Psihoterapevt Zoran Milivojević o treh najpogostejših napakah podjetnikov
Preveč domačnosti v podjetju škodi; tam se mora vsak podrediti svoji vlogi. Vendar naj uspešen podjetnik ne igra vloge vsemogočnega gospodarja, saj s tem duši ustvarjalnost svojih sodelavcev. Najpogostejše psihične težave podjetnikov izvirajo iz njihove prevelike povezanosti s podjetjem, opozarja psihoterapevt Zoran Milivojević.
Podjetje zaide v krizo, podjetnik pa v depresijo, ker izgubi vero vase. A zavedati se moramo, da ima lahko tudi dobra odločitev slabe posledice.
>Ustanovimo podjetje in uspemo. Katera je prva napaka, ki jo bomo najverjetneje storili?
“Preveč se bomo poistovetili s podjetjem. Na neki način je to normalno. Iz tega črpamo moč in energijo za ustvarjanje. Podjetje je naše dete, celo več, podjetje hrani naše otroke. Dokler gredo stvari dobro, s tem ni nič narobe. V kriznih časih pa pridejo na dan negativne plati pretirane navezanosti na podjetje.”
“Ljudje so žalostni, ko kaj izgubijo, depresivni pa postanejo, ko se začnejo obtoževati.”
> In potem podjetnik pride k vam na posvet?
“Ne prav pogosto. Podjetnik je človek, ki je uspel. Ima vizijo in verjame, da zmore.”
> Kdaj pa nastopijo težave?
“Ko skupaj s podjetjem pade v krizo tudi podjetnik. Postane depresiven, ker se je na primer zakreditiral. Ljudje so žalostni, ko kaj izgubijo, depresivni pa postanejo, ko se začnejo obtoževati. Prezirajo se, menijo, da so neumni in nesposobni, ker so se napačno odločili. Zadolžili so se in rezultat je slab. Bojijo se, da bo njihova naslednja odločitev spet katastrofa. Čeprav je bila njihova prva odločitev v danih okoliščinah dobra.”
> Kako človeku pomagate vrniti vero vase?
“Rečem mu, dobro, poglejva, kje si se zmotil. Na osnovi česa si se odločil? Ko na sporno odločitev pogleda z distance, vidi, da je v tistem trenutku dobro razmišljal. Spremenjenih okoliščin pa ni mogel predvideti. Sprejemanje odločitev ni jasnovidnost. Ko to dojamemo, spet začnemo verjeti vase. Ljudje vedno razmišljamo in reagiramo logično. Pri tem pa naša logika ni vedno racionalna. Če imamo napačno stališče, napačno predpostavko, bomo logično prišli do napačnega zaključka. Kot bi v računalnik vnesli napačne podatke, ta pa bi potem izbral najboljšo rešitev. Tako ljudje delujemo.”
Zoran Milivojević, dr. med., je psihoterapevt z dolgoletno prakso. Izdal je več del s področja psihologije in psihoterapije. Najbolj poznane in odmevne so Formule ljubezni, Mala knjiga za velike starše in Emocije. Živi in dela v Novem Sadu in Ljubljani.
> Naša prepričanja so v tem primeru napačni podatki?
“Da. Nisem dober, ker sem se slabo odločil. To je napačna predpostavka, ki kliče nesrečo. Psihoterapevti pomagamo ljudem, da razumejo, zakaj reagirajo na določen način, iz katerega prepričanja izhajajo njihovo obnašanje in čustva. Ko spremenijo logiko, spremenijo tudi obnašanje.”
> Katera je druga zanka, v katero se ujamejo uspešni podjetniki?
“Podjetje raste in se razvija, podjetnik pa se še naprej obnaša kot gospodar. Najprej on, potem vsi ostali. Ne verjame, da drugi delajo, kot bi morali, zato jih stalno nadzira in priganja.”
“Nisem dober, ker sem se slabo odločil. To je napačna predpostavka, ki kliče nesrečo.”
> In to začne dušiti razvoj?
“Tako je. Podjetnik pogosto prepušča naloge in odgovornosti drugim, a le navidezno. Njegova dolga roka še vedno seže povsod in vse kontrolira. Vse mora vedeti. Na primer, ko v družinskem podjetju oče zaposli sina. Do njega se še vedno obnaša kot do majhnega otroka, ne prizna mu statusa, moči. Sinu na ta način sporoča, da je nesposoben. Le kako naj postane sposoben, če pa nima izkušenj? To je začarani krog, ki zastruplja odnose v podjetju.”
> Kako se izviti iz tega?
“Oče bi moral biti v tem primeru trener, učitelj, ki dovoli, da ga sin preraste. Ne pa, da misli po formuli: jaz je enako podjetje.”
> Kakšna je formula za dobre odnose v podjetju?
“Korektnost in distanca. Da bi podjetje dobro poslovalo, morajo zaposleni opravljati svoje naloge. Nadeti si morajo maske. V podjetju nismo prijatelji, čeprav gojimo prijateljske in spoštljive odnose.”
“Bolje, da ne ustanovimo družinskega podjetja, če ne znamo ločevati med poslovnimi in družinskimi vlogami.”
> Preveč domačnosti v podjetju škodi?
“Vsekakor. Čeprav se v podjetjih trudijo ustvarjati prav ta občutek. Šef organizira piknik in povabi sodelavce z družinami. Cilj je, da se ljudje povežejo, predpostavka pa, da bodo tako bolj lojalni podjetju. Ta igra se igra zaradi dobička, vendar tega ni dobro preveč omenjati. Bolje je govoriti, da smo v podjetju zato, da rastemo in se razvijamo.”
> Zakaj?
“Da se zaposleni ne bi morda spomnili in šli na svoje. To je paradoks, zato se mnogi v podjetju obnašajo kot doma. Šefu se trudijo dokazati, da so najboljši. V sodelavcih vidijo družinske člane ali zoprne sorodnike. Nočejo sodelovati z nekom, ker je slab človek. Podjetje pa ni zasebni, temveč javni prostor. Temu rečemo notranja javnost. Strank in sodelavcev si ne izbiramo kot prijatelje ali zakonskega partnerja. Zato je pomembno, da vsak igra svojo vlogo.”
> Ampak verjetno vsem ne diši, da bi šli na svoje?
“Ali je ta točka kontrole v meni ali zunaj mene, to je bistveno vprašanje. Če sem v službi, sem pretežno pasiven. Odločitve sprejema nekdo drug. Podjetništvo pa je povezano s tveganjem, in tudi z občutkom kontrole. Jaz sem tisti, ki upravlja svoje podjetje in življenje, jaz vlečem poteze. Ta občutek moči je ljudem všeč. Mnogi se že rodijo podjetniki. Imajo vizijo, verjamejo, da zmorejo, imajo cilj in željo za dobro življenje, status, denar ... Spet drugi zaidejo v krizo, ko izgubijo službo. Spoznajo, da se v kapitalizmu splača delati zase. Naredijo miselni preskok in se odločijo, da se bodo v bodoče zanesli le nase.”
“Podjetnik pogosto le navidezno prepušča naloge drugim. Njegova dolga roka še vedno seže povsod in vse kontrolira.”
> Pomeni, da sprejmejo tveganje?
“Človek, ki gre v akcijo, ugotovi, da je tveganje mnogo manjše, kot je mislil. Ko ga vprašam, česa se je na začetku bal, mi ne zna natančno povedati. Mnogi pa niso tako vzgojeni, zato se jim zdi podjetništvo preveč tvegano. Njihovi starši so menili, da je bolje, da se v šoli pridno učijo, končajo fakulteto, se zaposlijo in delajo kaj, kar jim je všeč, po možnosti za dobro plačo. To naj bi bilo varno. Spremembe, ki smo jim priča, kažejo drugače. Službe in plače danes niso več zanesljive, zato se je bolje aktivirati. Več veste, več izkušenj imate, manj vas je strah. Tveganje postane sprejemljivo.”
> Tretja napaka podjetnikov?
“Da ne ločijo med svojimi oziroma družinskim financami in financami podjetja. Ker so odvisni od financ podjetja, tudi sami padejo v krizo, ko gre podjetju slabo.”
> Se iz te pretirane navezanosti na podjetje rojeva deloholizem?
“Ne. Deloholiki ne postanemo v službi, ampak doma. Ta mehanizem ponotranjimo med odraščanjem. Ko kaj delamo, mama in oče ne komentirata, ko pa sedemo, mama reče, kaj spet sediš, ali nimaš nič pametnejšega početi. Slovenski pregovor pravi, kdor ne dela, naj ne je. Delo je glavna nacionalna vrednota. Zato tradicionalno vzgojeni Slovenci delajo. Ali boš delal ali pa nimaš pravice živeti. Tako se rojevajo deloholiki.”
“Jasno nam je, da konj potrebuje počitek, če ga dolgo jahamo. Ko pa jahamo sebe, nam to ni jasno.”
> Kaj na to porečete vi?
“Treba je najti ravnovesje med delom, počitkom in zabavo. Jasno nam je, da konj potrebuje počitek, če ga dolgo jahamo. Ko pa jahamo sebe, nam to ni jasno. Zato ljudi učim, kako naj se odpočijejo brez občutka krivde. Dovoljeno je počivati, dovoljeno se je tudi zabavati. Ne le dovoljeno, to je nujno, sicer pregorimo. Nekateri se znajo dobro zabavati. Veliko delajo, zraven pa tudi potujejo, vzamejo si čas za dopust. To je zelo dobro. Samo če se znamo zabavati, znamo živeti.”
> Kako naj razmišlja podjetnik, da mu ne bo treba k psihoterapevtu?
“Nisem isto kot podjetje. Če je podjetje v težavah, to ne pomeni, da sem neumen in nesposoben. Ko se podjetje razvija in raste, sem vse manj gospodar in vse bolj lastnik in menedžer. Smisel kapitalizma ni, da delam 24 ur na dan. Smisel je, da kapital dela zame, jaz pa dobro živim. Bolje, da ne ustanovim družinskega podjetja, če menim, da ne bom znal ločevati med poslovnimi in družinskimi vlogami.”
> Razpade v tem primeru prej družina ali podjetje?
“Pogosto oboje, najprej pa družina.”ž
ALJA TASI
