Pujsek Odi ima svoj FB profil

“18. avgusta smo ga pripeljali domov v avtu,” se spominja Ksenija Vesenjak Kutlačić, vodja projektov pri Zavodu za zaščito rejnih živali Koki. “Na sprednjem sedežu je krulil in spravljal v zadrego sopotnike. Opazili smo ga na neki kmetiji na Štajerskem, v leglu več kot 20 pujskov. Vzeli smo ga s seboj in mu v okviru zavoda želeli poiskati nov dom. Vendar si v deželi, kjer so koline ljudski praznik, pujsa nihče ne želi za prijatelja. Še posebej ne roza pujsa; vietnamskega ali kakšnega manjšega morda še. Zato smo Odija obdržali sami.”

Vesenjak Kutlačićeva priznava, da je pujs za njihovo družino velika odgovornost in zelo posebna izkušnja. “Odi nas je veliko naučil. Pred tem sem mislila, da vem vse o živalih. Vendar nisem vedela, kako nežni in ubogljivi so pujsi ter kako hitro se učijo. Zato Odi zdaj tudi prek Facebooka ozavešča ljudi, kdo pravzaprav je. Če jaz nisem vedela toliko stvari o pujsih, pa sem mislila, da dobro poznam živali, potem bodo Odijeve zgodbe zanimive tudi za koga drugega,” pravi.

Iz mesta na vas

Vesenjak-Kutlačićevi so se na Gorenjsko, kjer so kupili podeželsko hišo z nekaj zemlje, preselili pred štirimi leti. Prej so živeli v mestu. Ksenija, diplomirana novinarka in kulturologinja, ki trenutno deluje kot prostovoljka, je doma iz Maribora, vendar takoj poudari, da je vajena kmečkega življenja. Njen mož Luka pa je iz Ljubljane. Oba sta si želela, da njuna sinova, osem- in sedemletnik, odraščata povezana z naravo. Doma nimajo televizije, računalnik pa služi le za potrebe Zavoda za zaščito rejnih živali Koki, ki ga je Luka skupaj s še nekaj somišljeniki ustanovil pred kratkim.

Samooskrba je bila eden glavnih ciljev družine na novi kmetiji, vendar so takoj naleteli na problem. “Če smo se že šli samooskrbo, potem bi morali tudi sami vzgojiti in zaklati živali za meso. Tega pa enostavno nismo zmogli. Odločili smo se, da ne bomo več uživali mesa. Otrokoma se je to zdelo nekaj samoumevnega. Zanje je ljubezen do živali nekaj najbolj naravnega na tem svetu. Odrasli delimo živali na tiste, ki jih jemo, in tiste, ki jih ljubkujemo. Otroci ne delajo teh razlik,” opaža Ksenija.

Od odločitve, da ne bodo klali živali, do tega, da so Vesenjak-Kutlačićevi pri sebi namestili nekaj rešenih rejnih živali, je sicer preteklo nekaj časa, vendar se je vse skupaj dogajalo v skoraj logičnem sosledju. Ker so bili v vsakodnevnem stiku z okoliškimi kmeti, ki pridelujejo hrano, so nehote naleteli na problem kokoši nesnic iz baterijske reje. Skupaj s še nekaj prostovoljci so se odločili, da stotim odsluženim kokošim, ki bi sicer končale v juhi ali konzervi z mačjo hrano, najdejo nove domove. Trinajst od teh kokoši je novi dom dobilo na posestvu Koki, kot so ga poimenovali Vesenjak-Kutlačićevi.

“Bile so brez perja, čisto oskubljene. Perje izgubijo, ker v kletki nimajo dovolj vitamina D in jih slabo hranijo. Po travi ne znajo hoditi, prvič v življenju vidijo muho. Niso vajene naravnih plenilcev, kot sta skobec in kanja. Zato jih za tri tedne zagradimo, da se navadijo na travo in novo okolje. Veliko jih ne preživi,” pripoveduje Ksenija.

30 živali na posestvu

Ostale živali so se jim zgodile bolj ali manj po naključju. Trenutno jih na posestvu Koki živi 30, med njimi tudi ježek in miška. Tu so še race in kunci ter purana Isabella in Aleksander. “Ponudili smo jim dom. Živali nam dajejo ljubezen, v okviru zavoda pa so to ambasadorji, ker govorijo - oziroma mi govorimo in prevajamo njihove misli o tem, kdo so. Dejstvo je, da ljudje rejnih živali skorajda ne poznajo več. Nekateri otroci, ki pridejo k nam, prvič v življenju vidijo kokoš.”

Prostovoljci zavoda Koki so na ta način rešili že veliko kokoši in drugih živali, ki jih na farmah zavržejo, ker niso več rentabilne. Posvojile so jih v glavnem veganske in vegetarijanske kmetije. Zdaj pa so svojo dejavnost usmerili v zbiranje denarja, s katerim nameravajo odkupili zemljišče in ustanoviti prvo zavetišče za rejne živali pri nas. Zastavili so si ambiciozen cilj, da k akciji pritegnejo 10.000 donatorjev, od katerih bi vsak daroval po pet evrov. “To je veliko manj kot število ljudi, ki se v Sloveniji označujejo za ljubitelje živali,” pravi Ksenija. Donacije zbirajo prek spleta (www.zavod-koki.org), pravkar pa so zaključili tudi kampanjo na mednarodni platformi Indiegogo, s katero so zbrali približno dva odstotka ciljne vsote denarja. “Ko se bo nabralo, se bo nabralo. Tudi družba mora biti zrela za to, da bo razumela. V Sloveniji se nihče ne ukvarja z reševanjem in pomočjo rejnim živalim, se pravi živalim s krožnika. S hišnimi prijatelji se veliko ukvarjamo, s temi živalmi pa ne. Škoda bi bilo, če bi se zbiranje denarja za zatočišče zavleklo več let. Zdi se mi, da je čas zrel. Hrvaška in Avstrija, na primer, imata zatočišče za rejne živali. Skoraj vse evropske države poznajo taka zatočišča, le mi ga še nimamo.”

Posvojitev na daljavo

V zavodu Koki se bodo še naprej trudili, da bi k sodelovanju pritegnili čim več kmetij, ki so pripravljene ponuditi dom rešenim rejnim živalim. Tudi projekt posvojitve rejnih živali na daljavo je vse bolj priljubljen. Približno 15 posvojitev so zabeležili v dveh mesecih, glas pa se vse bolj širi.

Medtem pa življenje na posestvu Koki poteka po ustaljenem ritmu. Dan se začne, ko puran Aleksander da pravo intonacijo. Nekje ob pol šestih se oglasi. Puran spušča zelo posebne zvoke, podobne pasjemu laježu. Takoj zatem se zbudi Odi, ki spi v dnevni sobi. Rad ima toplo in postlano; rjuhe mu morajo menjati vsak drugi dan, tako čisto želi imeti. Zjutraj najprej poje zajtrk, nato pa gre še za dve uri počivat. Ob enajstih gre ven na svoj pašnik, kjer lahko do mile volje rije po blatu. “Pujsa ljudem nikakor ne bi svetovala za hišnega ljubljenčka, ker sodoben način življenja temu ni prilagojen. Je sicer nežen in inteligenten, pa tudi trmast. Zahteva ogromno pozornosti,” ugotavlja Ksenija Vesenjak Kutlačić, ki pa svojega Odija vendarle ne bi zamenjala z nikomer. “To bo zdaj pujs, ki bo namesto na kavlju visel na plakatih in ljudem pokazal, kdo in kaj je. Z njegovo pomočjo ozaveščamo ljudi. Zame se ekologija začne na krožniku. Želimo biti za zgled. Ko objavim zgodbo pujsa Odija, ljudem povem veliko več, kot če bi moralizirala o tem, zakaj ni niti zdravo niti ekološko jesti pujsa, eno najinteligentnejših bitij tega planeta.”ALJA TASI