Pozor vaščani, trgovina gre

Večinoma človek gre v trgovino. Včasih pa gre trgovina h človeku. V primeru potujoče samopostrežne trgovine mesarstva Podobnik je treba ta stavek razumeti dobesedno. Družinsko podjetje, ki je tradicionalno pripravo mesnin spremenilo v sodobno in potrošnikom prilagojeno ponudbo hrane, sledi logiki bližine. “Raje se ustavim večkrat. Tudi če le na nekaj sto metrov razdalje. Lažje se jaz ustavim, kot ljudje hodijo, sploh starejši.” Ta ugotovitev Sebastjana Kavčiča dobro povzema filozofijo trgovine na kolesih. Njena sodobnejša, mlajšim generacijam prilagojena različica, je nakup živil po spletu, ki se ga pri Podobnikovih prav tako lotevajo.

Vožnja po severnoprimorskih krajih je Kavčičevo poslanstvo in poklic. Vsak dan se pelje po drugi trasi, mimo manjših in večjih krajev. Takšnih, kjer trgovine nikoli niso imeli, in takšnih, kjer so zasebni lokali in poslovalnice velikih trgovcev zaradi logike čim večjega dobička zapirale vrata.

Ekipa Primorskih novic je Sebastjana in njegov tovornjak s smejočim se prašičkom spremljala navkreber, v vasi na Šentviški planoti nad dolino Idrijce. Redni obhod, ki ga tovornjak Podobnikovih opravi enkrat na teden, se začne na Pečinah in nadaljuje na Ponikvah. Trgovina se nato vrne in se čez najvišje ležečo vas, Prapetno Brdo, spusti proti Šentviški gori, najstarejšemu in nekoč osrednjemu naselju na Planoti. V vasi z baročno cerkvijo Sv. Vida, svetnika, ki krajem daje ime, se zaključi krog.

Pot se začne zjutraj in konča popoldne. Kdaj natanko, je odvisno od mnogih stvari. Od semaforjev v dolini, kjer pravkar popravljajo cesto, od vremena, pa tudi od tega, kako dolgo se zadržijo kupci. Podobnikova trgovina je namreč za nekaj sto prebivalcev teh odmaknjenih, a še kako živih in nadvse urejenih krajev, zelo osebna stvar.

Če še njih ne bi bilo ...

“Če še njih ne bi bilo, bi vsi pomrli.” Tako je, seveda za šalo in z nasmehom, ob prihodu v trgovino povedala Cvetka Kofol, doma v vasi Pečine. Stara je 85 let in si hišo deli z vnuki: “Ampak sama skrbim zase in rada bi, da bi tako ostalo čim dlje. Ta potujoča trgovina nam pomeni veliko. Še posebej nam starejšim, ki se ne moremo peljati v dolino.”

Cvetka, ki ji za živino ni več treba skrbeti in ima za delo, kot pravi “le štedilnik, da si kaj skuha”, v potujočo trgovino ne pride le po nakupih, ampak tudi po nasmeh in po kakšno lepo in zanimivo besedo.

Trgovine po vaseh so bile in so še vedno kraji, kjer se ohranja tkivo vaškega življenja. Kjer se delijo najpomembnejše novice, kjer se izmenjujejo izkušnje in se ohranjajo medčloveški stiki. “Jaz za širjenje novic ravno nisem,” pove nasmejan, a umirjen in precej molčeč prodajalec Sebastjan, “ampak marsikdo ob obisku tudi 'odda' kakšno zanimivo novost, seveda.”

Resnično življenje

Med kupci v trgovini na kolesih hitro steče živahna izmenjava besed, a ne govorijo o politiki ali ekonomiji ali kakšni drugi odmaknjeni, abstraktni temi. Pa tudi ne premlevajo nečesa, kar so brali v časopisu ali slišali po televiziji. V središču zanimanja je resnično, vsakdanje življenje. Vreme, ki se je nenavadno ohladilo za junij, padavine, ki so razmočile travnike, sorodniki, ki prihajajo na obisk.

“Samo, da niste od davčne,” se je zasmejala ena od obiskovalk trgovine, ko smo povedali, od kod prihajamo. In ko smo ji podarili svež izvod časopisa, jo je zanimalo predvsem, če so v njem križanke, ki jih ima raje od politike. V trgovino je prišla, ker je imela konec tedna obiske. Na planoto je hčerka prvič pripeljala vnukinjo, majhno deklico, ki se je rodila prezgodaj in je bila tako majhna “da si jo lahko prijel v dlan.”

“Moj brat je imel le devetdeset dekagramov. Pomislite, in to takrat, ko ni bilo ne zdravnikov, ne ničesar. Pa se je poredil in odrasel,” se je spomnila Cvetka in sosedi rekla, da “že pridejo pogledat punco.”

Vsaka druga zgodba, ki jo je slišati na planoti, govori o tem, kako so tukajšnji ljudje, trmasti in trdoživi, sposobni preživeti vse. In bodo preživeli tudi potrošniško norijo, globalizacijo in gospodarsko krizo. Z malo pomoči.

Čarobni tovornjak

Besedna zveza “potujoča trgovina” v misli prikliče nekaj majhnega, tesnega, precej zasilnega in občasno razmetanega. A je Podobnikov market na kolesih vse prej kot to.

Sebastjan Kavčič se ob zvokih glasbe, ki doni iz zvočnikov, z vajenimi in hitrimi gibi človeka, ki je to počel že neštetokrat, loti spreminjanja tovornjaka.

Stopnice v zadnjem delu tovornjaka so udobne in imajo celo ograjo. Tistim, ki jim hoja navzgor ali navzdol kljub temu dela preglavice, Sebastjan prijazno ponudi roko v oporo in pomoč. Ter seveda do dna stopnic prinese vrečko z nakupljenim.

Če bi nekoga v notranjost vozila odpeljali z zvezanimi očmi, najbrž nikoli ne bi uganil, da je na tovornjaku. Mogoče bi posumil ob prvih korakih, ko bi se tla začela komaj zaznavno premikati. Police prave samopostrežne trgovine, ki je pozimi ogrevana, poleti pa klimatizirana, so dobro založene in na koncu prostora so hladilniki z mesninami ter celo skrinja s sladoledom. Le med vožnjo, ki je ne glede na traso precej ovinkasta, je vrata potrebno dodatno zaščititi.

“Tu notri je kakšnih 1500 izdelkov,” pojasni Kavčič. Kar je hkrati malo in veliko. Vsekakor je nabor precej pester - sega od Podobnikovih tradicionalnih, večkrat nagrajenih domačih mesnin do kozmetičnih izdelkov, pripomočkov za gospodinjstvo in celo semen ter sadik. “Ljudje večinoma kupujejo najbolj osnovne, vsakdanje izdelke,” pojasni Kavčič, ki izbrane izdelke obračuna na sodobni računalniški blagajni.

Vse je premišljeno. Kakšna zagata lastnike trgovine morda čaka ob uvedbi davčnih blagajn, ki naj bi bile nenehno povezane v internetno omrežje. Signal pa je v krajih, ki jih obiskuje potujoči market, bolj redka dobrina ...

Včasih pojejo tudi “ketne”

Tovornjak Podobnikovih mora na splošno biti tak kot ljudje na Planoti in v drugih krajih na Tolminskem, Idrijskem in Cerkljanskem, ki jih redno obiskuje: vzdržljiv in prilagodljiv. Le redko se zgodi, da bi trgovina hudo zamujala ali celo spustila obisk katere od desetin vasi po severnem Primorskem, kamor redno zahaja. Tudi sneg je ponavadi ne ustavi. “Problem je takrat, ko ravno sneži, sicer pa namestimo verige in gremo naprej,” pojasni Kavčič

Če trgovine ni, je namreč precej žalostno. Kako težko je ohraniti utrip in življenje na vasi, šofer in prodajalec še kako dobro razume, saj je tudi sam doma “s hribov”, vasice Masore med Cerknim in Idrijo. Morda tudi zato tako zlahka najde stik s kupci, ki ga čakajo na postajah. “Večinoma so isti obrazi. Natančno vem, kdaj kdo manjka, koga je morda treba počakati. Včasih mi celo povedo, da jih naslednji teden ne bo, ker morajo k zdravniku ali kam drugam,” pove Kavčič.

Odgovor na vprašanje, kdo so pravzaprav kupci v potujoči trgovini, ni tako zelo preprost. Večinoma so domačini v vaseh, kjer ustavlja tovornjak, nekateri so starejši, drugi mlajši. Ko pride trgovina, se marsikdaj “v vas” spustijo z osamljenih, oddaljenih kmetij. V poletnih mesecih pa k tovornjaku zaidejo tudi kolesarji, pohodniki, popotniki, naključni mimoidoči.

Na planoti je lepše kot v Piranu

Claudio Fragiacomo, ki je v trgovino prišel po nekaj malenkosti, predvsem pa po kvas, saj je žena nameravala speči kruh, je med tistimi popotniki, ki so se na Šentviški planoti ustavili za zelo, zelo dolgo. Po rodu je iz Pirana, večino življenja je preživel v Italiji in se po upokojitvi vrnil v rojstni kraj. “Ko je človek v letih, se vrne domov,” razmišlja Claudio. V Piranu je spoznal svojo sedanjo soprogo, ki je po rodu s Pečin, in preselila sta se na Planoto. “Počasi se učim slovensko, ko sem prišel gor sem komaj znal reči 'doberdan',” prizna. Pri vprašanju, ali ne pogreša morja, ne okleva: “Kje pa. Tu je tako lepo in tako mirno, dobro se živi. V Piranu sem stanoval na Punti. Ob petih zjutraj sem nesel brisačo na skalo, ki je bila kakšnih petdeset metrov od hiše, pa je bila skala že zasedena.”

V teh krajih je bolje, meni Claudio, pa čeprav je edina trgovina, ki je bila na Pečinah, zaprla vrata, ko se je lastnica upokojila: “Mi smo stari, ne potrebujemo mestnega hrupa.”

Poleti so po vsej planoti prazniki in prireditve, še pravi Claudio: “Zdaj bo Gora Rocka, joj, kako se bo vse treslo.” Zato, da tudi med letom ni dolgčas in da tako rekoč pred vrata dobijo vse potrebno, pa poskrbita potujoča trgovina in pekarna, ki se prav tako občasno ustavi v vasi.

Še bankomat manjka

“Veste kaj. Če človek hoče, lahko na Planoti zapravi prav celo plačo. Če bi imeli še bankomat, nam sploh ne bi bilo treba v dolino,” pove Boža Kobal s Prapetnega Brda, ki je po “špežo” pritekla med odmorom za malico, ko je tovornjak ustavil pred obratom tovarne Metalflex. To je ena od mnogih postaj na redko naseljenih in razpotegnjenih Pečinah. Nekoč je imelo tu službo 180 ljudi, zdaj jih je le še 26, vsi so domačini.

Večina planotarjev se v službo vozi v dolino, a ne vsi. Na Ponikvah je dobre volje po nekaj priboljškov prišel Zoran Kobal. “Žena hodi v službo, jaz pa sem že dolga leta doma na kmetiji. Dobro je, da imamo to trgovino. Veliko stvari sicer imamo doma, predvsem najpomembnejših: sadjevec, recimo,” se je pošalil Zoran in se pritožil nad letošnjo skromno letino okusnih, majhnih domačih jabolk, iz katerih se kuha tudi tako imenovani mošt, jabolčno vino.

Pohvalil pa je novo življenje v vasi in na vprašanje, ali je dober znak, da je okrog hiš veliko igral, gugalnic in toboganov, odgovoril: “Kar veliko otrok imamo, ja. Pa tudi veliko ljudi prihaja na obisk, predvsem poleti. In predvsem gledat našo znamenito cerkev.”

Cerkev Marijinega obiskanja na očarljivem gričku nad Ponikvami je zasnoval arhitekt Jože Plečnik. Po njegovih načrtih so leta 1952 popolnoma prenovili staro, požgano cerkvico s temelji iz 15. stoletja.

A sem kaj pozabila?

“Ja, pa sem nekaj pozabila. Razmišljam in razmišljam, pa se ne morem spomniti. Tako je: če si ne napišeš, ni nič,” je priznala Ivana Bičič. Vesela je bila, da se je spomnila na folijo. “To je glavno. Pekla bom kruh in se bojim, da se prime na pekač. Poleti sicer pečem nekoliko redkeje, ker je vroče, a dež nas je te dni dobro ohladil,” je poklepetala Ivana. “Dobro, da imamo to trgovino, sicer bi bilo treba za vsako stvar v dolino,” je pritrdila drugim kupcem.

Edina slaba plat potujoče trgovine, ki so jo na zadnji postaji ob odhodu s Ponikev prišle pogledat in povohat celo krave, je najbrž prav ta - ko človek kaj pozabi, se zaman vrača, saj je ni več.

Je pa res, da je čaroben tovornjak tak kot vse druge dobre stvari v življenju: prej ali slej pride nazaj.

VESNA HUMAR