Potapljači si ne morejo privoščiti popravnega izpita
Običajno se na potapljače reševalce spomnimo ob nesrečah, kakršna je bila na primer pri hidroelektrarni Blanca pred tremi leti, v kateri je utonilo 13 oseb. Le redko pa se vprašamo, kdo so pravzaprav fantje, ki se v svojem prostem času stalno pripravljajo na trenutek, ko je treba priskočiti na pomoč.
“Včasih me kdo vpraša, le kaj mi je treba tega. V petek in svetek me lahko pokličejo na teren, če se ne odzovem, pa me lahko še kazensko ovadijo,” naglas razmišlja vodja enote izolskih podvodnih reševalcev Igor Komadina. A si že takoj sam tudi odgovori, ko prizna, kako pomembno je zanj, da naredi kaj dobrega, pa čeprav za to ni plačan ali kakorkoli drugače nagrajen. Bolj kot plačilo so zanj in za njegove fante pomembni občutek pripadnosti skupini, prijateljstvo in tovarištvo, ki se utrjuje tudi v najbolj dramatičnih trenutkih reševanja utopljencev. “Če bi reševanje pod vodo gledali skozi prizmo interesa, bi bilo hitro vsega konec,” je prepričan Komadina in takoj potegne vzporednico s prostovoljci v gasilskih društvih; morda tudi zato, ker njihova enota deluje prav v okviru izolskih gasilcev.
Člani podvodnih reševalnih enot so prostovoljci, ki opravljajo podvodne dejavnosti iskanja in reševanja. Za razliko od rekreativnih potapljačev, ki lahko načrtujejo čas in kraj potopa, se člani podvodnih reševalnih enot odzivajo na intervencijo (iskanja-reševanja) štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, vključno z nedeljami in prazniki. Za podvodne reševalce ni nič nenavadnega, če morajo opraviti potop sredi noči, v neprijaznih vremenskih razmerah, v kalni vodi pri nični vidljivosti, v divjih ali onesnaženih vodah.
Delo podvodnih reševalcev je prišlo posebej do izraza ob nesreči na Savi pred tremi leti, ko so potapljači reševalci z vseh koncev Slovenije združili moči pri reševanju trinajstih utopljencev. Izkušnja je bila tako dramatična, da je potapljaška zveza Slovenije pritegnila v svoje vrste psihologa Matica Munca, ki reševalcem pomaga, ko so stiske prevelike.
Kljub velikim stresom in čustvenim pretresom, ki jih doživljajo potapljači reševalci ob nesrečah, pa noben ne omahuje, ko je treba priskočiti na pomoč. To preprosto sprejme kot del svojega poslanstva. Edino, kar bi si Komadina želel, je nekoliko več razumevanja za delovanje potapljaških reševalnih enot in več možnosti za nakup primerne opreme. V Izoli namreč vsi potapljači reševalci uporabljajo svojo zasebno opremo.
Različne tehnike reševanja
Kljub kroničnemu pomanjkanju denarja tega nikoli ne sme zmanjkati za redno usposabljanje in vaje na terenu. Varnost potapljačev je namreč vedno na prvem mestu. Nazadnje so se podvodni reševalci usposabljali na vajah, ki jih je organizirala prav izolska enota podvodnih reševalcev, končale so se pred tednom dni, udeležili pa so se jih tudi člani kluba Potapljačev Luke Koper (PLK).
Kot je povedal eden od udeležencev usposabljanja Igor Tavčar, gre pri tem za vaje različnih tehnik podvodnega iskanja in reševanja, od podvodne navigacije, samostojnega reševanja v sili in prve pomoči do podvodne komunikacije in dvigovanja najdenih predmetov na površino. Od vsakokratnih razmer, v katerih se zgodi nesreča, pa je odvisno, kako bodo reševalci pristopili k delu.
Če gre za iskanje ponesrečencev ali predmetov blizu obale, pojasnjuje Tavčar, preiskujejo dno v loku ali vzdolž obale, pri čemer so ves čas povezani s pomočnikom na kopnem. Če pa se nesreča zgodi na odprtem morju, se odločijo za vzdolžno, krožno spiralno ali kvadratno spiralno tehniko, seveda glede na razmere. Teže je pri iskanju manjših predmetov, kjer ekipa označi iskalno polje z mrežo in preiskuje dno, kos za kosom.
Sicer pa so bolj kot morje v Sloveniji nevarne reke in jezera. V njihovih sifonih in brzicah prihaja do nesreč predvsem zaradi pomanjkljive opremljenosti ljudi, ki se podajajo nanje, pogosto pa tudi zaradi neznanja. Reševalci si predvsem v deročih rekah pomagajo tako, da čoln z vrvjo povežejo z obalo, potapljača, ki išče ponesrečenca v smeri toka, pa na čoln. Le tako je zagotovljena potrebna varnost reševalcev.
V Sloveniji imamo več kot sto prostovoljnih potapljačev reševalcev. Organizirani so v petnajstih postajah reševalne službe v vseh večjih mestih v državi; na Primorskem delujejo reševalne enote v Kopru, Izoli, Novi Gorici in Tolminu.
Dobra oprema je pol uspeha
Kako pomembna je za podvodne reševalce oprema, pove podatek, da lahko potapljač z napravico, kot je vodni skuter, opravi nekajkrat daljšo pot kot sicer, porabi manj kisika in se bolj osredotoči na iskanje. Manj napora pa pomeni tudi manjšo nevarnost, da bi se zadihal. Podvodni skuter vleče potapljača pet do šest kilometrov na uro v smeri iskanja in mu omogoči učinkovitejši pregled terena.
Kot nam je povedal vodja reševalne postaje Koper Vasja Jakomin, se v klubu lahko pohvalijo s kar dvema vodnima skuterjema. Posebna pridobitev pa je tudi radijski komunikacijski sistem, ki potapljaču omogoča neposredno komunikacijo s pomočnikom na obali. To pa še ne pomeni, da se na račun nove tehnologije odpovedujejo komunikaciji z vrvjo. Ta namreč ostaja neprecenljivo vodilo v primeru, da ima reševalec pod vodo težave.
Prav varnost potapljačev reševalcev ostaja tisti argument, ob katerem se ne bi smeli pomišljati, ko gre za omogočanje njihovega usposabljanja in opreme. Če že s svojim delom tako požrtvovalno služijo drugim.
VIDA G. POSINKOVIĆ
