Ponosen je, da je bil partizan
Čeprav si je Izidor Čebron iz Vrtovina, za prijatelje Dori, v začetku decembra naložil že deveti križ, po življenjski energiji prekaša marsikaterega tudi pol mlajšega. Ponosen na svojo partizansko preteklost se kot zagrizen antifašist redno udeležuje partizanskih proslav po Sloveniji, večkrat na leto pa se odpravi tudi na območje nekdanje skupne države, da bi se poklonil tovarišem, ki so se - tako kot on - borili za svojo domovino. Za njegovo iskreno domoljubje, življenjsko moč in osebno poštenost mu je ob visokem jubileju čestital tudi predsednik države Borut Pahor.
Izidor Čebron je svoj visoki življenjski jubilej minulo soboto praznoval v krogu svoje družine, sorodnikov in prijateljev.
“Bila je prava fešta. Tri harmonike in cel kup ljudi, ki so prepevali partizanske in jugoslovanske pesmi,” je pripovedoval ob našem obisku. Sploh tista, Od Vardara pa do Triglava, mu je nadvse ljuba. “Kamorkoli pridemo, jo zapojemo. Ljudje po nekdanji Jugoslaviji jo še vedno čutijo za svojo,” pove. Tako kot on za svojo še vedno čuti nekdanjo skupno domovino, za katero se je kot 18-letni fant boril. Tudi zato se tako rad vrača v kraje, ki jih je prvič obiskal pred več kot 70. leti kot borec 13. proletarske brigade Rade Končar.
Med prvimi prekomorci
Izidor Čebron se je rodil v Preserjah nad Branikom leta 1925. Ko je bil star 17 let, so ga Italijani, tako kot ostale Primorce, za katere so presodili, da so premalo lojalni fašistični oblasti, dodelili v delovni bataljon (Battaglione speciale). “Bilo je 8. marca 1943, dva vojaka s puško sta prišla v hišo in me 'pobrala'. Takrat sem delal v Povirju na Krasu, pri družini Štok. Odpeljali so nas v mesto L'Aquila na jugu Italije, od tam pa v Taranto, kjer smo kopali tankovske rove.” Po kapitulaciji Italije, septembra 1943, so zbežali in se odpravili v Bari. “Od vsepovsod smo bili: Grki, Rusi, Jugoslovani ...” se spominja Čebron. “Želel sem si samo domov, da bi lahko govoril slovensko ... Tedaj je prišla k nam Vida Tomšič, in nam rekla: 'Vi Primorci, vaše mesto je tam gori, vi se morate boriti, da boste spet govorili svoj materni jezik in da ne boste več hlapčevali.' In sem vedel, da se moram vključiti v boj.” Konec novembra se je kot borec Prve prekomorske brigade izkrcal na Korčuli. Dodelili so ga v 13. Proletarsko brigado Rade Končar. Boril se je po Dalmaciji, v Bosni (tudi v znamenitem desantu na Drvar), na Sremski fronti, osvobajal je Beograd ...
Od Igmana do Jajca
Skupaj s prijatelji iz Društva Avnoj se - če se le da - udeležuje proslav v spomin na vse, ki so se med drugo svetovno vojno uprli okupatorju. Letošnje leto, ko obeležujemo 70. obletnico zmage nad nacifašizmom, je bilo še posebej pestro. “Niti ne štejem več, kolikokrat sem bil v bivši Jugoslaviji,” se zasmeje. Januarja se je na planini Igman nad Sarajevom udeležil proslave ob 73. obletnici znamenitega igmanskega marša, aprila je v Sarajevu praznoval 70. obletnico osvoboditve, sledila je slovesnost v Šidu v Srbiji ob 70. obletnici preboju Sremske fronte, za prvi maj je šel (že tradicionalno) v Beograd, julija je v Srbiji praznoval dan vstaje srbskega naroda, obiskal je tudi Črno Goro in Makedonijo, poleg tega pa je bil še na Madžarskem in na Poljskem ... “Pa še na Kozari in na Sutjeski, 29. novembra pa - logično - v Jajcu, kjer se je rodila Jugoslavija,” doda.
Običajno ga je na vseh njegovih potepanjih spremljala soproga Francka, ki je le deset mesecev mlajša od njega. “Zadnja leta pa so ji bolj po godu enodnevni izleti po Sloveniji,” pove Čebron.
V začetku januarja ju tako že čaka “izlet” v Dražgoše, kjer se bosta - tako kot vsako leto - udeležila proslave v spomin na Dražgoško bitko, ki velja za eno večjih bitk med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Potekala je med 9. in 11. januarjem 1942 v vasi Dražgoše in je omajala mit o nepremagljivosti nemške vojske. “Dokler bom živ, bom hodil na te proslave. Moram iti. Nekateri hočejo spreminjati zgodovino. A mlajšim rodovom je treba povedati, kako je bilo. Da smo se partizani borili proti okupatorju, da smo za naš narod priborili svobodo.”
Žal mu je za Jugoslavijo
Še vedno mu je neskončno žal, da je Jugoslavija razpadla. “So bili lepi časi, takrat, v Jugoslaviji. Smo imeli malo, ampak smo imeli vsi. Ne pa tako, kot sedaj, ko je vse več ljudi na robu preživetja,” ne more razumeti. Kot tudi ne more razumeti odnosa nekaterih do beguncev. “Se mi smilijo ljudje, da morajo zapustiti svoje domove. Sploh tisti, ki bežijo z vojnih območij. Videti vse te otroke, njihovo stisko ... Jaz bi jih takoj sprejel, ne glede na to, kakšne vere so. Pa saj smo vendar vsi ljudje! Tudi oni imajo pravico živeti, tako kot jaz,” je odločen Čebron.
PETRA VIDRIH