Portret Ivanke iz Abitantov je na dokončanje čakal 18 let

Na pozabljen portret Ivanke Perič so se spomnili po naključju. “Slikar Perko, ki ga zelo dobro poznam, je bil takoj za, sliko je dokončal, pred samo predajo pa je še s čopičem naslikal hišno številko Abitanti 1,” pripoveduje Milan Vergan. Po njegovih besedah so vsi udeleženci nedavnega lionističnega srečanja v Abitantih to doživeli zelo čustveno, predvsem pa portretirankina hčerka.

Portet Ivanke Perič je v slikarjevem ateljeju nedokončan čakal dolgih 18 let. Akademski slikar Tomaž Perko se je tedaj udeležil mednarodne slikarske delavnice v Abitantih, na kateri je portret nastal. Poslednjo vaščanko je naslikal v njeni običajni drži, saj je tako nasmejana pogosto posedala na svojem balkonu. “Slikarji, ki smo se udeležili kolonije v Abitantih, smo izbrali vsak svoj motiv. Glede na to, da najraje slikam portrete, gospa pa je bila edina, ki je še ostala v vasi, me je to takoj pritegnilo,” se spominja Perko. Omeni tudi, da ga je gospa hitro “posvojila” in mu naročala, kaj vse naj ji prinese iz Kopra. “Meni to seveda ni bilo težko, iz tiste kolonije sem ohranil prav lepe vtise,” pristavi. Perko je pozneje na sliko pozabil, potem pa ga je po toliko letih nanjo spomnil Vergan.

“Moja želja je, da bi otročiček, ki je na poti, doživel, da bodo Abitanti postali zanimiva turistična destinacija, kar bi njenim prebivalcem končno omogočilo dostojno življenje,” Gracijan Perič

Cesto, ki vodi do zadnjih istrskih vasi pred hrvaško mejo, so zgradili še v času Napoleona, v začetku 19. stoletja. “Pogoji za življenje v teh vaseh, vključno z Abitanti - do katerih sicer ta cesta še pripelje, a naprej ni več nič -, so z današnjega vidika precej slabi in občinska oblast ima za te kraje premalo posluha,” meni Vergan. Še zdaj je, omeni, ob robu ceste mogoče videti stare kamnite robnike. Velik del domačinov je Abitante zapustil v povojnem obdobju, bodisi jih je “posrkal” naglo industrijsko razvijajoči se Koper bodisi so odšli v tujino.

“Približno polovico hiš v Abitantih danes obnavljajo, kar je pomemben korak naprej glede na čas, znani umetnik, sicer zagnan lionist Zvest Apollonio, spodbodel delavnice za popularizacijo takrat skoraj povsem zapuščene vasi,” pripoveduje Vergan. Likovne delavnice, ki so se jih poleg slovenskih ustvarjalcev udeleževali tudi umetniki iz Italije, Hrvaške, Avstrije in Nemčije, so potekale od leta 1997 do 2003 in ime Abitantov kot primera tipične istrske arhitekture ponesle daleč naokoli. “To je bil čas, ko je bilo koprsko gospodarstvo močno in smo si lahko privoščili tak stroškovno izjemno zahteven projekt. Vsak izmed slikarjev je eno delo pustil našemu klubu, da smo lahko izkupiček namenili za našo dobrodelno dejavnost, pomoč slepim in slabovidnim,” razloži.

“Čeprav ni bila iz tega kraja, je bila mama pobudnica za elektrifikacijo in asfaltiranje Abitantov,” pravi Ivankina hčerka Marija Kocjančič, ki se je po poroki odselila na Belvedur. Materinega portreta se je zelo razveselila, saj se je v preteklosti večkrat spraševala, kje je ta slika pristala. V Abitante se je njena mama iz rodnega kraja v okolici Zadra poročila in bila slednjič zadnja prebivalka te vasice. V vas se je nedavno vrnila njena vnukinja, ki obnavlja staro hišo, na novo je sem prišla mlada družina, ki pričakuje otroka, na rodni dom pa se je preselil tudi eden od domačinov, zagnani motor številnih obnov v vasi, Gracijan Perič.

“Iz domačega kraja sem, tako kot ostali, odšel s trebuhom za kruhom, ampak sem si obljubil, da se bom vrnil, in tako je tudi bilo,” pojasni Perič. Prepričan je, da je treba za Abitante, ki so zavarovani kot kulturni spomenik in dediščino, za katero so zaslužni njegovi predniki, poskrbeti in jo prepustiti naslednikom. “Ljudje so vztrajali na svoji zemlji, ki so jo obdelovali. Leta 1954 smo se v teh krajih na referendumu opredelili za Slovenijo, zato je danes tu meja, a smo od oblasti ves čas pozabljeni,” poudari.

Včasih je v Abitantih živelo 150 ljudi, potem ko so se povsem izpraznili, se jih je danes vrnilo ali na novo priselilo deset. “Pet vinarjev nas je, ki pridelujemo refošk in malvazijo, imamo breskve, nektarine, spomladi češnje, jeseni oljke, ukvarjati smo se začeli tudi z vzgojo boškarinov,” našteva. Počasi se življenje vrača, čeprav bi si Perič želel, da bi se to zgodilo nekoliko hitreje.

“Moja želja je, da bi Abitančan, ki je na poti, doživel, da bo vas postala zanimiva turistična destinacija, kar bi njenim prebivalcem končno omogočilo dostojno življenje,” sklene Perič.

NATAŠA ČEPAR