Psiholog Matic Munc o programu pomoči podvodnim reševalcem

> Ste spoznali potapljače, ki so sodelovali pri reševanju na Blanci?

“Kmalu po nesreči smo jim predstavili posebej zanje pripravljen program tako imenovanega debriefinga oziroma razbremenitve. Takrat sem spoznal tudi fante, ki so sodelovali na Blanci.”

> Kakšen vtis so napravili na vas?

Predvsem, da gre za fante z izjemno bogatimi izkušnjami. Nekateri opravljajo to delo že 20, 30 let, za seboj imajo na tisoče potopov in so sodelovali pri različnih reševalnih akcijah iskanja utopljencev. Na začetku je bilo zato čutiti nekaj dvoma, ali res potrebujejo pomoč psihologa. Kmalu pa so spoznali, da je tudi moj pristop nekoliko drugačen od klasičnega, predvsem pa, da sem jih pripravljen spremljati na teren. Njihove izkušnje z Blance, ki so jih delili tudi z mano, so bile zelo hude in obremenjujoče.”

> Kaj potapljače reševalce najbolj pretrese?

“Na grobo bi lahko izkušnje razdelili v dve skupini. V prvi so trenutki, ko najdejo truplo. Razmere za iskanje utopljencev so običajno težke, zaradi motne vode v jezerih in rekah je vidljivost slaba, včasih le 20, 30 cm, utopljenca zato iščejo praktično s tipanjem. Ena najmočnejših izkušenj, ki so mi jih zaupali, pa je trenutek, ko se tik pred njimi nenadoma prikaže obraz utopljenca, lahko tudi na razdalji 15 cm. Druga izkušnja pa zadeva reakcije svojcev utopljencev. Včasih so izjemno pozitivne, lahko pa tudi zelo negativne. Ob nesrečah so svojci pretreseni, v njih se mešajo jeza, strah, žalost, vse to pa se lahko zgrne na tistega, ki je osebo v resnici rešil. To je lahko zelo obremenjujoče.”

> Se travmatične izkušnje lahko kopičijo v človeku?

“Vsi podvodni reševalci so vrhunski profesionalci, ne glede na to, da delajo kot prostovoljci. Skozi lastne izkušnje so se naučili ločevati delo od svoje zasebnosti. Psihološka podpora je zato bolj kot izkušenim reševalcem namenjena mladim, ki se šele vključujejo v reševalno potapljaško službo in še nimajo veliko izkušenj. Izkušeni potapljači so si namreč z leti že sami izoblikovali neke vrste samozaščito, ki jim pomaga, da jih vse te izkušnje ne obremenjujejo do te mere, da ne bi mogli več delati. Seveda pa pusti vsaka taka izkušnja sled, ni pa nujno, da zelo globoko.”

> Je za podvodnega reševalca potreben poseben psihološki profil?

“Pravzaprav ne. Že dejstvo, da se kdo odloči za prostovoljstvo, je dovolj veliko zagotovilo, da gre za osebo, ki je brezpogojno predana svojemu delu. Drugo vprašanje pa je, koliko je kdo dejansko pripravljen na stres, ki ga prinaša reševanje iz vode, neposreden stik z utopljencem ali odziv okolice. Tu se ljudje zelo razlikujemo.”

> Kako je zasnovan program za mlade reševalce?

“Najprej gre za osnovno izobraževanje in predstavitev razlogov, zakaj je psiholog sploh potreben. Sam program pa je tristopenjski in naj bi ga izvajali v primeru nesreče oziroma reševanja iz vode. Prva stopnja je delo na terenu. Predvideva razbremenitev stresa na povsem človeški ravni in prvo oceno psihofizičnega stanja reševalcev. Druga stopnja so individualni pogovori s psihologom takoj po končani reševalni akciji. Tretja stopnja pa pride v 48 do 72 urah po reševalni akciji in predvideva evalvacijo dela in zaključek. Posebno slednje je zelo pomembno. Mnogo ljudi namreč nosi te izkušnje predolgo v sebi, v resnici pa bi morali opraviti z njimi kmalu po opravljeni akciji.”

VGP