“Pomagati bolnikom je dolžnost in poslanstvo”
Tri desetletja brezdomstva in prav toliko let življenje brez vsakršnega zdravljenja. S takšnim bolnikom so se kot s prvim obiskovalcem soočili v koprski Pro Bono ambulanti, namenjeni ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Zanjo, umeščeno pod streho koprskega zdravstvenega doma, sta Primorska in Istra bogatejši od 22. aprila naprej.
Doslej se je tja po pomoč zateklo že več kot dvajset ljudi. Še več jih bo prišlo sčasoma, ko bodo ljudje zanjo še bolje vedeli in ko se bodo tudi vsi, ki zaradi sramu zavoljo oropanega človeškega dostojanstva še oklevajo, opogumili za obisk. Ali pa, ko jih bo tja prignala nuja.
Koprska splošna ambulanta za zdravljenje ljudi brez vsakršnega zdravstvenega zavarovanja, imenovana Pro Bono ambulanta, je nastala na podlagi ocene, da je takšnih bolnikov tudi v Istri vse več. Že dosedanji obisk tej oceni pritrjuje.
V zdravstvenem domu v Kopru, v starem mestnem jedru v Dellavallejevi ulici 3, je 22. aprila začela delovati Pro Bono ambulanta. Poglavitni namen je omogočiti zdravstveno oskrbo pacientom brez urejenega osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Ambulanto vodi prim. Stanislav Mahne, dr. med., z njim dela Vanja Kosmina Novak, dipl. medicinska sestra. Ambulanta je umeščena v pritličju desno. Paciente sprejemajo vsak torek od 13. do 17. ure, tedaj so dosegljivi na telefonski številki 05/66-47-212. V ambulanti vedno dela tudi dežurna socialna delavka, najpogosteje ekipi pomagajo še medicinske sestre prostovoljke. Bolnikom brez urejenega zdravstvenega zavarovanja v posameznih primerih dajo še najnujnejša zdravila. Slednja prispevajo ljudje, ki jih niso uporabili. Pred izdajo ta zdravila pregledajo farmacevti. Ko ugotovijo, da so zdravila še neuporabljena in jim še ni pretekel rok uporabe, jih dostavijo v Pro Bono ambulanto za bolnike, ki zanje nimajo denarja in do njih ne morejo priti.
Zgledovali so se po ljubljanski tovrstni ambulanti, ki je v državi prva odprla vrata že pred desetletjem. Za odprtje in ureditev koprske ambulante so moči združili koprski zdravstveni dom (ZD) in center za socialno delo (CSD), organizaciji Rdeči križ ter Karitas in Mestna občina Koper.
“Očetu” že izkazujejo hvaležnost
Pobudnik prve Pro Bono ambulante na Primorskem, v Kopru, je upokojeni zdravnik, prim. Stanislav Mahne, ki je do nedavnega delal v izolski bolnišnici. Povezal se je z ustanoviteljem ljubljanske ambulante, zdravnikom Aleksandrom Dopliharjem, in z vodstvom koprskega ZD, slednje še s preostalimi soustanovitelji in v približno treh mesecih je bila ambulanta nared.
Nad Mahnetovo zamislijo in pripravljenostjo pomagati ljudem v stiski, ki nujno potrebujejo zdravstveno oskrbo, so navdušeni tudi prebivalci Primorske, kar so kot bralci, gledalci in poslušalci potrdili ob izboru za osebnost meseca v akciji Osebnost Primorske. Tako so namreč izbrali bralci, poslušalci in gledalci Radia Koper, Primorskih novic in Televizije Koper ter komisija vseh treh medijev.
Že od zamisli naprej Mahneta podpira tudi njegova družina. Žena je delala kot medicinska sestra, hčerka je zdaj zdravnica v izolski bolnišnici, zato jima je zamisel o tovrstni brezplačni zdravstveni pomoči ljudem brez zdravstvenega zavarovanja še toliko bliže.
Ambulanta ima tudi mamo
Tudi o “mami” smo slišali že ob predstavitvi Pro Bono ambulante nekaj dni pred pogonom. Direktor koprskega ZD Matevž Ravnikar je povedal, da je njena mama diplomirana medicinska sestra Vanja Kosmina Novak, sicer glavna sestra ZD. Skupaj z Mahnetom prideta tja delat vsak torek popoldne - oba sta prostovoljca, delata brezplačno.
Mami in očetu pa so se takoj pridružile socialne delavke iz koprskega CSD, ki delajo prav tako kot prostovoljke. Vsak torek popoldne je z njima ena izmed njih, saj je treba urejati tudi veliko vprašanj s področja socialne oskrbe in urejanja statusa ljudi v stiski. Zdaj jih je na seznamu že 14, tako da pride vsaka na vrsto za prostovoljno delo približno enkrat v treh mesecih.
Vse več jih je pripravljeno brezplačno delati
“Ne manjka pa niti drugih prostovoljcev iz zdravstva,” dodaja strokovna direktorica koprskega ZD, Ljubica Kolander Bizjak. Pritrjujejo ji Ravnikar, Mahne in Kosmina Novakova s podatkom, da je seznam prostovoljcev - zdravnikov in medicinskih sester - iz tedna v teden daljši. Vsi so pripravljeni delati v Pro Bono ambulanti takoj, ko bodo to narekovale potrebe. “Zato pri nas ne bomo zaprli Pro Bono ambulante, kot so jo nedavno v Velenju,” dodaja Kolander Bizjakova. “Ambulanta je že prvi mesec delovanja upravičila svoj obstoj, vanjo prihajajo tisti, ki sicer ne bi imeli kam.”
Že zdaj prihajajo ob torkih brezplačno delat prekaljene medicinske sestre, večidel že upokojene, ki so si na svojih nekdanjih delovnih mestih nabrale ogromno bero izkušenj. Ob našem nedavnem obisku smo v Pro Bono ambulanti srečali tudi diplomirano medicinsko sestro Bojo Pahor, ki je v pokoj odšla iz koprskega ZD, in višjo medicinsko sestro Marjelo Danev, ki je dolga leta delala v izolski bolnišnici.
“Dobro vemo, da so ljudje v stiski še toliko ranljivejši, zato še kako potrebujejo prijazen, človeški stik, pa naj gre za nasvet za zdravstvene tegobe, za meritev krvnega tlaka, za oskrbo rane, blažitev hudih kroničnih bolečin ...,” našteva Danevova.
Da bo dobrodošla pomoč specialistov različnih specialnosti medicine, se zavedajo tudi zdravniki, zato se vztrajno sami javljajo za pomoč pri delu v tej ambulanti; nekateri delajo v specialističnih ambulantah v osnovnem zdravstvu, drugi v izolski in v bolnišnici v Valdoltri. Mahne je zadovoljen: “Vse to potrjuje, da se zdravstveni delavci, kljub težkim časom, še vedno zavedamo svojih dolžnosti in poslanstva poklica.”
Pretresljive zgodbe
Tako poudarja zdravnik Stanislav Mahne, ki na podlagi prvih izkušenj vse bolj ugotavlja, da je območje Istre in bržkone tudi širše Primorske takšno ambulanto nujno potrebovalo: “Že prvi dan se je, kot prvi, k nam po pomoč zatekel brezdomec, ki živi na ulici že tri desetletja in je tako dolgo živel povsem brez zdravniške oskrbe ... Temu primerno je tudi njegovo zdravstveno stanje - več resnih bolezni ima in nujno potrebuje zdravljenje ter ustrezna zdravila, ki smo mu jih dali. Takšnih ljudi je na tem območju bržkone še več, a se doslej pri nas še niso oglasili. Morda za nas še ne vedo, morda še zbirajo pogum, da bi prišli ...”
Prve izkušnje dokazujejo, da gre zlasti za bolnike, ki potrebujejo oskrbo zdravnika s področja družinske medicine.
Za zdaj primerov, ko bi potrebovali tudi obravnavo psihiatra, še niso imeli. Če pa se bo izkazalo, da potrebujejo tudi tega specialista, bodo dejavnost Pro Bono ambulante razširili še na to področje, morda tudi na področje osnovnega zobozdravstva in kasneje še na področje ginekologije.
V stiski po krivdi drugih
Po pomoč se je doslej zateklo tudi nekaj ljudi v nekoliko drugačni, a prav tako hudi stiski. Vanja Kosmina Novak pravi: “Gre za samostojne podjetnike, ki jim naročniki del dolgujejo denar, zato so se znašli v domala brezizhodnih razmerah - dejavnosti ne morejo zapreti, denarja nimajo niti za preživetje, še manj za zdravstveno zavarovanje in za doplačila za zdravila ... Hudo je, ko poslušaš takšne zgodbe, saj so v težavah zaradi drugih ljudi in zaradi krutih okoliščin ...”
Boja Pahor omenja: “Takšnim bolnikom Pro Bono ambulanta sicer ni namenjena, a skušamo jim že tu na nek način pomagati, hkrati jih usmerjamo na prave, za to pristojne naslove. Ob tem je dragoceno v ambulanti tudi delo socialne delavke ...” Ob tem dodajas še: “Tu delam zato, ker si to želim. Delam za svojo dušo, zato, ker to znam in zato, da pomagam ljudem.”
Mahne izmed življenjskih zgodb, s katerimi se soočajo, izpostavlja primer bolnice, ki prejema minimalni dohodek in zato nima denarja za doplačilo zdravil na recept, ki pa jih nujno potrebuje. “Skušali smo ji pomagati tako, da smo pisali lekarnam in njeni osebni zdravnici ter specialistu, ki jo zdravi. Kaj več za zdaj ne moremo storiti, saj ima osnovno zdravstveno zavarovanje in kljub vsemu redni dohodek ... To so takšni, na nek način vmesni primeri, ki bi jih morali razrešiti na višjih ravneh - odgovorni za zdravstvo in zdravstveno politiko ...”
Socialna delavka iz koprskega CSD Diana Jerman posebej poudarja, da je, kljub stiski, ki pesti bolnike, obiskovalce Pro Bono ambulante, hkrati moč občutiti veliko hvaležnost teh bolnikov. “Čeprav so bolni in tudi v čustveni stiski, so hvaležni in zaznati je, da bodo sledili vsem navodilom, ki jih tukaj dobijo.”
Praviloma urejeni, a strti ljudje
Čeprav se v Pro Bono ambulanto najpogosteje zatekajo poleg brezdomcev tudi ljudje brez službe in ljudje brez denarja za preživetje, so dosedanje prve ugotovitve morda nekoliko presenetljive.
Stanislav Mahne poudarja: “Povečini so to ljudje, ki so za stalno naseljeni na tem našem območju. Gre za ljudi, ki so urejeni, ko stopijo skozi vrata naše ambulante; četudi živijo v kontejnerju za brezdomce ali na ulici. Pri vseh pa je čutiti, da so psihično strti zaradi stiske, v kateri so se znašli. Da so potrebni tudi pogovora, da so - ob vrsti resnih bolezni, ki jih pestijo - pogosto zapadli tudi v depresivnost in kronični stres ... Gre povečini za generacije, stare od 40 do 70 let, in starejši kot so, hujše zdravstvene težave imajo ...”
Vanja Kosmina Novak dodaja: “Nikogar izmed nas, ki tu delamo, ne zanima, zakaj so se ti bolniki znašli na robu eksistence ali celo pod njim ... Mi smo tu zato, da jim pomagamo. In to je tisto pravo delo, za katerega smo se usposabljali in smo si ga izbrali že, ko smo se odločili za svoj poklic.”
“Bojim se le,” opozarja Ravnikar, “da bo v prihodnje vse več ljudi, ki bodo nujno potrebovali usluge Pro Bono ambulant. Če se trend razvoja v teh državi ne bo obrnil v drugo smer, se zares bojim, da se nam ne obetajo lepi časi, kar bomo občutili tudi, ko gre za zdravstvo in zdravljenje ...”
JASNA ARKO
