo priložnost in nam povedo za skoraj vsak vrh, ki ga vidimo. Nace Breitenberger začne pri Ratitovcu in konča z Matajurjem. Vrhovi v ozadju so zaradi vlage v zraku slabše vidni, toda če se malo potrudimo, opazimo na vzhodu Storžič in na zahodu Kanin, vmes pa vse vrhove južnih Julijcev.
Ocvirkovke za okrepčilo
Naslednja postaja so Idrijske Krnice, prvo večje, čeprav zelo raztreseno, naselje ob naši poti. Vse naokrog so pokošeni travniki, na ograjenem pašniku je večja čreda krav, največji hlev pokrivajo fotovoltaične plošče. “Na tisti kmetiji delajo najboljše jogurte v državi,” nekdo pripomni, toda našo pozornost pritegnejo nam namenjene mize in klopi pred Zadružnim domom, kjer nas sprejmejo in pogostijo domačinke. Najprej z očmi, potem pa še z zobmi ugriznemo v rezine slastne ocvirkovke. Smo tako lačni ali so res tako dobre? Ko je glad potešen, se skoraj vsi vrnemo po še en kos, še raje po dva. Torej ne gre za lakoto, res so odlične! Pri beču (vodnjaku) se pravi domačiji, od koder prihajata prijazni gospe, ki sta zamesili in spekli dvakrat dvanajst ocvirkovih potic v družinski krušni peči. Vsi želimo - poleg kosa več - zvedeti tudi recept, gospe pa se kar smejita. Ja, čebulo prepražite, pa ocvirke not date, pa na koščke narezano idrijsko klobaso, pa kruh zamesite, pa krušno peč do belega segrejete, pa ...
Se bomo raje vrnili naslednje leto, obljubimo. Pa tudi jota je bila odlična, res bogatega okusa in gosta, da bi lahko žlica v njej pokonci stala. Med postankom vsi izkoristimo priložnost za žigosanje kartončkov. Ugotovim, da nas je kar precej takšnih, ki smo tokrat prvič. Že naslednjič nas čaka železna medalja, nato za štiri pohode bronasta, za šest srebrna, za osem zlata. Fant s proletarsko zastavo kar ne more prehvaliti organizatorjev in narave. Vse je popolno, se navdušuje, nekdo izmed veteranov med udeleženci pa tiho pripomni, da nismo še niti na polovici poti ...
Najboljši krompir
S ceste med travniki zavijemo kmalu spet v gozd. Da je še vedno neprehoden, nas opozori domačinka, naš vodič pa odvrne, da so mu zagotovili, da so požagali podrto drevje. Ona vztraja, da ni videla nobenega z žago okrog hoditi, toda mi se ne damo. Ko ugotovimo, da je pot prehodna, nekdo šaljivo pripomni, da je gospa očitno od kontrarevolucije ... Je pa pogled na polomljena drevesa žalosten. Upognjena debla se ne uspejo več zravnati, nekje manjkajo krošnje, drugje so izruta cela drevesa. Redke hiše, mimo katerih nas vodi pot, imajo hišni naslov Šebrelje. Posejane so na redko, strmih streh in skoraj vse neobičajno velike. Vrtovi so strmi in majhni, vendar lepo obdelani in vse krasi cvetje. Zemlja je skoraj brez kamna in ko sem videl kar nekaj domačinov, ki so ravnokar izkopavali krompir, sem se spomnil, da so tamkajšnji gomolji od nekdaj sloveli kot odlični za kuho in kot zdrav semenski material. Takih da ni nikjer, so znali povedati starejši ...
Pol poti je bilo že krepko za nami, ko smo se začeli spuščati proti Oblakovemu vrhu, ki je dejansko prelaz med dolinama Trebuše in Kanomlje. Nace nas je ponovno zbral in nam razložil idrijsko tektoniko. “Tu nekje pod nami se afriška plošča spodriva pod evropsko, zato imamo potrese, od katerih je bil najhujši leta 1511,” nam je razlagal. Je bil morda potres, ki je razmajal in podrl številne gradove, kriv za nove davke in posledično za tolminski kmečki punt leta 1513? Kdo bi vedel, zagotovo pa je imela ta razgibana podtalna dejavnost prste vmes pri nastanku idrijskih nahajališč rude živega srebra, vendar je to spet povsem druga zgodba.
Zadnji vzpon
Na skladovnicah drv na Oblakovem vrhu so nam vodiči privoščili krajši počitek in požirek bevande, še prej pa smo se osvežili s studenčnico in obnovili zalogo vode v čutaricah. Oboje je prišlo še kako prav pred zadnjim daljšim vzponom na Vojskarsko planoto. Upravičeno smo bili že vsi po malem trudni, saj smo se ves čas dvigali in spuščali! Misel na vojake, ki so na zasilnih nosilih po istih poteh nosili ranjence, da nekaj spodbude nam, ki se vendarle le “sprehajamo” v miru. Če je kje kak kosmatinec, smo ga zagotovo pregnali, kakšna druga nevarnost pa nam res ne grozi...
Naletimo na večji ograjen pašnik z ovcami in pastirskima psoma, ki usklajeno lajata na nas in pazita zaupano jima čredo. Še malo in že smo na Vojščici, pri spomeniku tristopetim padlim partizanom. V eni zadnjih okupatorjevih ofenziv, v začetku aprila 1945, so se v boj proti partizanom združeno podale enote SS, policije, fašistične in republikanske enote divizije San Marco, četniki in Rupnikovi domobranci. Ko je obema vojskujočima se stranema zmanjkalo streliva, sta se spopadli na nož; vojaško srečo so na našo stran obrnila šele zavezniška letala, ki so napadla položaje Nemcev in njihovih pomagačev.
“Nasvidenje v Bazovici”
Pripadniki slovenske vojske so pri spomeniku postavili častno stražo, vojak in vojakinja, sicer udeleženca pohoda sta položila spominski venec, recitatorke pa so s prebiranjem partizanskih pesmi vojskarskega rojaka Črtomirja Šinkovca (1914-1983) poustvarile duh časa.
Čakal nas je le še lagoden spust do Vojskega, kjer je bilo že vse pripravljeno za dvojno proslavo, obeležitev jubileja reševanja ranjencev in začetka delovanje partizanske tiskarne, kakor tudi za pozdrav nam, pohodnikom. Mudilo se je, bolj utrujene je že čakal avtobus, tisti, ki smo nadaljevali pot peš, pa smo prejeli nepričakovano nagrado. Domačinka Dora je s podobno gostoljubnostjo, kot so prebivalci teh hribov sprejemali, nahranili in skrivali partizane, pogostila tudi nas. Pričakala nas je s toplim dišečim čajem, ki mu je s prav nič lahko roko dodajala okusen domač sadjevec. Ob srkanju te opojne pijače sem se spomnil pripovedi, da so partizani zatrjevali našim ljudem, da bodo lahko v svobodi brez vsakršnih ovir ponovno kuhali domače žganje. Marsikatere obljube niso uspeli ali niso znali izpolniti, toda svoje žganje je lahko imel prav res vsak kmet. In mnogim je tudi ta svoboda pomenila veliko ...
Na avtobusu, ki nas z Vojskega pelje do izhodišča, kjer smo pustili avtomobile, fant s proletarsko zastavo agitira za udeležbo na proslavi v spomin na bazoviške junake. “Tam je napeto, proslava je naša, vendar se v Bazovico zgrnejo fašistični provokatorji, in če nismo v večini, se postavijo pred naše prapore in molijo roko v rimski pozdrav. Ki je v Italiji sicer prepovedan, ampak se jih nihče ne loti. Zato se moramo množično udeleževati naših proslav. In takih spominskih pohodov. Se vidimo kmalu. Pri nas in pri vas,” je sklenil.
TONI GOMIŠČEK
