Prvošolčke je zamenjala za svétnike

Zanimalo nas je, kakšna je kot osebnost edina ženska, ki bo v prihodnjih štirih letih stopala v korak s četico primorskih županov, zato smo se odpravili v Kobarid. Naše prvo srečanje je potrdilo tisto, o čemer smo slišali pripovedovati: da je Darja Hauptman nadvse sproščena in odkrita sogovornica, da je zelo ženstvena in da je njen smeh zelo nalezljiv.

Temperamentno Gorenjko je v Kobarid pred 19 leti pripeljala ljubezen. “Ko sem prišla prvič na obisk v te prelepe kraje, me je moj tedanji fant, sedanji mož, peljal na izlet na slap Kozjak. Še vedno se spominjam tistega 28. februarja. Bil je prelep sončen dan, narava se je že prebujala iz zimskega spanja in je bila tako lepa, da sem se prav zaljubila vanjo. In ko je mož, Štajerec po rodu, izrazil željo, da bi rad ostal v teh krajih, niti za hip nisem pomišljala, ampak sem se iz Kranja nemudoma preselila v Kobarid.” Odločitev je bila, kot kaže, prava, saj so jo domačini letos izvolili za svojo županjo.

> Ste se že navadili na to, da vas po novem namesto učiteljica kličejo županja?

(smeh) “Ne, ne, še vedno sem kar Darja. Tudi otroci v šoli so me tako klicali; vedno sem bila njihova prijateljica. In čeprav sem veljala za zelo prijazno, razumevajočo in toplo učiteljico, ki je zaznala stisko otroka, nikoli nisem imela težav z avtoriteto in disciplino. Mislim, da sem rojena za učiteljico. Delo z otroki mi res ustreza, nisem pa vedela, kako bom znala z odraslimi, zato sem dolgo oklevala z odločitvijo za kandidaturo. In prav to je bil tudi glavni pomislek mojih občanov, češ, pa kako bo zdaj učiteljica vodila občino.”

> In, bo torej učiteljica zmogla voditi občino?

“Mislim, da sem prav zaradi tega v prednosti. Naj pojasnim: imam občutek za delo z ljudmi, tudi intuicijo imam precej razvito, komunikacija mi zelo gre, organizacija dela tudi, pohvalim pa se lahko še z eno lastnostjo, ki se mi zdi zelo pomembna - z vztrajnostjo. Če otrok v šoli česa ne razume, mu moraš znati razložiti; če ne na en, pa na drug način, in če niti to ne gre, poiščeš še tretjega. Tako da ... Od Kobarida do Ljubljane vodi pet poti; če ne bo šlo drugje, bo šlo pa čez Predil.” (smeh)

> Se občani zdaj, ko ste na čelu občine, kaj drugače obnašajo do vas?

“Ne, mislim, da ne, pa tudi sama se nisem zaradi tega, ker sem županja, prav nič spremenila. Svoje prijateljice še vedno objamem, ko jih srečam na ulici. Nekaj pa moramo razčistiti: nekateri si želijo biti župani in zmagati, zato da bodo sedeli na tem stolu, da bodo 'nekdo'. Sama nimam teh potreb. Kandidirala sem zato, ker želim čim več narediti za te kraje in za te ljudi. Prepričana sem, da je Kobariško zlata dolinica, posuta z biseri, ki bi se jih dalo zelo obrusiti.”

> Kot meteorit ste se letos pojavili na političnem prizorišču. Ste namreč popolna novinka na tem področju. Za vas bi lahko rekli: prišla, videla, zmagala.

(smeh) “Ja, tudi čudeži se dogajajo. To je res moje prvo srečanje s politiko. Zadnja štiri leta sem bila bolj aktivna v krajevni skupnosti, nikoli pa še nisem sedela v občinskem svetu.”

> Kako ste sploh zajadrali v politiko? Kaj je učiteljico in mamo treh otrok potegnilo v to avanturo, če se lahko tako izrazimo?

“Tako bom rekla: že od nekdaj sem simpatizerka Janševe stranke. Že kot dijakinja sem spremljala dogodke okrog njegove aretacije, že takrat sem ga občudovala kot pokončnega človeka. Spremljala sem njegovo politično pot in danes lahko rečem, da je Janez Janša človek z veliko začetnico. Kako sem stopila v politiko? Hmm, to pa je hecna zgodba ... (smeh) Vse se je začelo lansko zimo. Najprej me je k sodelovanju povabila NSi. Ko me je predsednik kobariškega odbora stranke poklical - bila sem ravno v službi - in me vprašal, če bi bila županja, sem se začela na ves glas smejati. Jaz pa županja! Pa kaj še! Ko sem tistega dne domačim povedala za to, so mi rekli, zakaj pa ne? Seveda mi ni kaj takega niti na misel prišlo. Hec pa je bil v tem, da sem imela ravno takrat neke zdravstvene težave, in danes pravim, da mi je tisti teden smeha pomagal, da sem se pozdravila. Čez dober teden so me z enakim predlogom poklicali iz SLS. Joj, pa kaj ste se zdaj vsi spravili name, sem si mislila, in se spet dodobra nasmejala. Tudi njim sem pojasnila, da se za kaj takega pač ne čutim.”

> V tretje gre rado, pravijo. In kar ni uspelo NSi in SLS, je uspelo SDS ...

“Res je. Kmalu zatem me je klical še predsednik kobariške SDS, ki je tudi poveljnik gasilcev; sama pa sem od potresa (leta 1998) dalje tudi precej aktivna v gasilskih vrstah. Beseda je dala besedo, in naslednji dan mi je predlagal, da bi kandidirala na listi SDS. Čeprav sem ga prepričevala, da o politiki nimam pojma, da ne poznam ne dela župana ne dela občinskega sveta, je vztrajal, naj vendarle premislim, saj me dovolj dobro pozna in ve, da sem pravi človek za to vlogo. Svetoval mi je, naj o vsem, kar me zanima, povprašam bovškega župana Danijela Krivca, ki tudi prihaja iz vrst SDS. In moja starejša hčerka, ki je dobra prijateljica s Krivčevo hčerko, je takoj organizirala srečanje. Krivec mi je že ob najinem prvem srečanju dejal, da ima dober občutek in da bi jaz lahko bila županja ... Joj, sama pa nisem bila tako prepričana ... Veste, sem mama treh otrok, najstarejša hčerka ima 18 let, sin je star 16, najmlajša, Rebeka, pa jih ima komaj pet. In prav zaradi nje se nisem in nisem mogla odločiti, da bi kandidirala.”

> A bovški župan vas je, kot kaže, le prepričal ...

“Ko sem ga vprašala, koliko časa ti vzame županovanje, koliko si odsoten popoldne in zvečer, mi je kar malo prikril resnico. (smeh) Veste, družina mi res veliko pomeni. In res sem bila vesela, da so mi tako mož kot otroci izrazili vso podporo. Zavedam se, da je podpora eno, nekaj povsem drugega pa je prenašati posledice te odločitve. Sedaj je velik del bremena padel na moža ... V novi službi je veliko dela, županovanje mi vzame precej časa in sedaj ugotavljam, kako lepo in prijazno je bilo delo učiteljice.”

>Kako pa na to vašo novo funkcijo gleda vaš mož, ki je po novem “gospod županjin”?

“Mislim, da še ni povsem dojel, da ima županjo za ženo. (smeh) Hecno mu je, ko ga sprašujejo, kako ga bodo zdaj naslavljali. Že v predvolilnem času je padlo na njega veliko breme, ki pa ga uspešno prenaša. Moram reči, da je krasen človek. Prevzel je skrb za gospodinjstvo, ko pridem domov, pa me običajno čaka tudi kosilo. Pravzaprav imam veliko srečo, saj je bil mož včasih kuhar in zelo dobro kuha.”

>Sta torej zamenjala vlogi?

“Ja, zelo sva zamenjala vlogi. Prej je bil on precej na terenu, zdaj sem pa jaz. Čas, ko sem doma, zelo rada posvetim pogovoru s svojimi otroki, za igro z najmlajšo, za branje pravljic ... Prej sem zelo rada kuhala, pekla, zelo mi je bilo pomembno, da je bilo res vse čisto, urejeno, zdaj pa naredimo tisto, kar je nujno, in čas raje posvetimo drug drugemu. Resda smo zdaj manj časa skupaj, a trudimo se, da ga preživimo čim bolj kakovostno.”

> Kako se počutite kot edina primorska županja? Politika je še vedno moška domena ...

“Moram reči, da se počutim prav enakovredno. Nimam občutka, da bi bila zato, ker sem ženska, vrednotena drugače.”

> Kako sploh ženski uspe prodreti v ta pregovorno grobi moški svet in pri tem ohraniti celo kožo?

“Mislim, da je meni uspelo prav z mojo toplino in prijaznostjo, poštenostjo in delavnostjo.”

> Koliko prostora pa je v politiki za ženstvenost? Na kakšen način vam jo uspe ohranjati?

“Srčno upam, da mi jo bo uspelo ohraniti. (smeh) Če sem se prej bolj športno oblačila, sem zdaj vedno v krilu. Zavedam se namreč tega, da sem ženska v politiki. Žal nas še ni prav veliko, a upam, da bo kmalu drugače.”

> Katere ženske v politiki so vaše vzornice in zakaj?

“Vzornice ravno ne, zelo dobro pa se razumem z Alenko Jeraj in Evo Irgl, našima poslankama, in našo piarovko Katarino Culiberg. Kaj pa vem, nekako so mi blizu. Evo Irgl občudujem tudi zato, ker ima tisto pravo mero, tudi kar se razdajanja tiče.”

>Volilni izid je bil zelo tesen, dosedanjega župana Roberta Kavčiča ste premagali za pičlih 18 glasov. Čigavi glasovi so po vašem nagnili tehtnico vam v prid?

“Mislim, da so zlasti ženske volile zame. Moški so težko sprejeli dejstvo, da bi bila ženska županja, in mislim, da imajo nekateri s tem še vedno težave.”

> V občinskem svetu ste si zagotovili absolutno podporo. Na svoji strani imate kar enajst od 16 svetnikov. Kako vam je to uspelo?

“Vsi ostali kandidati, ki jim ni uspelo priti v drugi krog, so podprli mene. Mislim, da je tukaj svoje naredila stranka. In najbrž so svetniki dobili občutek, da mi lahko zaupajo.”

> Dolgo ste bili učiteljica. Se je bilo težko posloviti od otrok?

“Zelo. Mislim, da so imeli nekateri otroci zaradi mojega odhoda iz učiteljskih vrst prav težave. Res mi je hudo, da sem jim povzročila te vrste bolečine. A takšno je pač življenje. Pred mano je bil postavljen nov izziv in sem ga sprejela. Bila sem izvoljena, sledilo je slovo, drugače ni šlo. Mislim, da bi bilo zelo krivično tako do otrok kot do sodelavk, da bi opravljala oba poklica, torej da bi bila še naprej učiteljica in hkrati županja. Iskreno povedano, niti ne vem, če bi zmogla. Tisto, kar delam, namreč rada delam dobro.”

> Otroški živžav ste zamenjali za povsem drugačen svet, svet odraslih, ki je včasih lahko precej turoben in dolgočasen. Mislite, da se vam ne bo stožilo po vaših malčkih?

“Otroke bom zagotovo pogrešala. Ker je druženje z njimi na neki način prav hrana za mojo dušo, sem se s kobariško knjižnico že dogovorila, da bom lahko najmlajšim enkrat na mesec prebirala pravljice.”

> Menda so vam “zamrznili” službo v šoli in vas bo počakala.

“Tega zagotovila žal nimam, čeprav bi si ga želela. Sem namreč prva iz vrst učiteljev, ki je postala županja. Po zakonu imam sicer pravico, da se vrnem na prejšnje delovno mesto, a le, če bo prosto.”

>Kako si napolnite baterije?

“S tekom v naravi. Zadnje čase mi vreme to žal onemogoča in moram reči, da že prav pogrešam tek. Običajno tečem pozno popoldne ali zvečer, pred dnevi, ko sem začutila, da sem z energijo bolj pri koncu, pa sem se že ob šestih zjutraj odpravila na tek. Sicer pa je moje prvo jutranje opravilo to, da peljem psa na sprehod. Prve pol ure dneva torej posvetim našemu Šanu, sibirkemu haskiju.”

> Osrednji trg Kobarida krasi prelep kip Simona Gregorčiča. Imate radi njegovo poezijo?

“Ja, Gregorčiča imam zelo rada, ogromno njegovih pesmi znam tudi na pamet. Njegove knjige sem večkrat vzela v roke, trenutno pa sploh nimam časa za branje. Odkar sem županja, sem dobila v dar tri zelo lepe knjige, a mi jih je uspelo zgolj prelistati ... Resnično upam, da bom kmalu našla kaj več časa tudi za to.”

> Kot prvo damo Kobarida vam moram vprašati: znate pripraviti kobariške štruklje?

“Znam, vendar so najbrž moji nekoliko drugačni.”

> Z gorenjskim pridihom?

“(smeh) “Hja, vsaka gospodinja jim da nekaj svojega.”

> S čim najraje razveselite vaše bližnje?

“Na žalost zdaj ni več časa za kuhanje. Zelo rada imam drobne pozornosti in tudi sama druge rada razveseljujem s tem. Dejstvo je, da me zelo osrečuje, ko naredim kaj dobrega ali ko komu kaj podarim. Okrog nas je veliko ljudi v stiski in rada poskrbim za te ljudi.”

>En dobri mož nas je že obiskal, prihajata še dva. Verjamete vanje?

“Seveda, v vse tri!”

> Ste že pisali Božičku?

“No, pisma ravno nisem napisala, upam pa, da mi bo prinesel počitnice. Z družino si zelo želimo na smučanje in upam, da bo Božiček poskrbel za to, da bomo ta načrt tudi izpeljali.”

PETRA VIDRIH

“Moški so težko sprejeli dejstvo, da bi bila ženska županja, in mislim, da imajo nekateri s tem še vedno težave.”Leo Caharija

“Gregorčiča imam zelo rada, ogromno njegovih pesmi znam tudi na pamet,” pravi nova prva dama Kobarida Darja HauptmanLeo Caharija