Rada bi živela, a si namerava vzeti življenje
Ameriški mediji so v zadnjih dneh drug za drugim na veliki zvon obešali zgodbo o 29-letni Brittany Maynard, ki se je odločila, da bo prehitela napredovanje neustavljivega raka. Prvega novembra, le nekaj dni po moževem rojstnem dnevu, naj bi v družbi najbližjih zaužila smrtonosni koktejl in tako skrajšala agonijo zaradi neozdravljive bolezni.
„Nočem umreti, a umiram in hočem sama odločati o tem, kdaj in kako. Zdaj, ko imam predpisano 'zdravilo', mi je odleglo. Če se stanje ne bo dramatično izboljšalo, se bom poslovila nekaj dni po moževem rojstnem dnevu. Ni nujno, da bo to ravno 1. november. Umrla bom doma z najbližjimi ob strani,“ se glasi izpoved 29-letne Američanke Brittany Maynard.
CNN, CBS, Time, New York Times, USA Today in številni drugi mediji onkraj luže so v minulih dneh drug za drugim objavljali zgodbo mlade ženske, ki je bila še nedavno tega prepričana, da ima celo življenje pred seboj, 1. januarja letos pa ji je diagnoza, da ima tumor v možganih, spodnesla tla pod nogami. Diplomantka psihologije iz San Francisca, se je lani poročila in skupaj z možem načrtovala družino.
Po nekaj posegih in zdravljenju z agresivnimi zdravili, zaradi katerih se je nekdanja lepotica spremenila v zabuhlo bolnico, so ji zdravniki aprila povedali, da zdravljenje ni pomagalo in da se je rak še razširil. Napovedali so ji le še šest mesecev življenja. Brittany pa se je odločila, da bo upravljanje s svojim življenjem, kolikor ga je še ostalo, vzela v svoje roke in bo prehitela raka.
Skupaj z možem in materjo se je iz Kalifornije preselila v zvezno državo Oregon, eno od petih v ZDA, kjer zakonodaja neozdravljivo bolnim omogoča tako imenovani samomor z zdravnikovo pomočjo. Odločila se je tudi za sodelovanje s Compassion & Choices - vodilno organizacijo, ki si v ZDA prizadeva za to, da bi tudi druge zvezne države neozdravljivo bolnim omogočile tako imenovano dostojanstveno smrt.
Dejanje poguma ali osebne stiske
Zgodba o Brittany je javnost znova razdelila na dva pola, tistega, ki je tovrstnemu načinu prenehanja trpljenja in bolečin naklonjen, in drugega, ki zagovarja naravno pot v smrt.
„Mislim, da bi moral vsak, ki razglablja o tem, ali je to, kar nameravam narediti, prav ali ne, najprej prehoditi eno miljo v mojih čevljih, občutiti neznosne glavobole, nenadne izgube zmožnosti govora ali trenutke, ko gledam moža, pa se ne morem spomniti, kako mu je ime,“ pravi Brittany.
Eden vodilnih nasprotnikov evtanazije in samomora z zdravnikovo pomočjo v ZDA Wesley J. Smith je kritičen do tega, kako so mediji pograbili njeno zgodbo in jo začinili s pojmi, kot so pogum in herojstvo. Spomnil je na primer Michaela Landona, popularnega igralca televizijskih nanizank Bonanza, Hišica v preriji ..., ki je leta 1991 umrl zaradi raka na trebušni slinavki, a se je boril do konca.
“Umrl bom, a smrt se bo morala pošteno boriti, preden me bo dobila,“ naj bi bila ena od Landonovih izjav.
“Medtem ko so mediji pred leti opevali Landonov pogum, so se zdaj opredelili za popolnoma drugačno stališče. V Oregonu se je zvrstilo že preko 700 samomorov z zdravnikovo pomočjo in nobeden od njih, niti prvi, ni bil deležen tolikšne pozornosti kot Maynardova,“ opozarja Smith, ki meni, da je Brittany žrtev dobro načrtovane PR kampanje tistih, ki si prizadevajo za to, da bi v čim več državah v ZDA uzakonili pravico do dostojanstvene smrti.
Čeprav naj bi se v ZDA 70 odstotkov ljudi strinjalo s to pravico, pa Ameriško zdravniško združenje tej možnosti nasprotuje. Tudi zaradi morebitnih zlorab, do katerih bi lahko prišlo pri starejših in invalidnih ljudeh.
Smrt je še vedno tabu
V Sloveniji samomor z zdravnikovo pomočjo in evtanazija - gre za dva različna postopka - nista uzakonjena, je pa bolnikova osnovna pravica, da dobi paliativno oskrbo.
“Cilj paliativne oskrbe je lajšanje trpljenja oziroma telesnih, psihičnih, socialnih in drugih težav neozdravljivo bolnim. V skrajnih primerih, ko teh težav ne moremo olajšati, bolnikom ponujamo tudi paliativno sedacijo, ki dokazano ne pospešuje smrti, bolniku pa omogoča, da zadnje obdobje pred smrtjo, ki običajno traja nekaj dni, prespi,“ razloži specialist za paliativno oskrbo Matjaž Figelj.
Sam se še ni soočil s tem, da bi hotel kdo predčasno prekiniti življenje, česar tudi ne zagovarja, ker se mu zdi življenje sveto.
Smrt je v današnji družbi tabu. O njej se skoraj ne pogovarjamo. Šele ko potrka na vrata katerega od naših bližnjih, si začnemo zastavljati s tem povezana vprašanja. Ko nam ga vzame, smo nekaj časa pretreseni, potem pa spet pademo v kolesje storilnostno naravnanega ritma, nakupovalne mrzlice in zadovoljenja potreb, ki nam jih vsiljujejo reklame. In prav zato bi se morali ob zgodbi Brittany Maynard, kakršnakoli že je, ob bližajočem se 1. novembru, ko se bomo spominjali svojih najdražjih, ki jih ni več med nami, in ko tudi nje morda ne bo več, globoko zamisliti, pa čeprav nismo hodili v njenih čevljih, da bi lahko sodili o tem, ali se je prav odločila.
NACE NOVAK
