Prijazna neznanka aronija
Na zemljišču pod renško obvoznico je pred približno letom dni nastal nasad, kakršnega v Sloveniji dotlej še ni bilo. Slokarjevi iz Renč so posadili aronijo, grmovnico, ki jo uvrščajo med jagodičevje. Gre za nezahtevno rastlino, ki daje zdravju prijazne plodove.
Pred leti so Slokarjevi iz Renškega Podkraja najeli zemljišče pod obvoznico v Renčah. Imajo družinsko podjetje, ki se ukvarja z vrtnarstvom in s sadjarstvom, vendar so kmalu ugotovili, da tamkajšnje zemljišče ni primerno ne za eno ne za drugo. Reka Vipava ga namreč pogosto poplavlja.
“Začeli smo iskati nekaj odpornega proti povplavam in drugim nevšečnostim. Spomnili smo se na aronijo, ki je ponekod že lepo uveljavljena. Tako na primer na Hrvaškem in v Srbiji, kjer sem obiskal nekaj pridelovalcev in dobil koristne informacije in nasvete,” pravi Ivan Slokar, ki je sicer podjetniške posle predal sinu Janku.
Nezahtevna in hvaležna rastlina
Tako so Slokarjevi pred lansko zimo na hektar velikem zemljišču posadili približno 2500 sadik aronije, ki so jih nabavili na Poljskem. Neprestana moča je sicer tudi pri aroniji naredila svoje, kljub temu pa so letos že obrali prve plodove. In iz njih naredili nekaj malega marmelade in likerja s hruškovim žganjem.
Za zdaj je to le za pokušino in nabiranje izkušenj, že prihodnje leto pa Slokarjevi pričakujejo dober pridelek. To je ena od prednosti te rastline, pridelek je nezanemarljiv že v drugem letu. Hvaležna pa je že v osnovi. Uspeva na zemlji skoraj vseh vrst, tudi na višini, prenese tako obilje vode kot sušo in temperature do minus 40 stopinj Celzija.
Grmi vzcvetijo v mesecu maju v belih cvetovih, ki se združujejo v socvetja. Jagode so v začetku rdeče, dozorijo pa v črno in sicer vse naenkrat v avgustu. Ker se ne osipajo, jih je mogoče obirati tudi precej kasneje, pač glede na potrebe pridelovalca oziroma predelovalca. Ročno obiranje bi bilo preveč zamudno, za to opravilo je zato na voljo stroj. Ivanu Slokarju so pridelovalci na tujem zagotovili, da se naložba v stroj povrne že v treh letih.
Z aronijo ni veliko dela, z vinogradništvom, denimo, ga je neprimerno več. Bolezni aronija ne pozna, škropljenje ni potrebno. Vsako tretje leto se poreže olesenela stebla (grm zraste do dva metra visoko), po približno 20 letih, kolikor znaša njena življenjska doba, pa se grm poreže do tal in rastlina začne novo življenje. Količina pridelka je odvisna od načina pridelave. Bolj intenzivna zahteva nekaj gnojenja s hlevskim gnojem, ekološka pa le z dovoljenimi pripravki. Na hektar je mogoče pridelati od osem do dvanajst ton plodov.
Jagode so podobne ribezovim, zato aroniji rečejo tudi sibirski ribez (v Sibiriji je gojenje dokaj razširjeno). Na pecljih pa so zraščene - tako kot na primer bezeg. So zelo aromatične, grenko-kiselkastega okusa. Sveže, resnici na ljubo, niso ravno slastne. Vse kaj drugega pa so izdelki iz plodov aronije: marmelade, džemi, sokovi, vitaminski napitki, čaji, prehranska dopolnila, barvila za prehransko industrijo in izdelki za nego kože. Slokarjevi so preverili trg do te mere, da se za prodajo ne bojijo.
Plodovom aronije pripisujejo zdravilno moč in celo upočasnitev staranja. Je močan antioksidant. Vsebuje veliko barvil antocianinov, vitaminov P, C, B, A, mineralov in ostalih pomembnih bio aktivnih snovi. Poznavalci pravijo, da sestavine aronije blagodejno vplivajo na ožilje, uravnavajo krvni pritisk, odpravljajo želodčne težave, preprečujejo nastanek arterioskleroze, blažijo migrene, varovalno vplivajo na naše črevesje, krepijo slabokrvne, povečujejo imunsko sposobnost organizma, izboljšujejo vid in spomina ter delajo kožo bolj elastično.
Zakaj ne v Sloveniji
Aronija (Aronia melanocarpa) prihaja iz Severne Amerike, gojili so jo že stari Indijanci, ki so poznali njeno zdravilno in prehransko moč. Danes je najbolj razširjena v deželah bivše Sovjetske zveze, tudi v Sibiriji, kjer so jo širili celo z oblastnimi dekreti. Precej je imajo še v Skandinaviji (na Švedskem so tudi razvili križanca), Avstriji in na Poljskem, v zadnjem času se uveljavlja tudi na Balkanu.
Pri nas jo je mogoče najti le v redkih vrtovih. Zakaj jo ignoriramo, se sprašuje tudi Ivan Slokar in si skuša odgovoriti: “Ne vem zakaj, a slovenska stroka o aroniji molči. Mi jo bomo zasadili še na hektarju površine, kasneje morda še več.”
Površin za gojenje te rastline je vsepovsod po Sloveniji, med drugim tudi v Vipavski dolini, na pretek, tudi kakovostnih, a zaraščenih. Aronijo so vendarle “opazili” v Razvojni agenciji Rod v okviru projekta oživljanja kmetijstva v dolini, pri katerem sodeluje tudi podjetje Ekopartner. Ivan Trop iz omenjenega podjetja ugotavlja, da kmetje pač še vedno prisegajo na vinograde in tradicionalne kulture, sami pa si bodo prizadevali, da spoznajo tudi druge možnosti.
DAVORIN KORON
