[PRIMORSKE RAZGLEDNICE] Trikratno Unescovo mesto
Idrija, najstarejše slovensko rudarsko mesto s koreninami v letu 1490, je 531 let pozneje mesto ohranjene dediščine živega srebra. Vpisano je na seznam svetovne Unescove dediščine.
Leta 1490, ko se je škafarju v posodo natočilo nekaj težkega in svetlečega, se je Idrija spočela pravljično. Potem je šlo 500 let zelo trdo zato, da je sedaj spomin na generacije rudarjev in njihovo dediščino živega srebra ohranjen v številnih muzejih.
Dediščina drugega največjega rudnika živega srebra na svetu je skupaj z največjo almadensko vpisana na svetovno Unescovo listo. Na ogled je v številnih zbirkah Muzeja. Ta domuje v rudniškem gradu Gewerkenegg, edinem našem gradu v katerem nikoli ni bilo graščakov.
Doživetje rudarjenja omogoča turistični rudnik Antonijev rov, zgodovinsko prvi vhod v rudnik. Pot od rude do kapljic edine tekoče kovine odstira topilniški muzej. Vsemu temu je botrovala posebna geološka zgradba ob znameniti idrijski tektonski prelomnici. Zaradi nje tudi Geopark Idrija nosi značko Unesca. Prav tako idrijska čipka, s katero so rudarske žene dopolnjevale skromne rudarske družinske proračune in jo ohranile do danes. V teh dneh si jo je mogoče ogledati na štirih razstavah v gradu in Čipkarski šoli.
Trdo delo rudarjev je zahtevalo močno hrano. Idrijski žlikrofi - nihče ne ve od kod prinešeni v mesto -so postali kulinarični zaščitni znak Idrije.
To hrani še množico posebnosti in primatov. Med največje sodi skrb za znanje. Zato prva slovenska realka, ohranjena kot gimnazija, pravkar slavi 120-letnico.
