Raffaele Lepre je po zaslugi šempetrskih kirurgov danes srečen človek
Raffaele Lepre, danes 34-letnik iz Fiumicella, kraja blizu izliva Soče v morje, je pred desetimi leti v delovni nesreči v tržiški ladjedelnici ostal brez roke. Rešili so ga v šempetrski bolnišnici, kjer so mu med več kot deset ur trajajočo operacijo roko prišili nazaj.
Sledilo je večletno uspešno okrevanje. Raffaele Lepre danes desnico uporablja brez težav, pa čeprav čuti, kot bi bila roka oblečena v debelo rokavico. Po operaciji je desnica tudi nekaj centimetrov krajša od levice, vseeno pa bo Lepre do konca življenja hvaležen ekipi kirurgov šempetrske bolnišnice s Krunoslavom Margićem in Igorjem Pavlinom na čelu.
“Čutim, da se nečesa dotaknem, da nekaj držim v roki, a pogosto ne vem, koliko moči je potrebno, da predmet tudi obdržim.”
Ko sem ga pred dnevi obiskal na njegovem domu, mi je ob srečanju roko stisnil tako, kot se spodobi, pa čeprav je kasneje povedal, da ima prav z občutenjem dotika največ težav. Na prvi pogled je nemogoče opaziti, da desnica od komolca navzdol pred desetimi leti nekaj časa ni bila del njegovega telesa. Raffaele je simpatičen mlad moški, ki je še vedno zaposlen v podjetju, kjer je doživel nesrečo, in vodstvu zaradi tega prav nič ne zameri. V obdobju dolgotrajnega okrevanja mu je poleg družine v dobrem in slabem ves čas ob strani stala tudi Stefania, s katero sta se spoznala le tri dni pred nesrečo, zdaj pa že tri leta skupaj živita v novi hiši.
> Kako se spominjate tistega usodnega dne?
“Zgodilo se je 31. oktobra 2001, takoj po jutranjem odmoru za kavo. V družbi Ansaldo - Sistemi Industriali, ki proizvaja elektromotorje in generatorje tudi za bližnjo tržiško ladjedelnico, sem na polavtomatskem stroju obdeloval več kot 200 kilogramov težak kos železne traverze. Zaradi okvare stroja je traverzo izstrelilo iz primeža naravnost vame. Naenkrat sem bil na tleh in nekako se mi je uspelo osvoboditi izpod težkega kosa kovine. Šele takrat sem na drugi strani zagledal pod komolcem odtrgani del desnice. V tistem trenutku me je zgrabila panika, a nisem izgubil zavesti. Začel sem kričati, in sodelavci, ki so pritekli, so takoj poklicali reševalce. Srečo sem imel, da je bila ekipa reševalcev izkušena, da so imeli za seboj že delo med vojno v Bosni in so videli veliko podobnih situacij, veliko amputacij. Odtrgani del roke so ustrezno oskrbeli, zaščitili in ga dali v vrečko z ledom, tako da ga je bilo kasneje mogoče prišiti nazaj na svoje mesto.”
“Spoznal sem veliko stvari, med drugim tudi to, da se človek ne more ves čas samo zabavati. V življenju so še druge, pomembnejše stvari.”
> V šempetrsko bolnišnico so vas odpeljali, ker zaradi megle helikopter ni mogel poleteti do Pordenona. Danes ste verjetno zadovoljni, da je bilo tako?
“Vsekakor. Vremenske razmere mi na prvi pogled niso bile v prid, a če ne bi bilo tako, ne bi prišel v šempetrsko bolnišnico. Med potjo so mi povedali, da so tam strokovnjaki za take vrste operacij. Tudi sicer sem o šempetrski bolnišnici vedno slišal le dobre stvari. Komaj sem čakal, da pridem v operacijsko sobo, da ne bi več čutil bolečine. Takoj na začetku me ni bolelo, potem pa sem čutil vse hujšo pekočo bolečino. Roko sem se trudil držati čim bolj pri miru, nisem je premikal, a kaj, ko jo je del manjkal. Operacija je trajala skoraj enajst ur. Ko sem se prebudil, mi je dr. Pavlin rekel: 'Prišili smo ti roko. Lahko si miren, saj je operacija uspela. Vse je v redu.' Kakšna bi bila moja prihodnost brez pomoči šempetrskih kirurgov, res ne vem, in še danes ne najdem besed, s katerimi bi jim izrazil svojo hvaležnost.”
> Kako je potekalo okrevanje, ko ste se iz bolnišnice vrnil domov?
“Najprej sem občutil močno željo, da bi lahko živel kot pred nesrečo. Da bi lahko delal, šel ven. Zelo sem se bal, da roke ne bom mogel več premikati, saj je nisem dobro čutil. Nisem bil zadovoljen. Prve štiri mesece sem lahko premaknil le konice prstov. Potem sem začel s terapijami, na začetku štirikrat, potem pa trikrat na teden. Hodil sem na različne terapije za reaktiviranje celotne muskulature, ki so trajale pet ur dnevno. Po določenem času sem spoznal, da če se potrudim nekaj narediti z roko, mi to počasi uspeva, in tako sem se prebijal naprej. Z majhnimi koraki, majhnimi uspehi, ves čas z željo narediti gibe še bolje. Seveda je bilo težko, a se danes bolj spominjam lepih trenutkov, tistih, ko mi je kaj uspelo, kot pa najbolj hudih.”
“Sem in tja pomislim, kako bi živel, če bi po nesreči ostal brez roke.”
> Koliko časa ste bili po nesreči doma?
“Skoraj dve leti. Povedati moram, da so mi v družbi Ansaldo, kjer sem bil zaposlen, ves čas stali ob strani. Pomagali so mi tudi finančno, saj pri vseh terapijah in zdravljenju ni šlo za zanemarljive zneske. Še naprej so mi izplačevali plačo, čeprav sem bil doma, tako da sem lahko plačal celotno zdravljenje. Od leta 2003 prejemam tudi mesečni prispevek za delno invalidnost. Gre za državni prispevek v višini okrog 600 evrov.”
> S čim ste imeli med rehabilitacijo največ težav?
“S ponovnim pridobivanjem občutka v roki. Če sem na primer hotel prijeti kozarec, ga v roki nisem čutil, tako da mi je pogosto tudi padel na tla. Zaradi tega sem moral stimulirati živce. Desno roko sem izmenično polagal v vedro z zelo vročo in zelo mrzlo vodo, da bi spet začutil roko. Danes jo čutim, a drugače kot levico. Nekako tako, kot bi imel na roki debelo rokavico. Čutim, da se nečesa dotaknem, da nekaj držim v roki, a pogosto ne vem, koliko moči je potrebne, da predmet tudi obdržim. Glede tega sem nekoliko omejen.”
Ob podobnem primeru bi v šempetrski bolnišnici danes dvakrat premislili, preden bi ga prevzeli. “Raffaele Lepre je danes odlično rehabilitiran. Imel je srečo, ker mu roke ni bilo treba veliko skrajšati, saj bi bilo sicer to problematično s funkcionalnega in estetskega vidika,” pravi Krunoslav Margić, ki je pred desetimi leti sodeloval pri več kot deset ur trajajoči operaciji, med katero so uspešno izvedli rekonstrukcijo in replantacijo odtrgane roke. Pojasnil je še, da podobnega primera v šempetrski bolnišnici od takrat niso imeli in da je tovrstnih poškodb tudi sicer vse manj, saj proizvajalci delovnih strojev in opreme danes posvečajo skrbi za varnost veliko več pozornosti kot včasih. V zvezi s takratno operacijo je poudaril, da ni šlo za organizirano ekipo, ki bi bila v pripravljenosti, ampak je bilo treba tim šele zbrati, in da so vsi, ki so pri operaciji sodelovali, na pomoč priskočili zaradi entuziazma. “Ta entuziazem je počasi skopnel. Nastali so še drugi problemi, in vprašanje je, če bi se takega primera danes še lotili,” priznava Margić, ki v čezmejno sodelovanje na področju zdravstva po dolgih letih obljub in dogovorov, ki niso obrodili sadov, ne verjame več. Kritičen je tudi do razmer v šempetrski bolnišnici. “Vezani smo na realne in materialne možnosti našega zdravstvenega sistema,” je v bran bolnišnici povedal Igor Pavlin, ki je danes pomočnik direktorja za strokovno medicinske dejavnosti, kot kirurg pa je leta 2001 sodeloval pri operaciji. Za podoben poseg bi po njegovem mnenju tudi danes porabili toliko časa, saj razen sodobnejših materialov in izboljšane tehnične podpore pri oskrbi pacienta do česa bistveno novega na tem področju ni prišlo. Glede čezmejnega sodelovanja pa se je strinjal s kolegom Magrićem, da se to kljub pripravljenosti strokovnjakov zaradi birokratskih zadržkov ne premakne z mrtve točke. Kot zadnjo od pobud v tej smeri je omenil projekt čezmejnega sodelovanja na področju mikrokirurgije in kirurgije roke, ki so ga prijavili kot evropski projekt. Nosilec projekta bi bil oddelek za plastično in rekonstruktivno kirurgijo, šempetrska bolnišnica pa bi z njegovim izvajanjem pokrivala tovrstne potrebe na območju čez mejo in do Ljubljane. Projekt ni bil odobren zaradi pomanjkanja denarja, sprejeti pa so bili številni drugi, ki so po Pavlinovem mnenju le projekti na papirju. “Dokler te zadeve pravno in finančno ne bodo urejene, je sodelovanje z Italijo nekako zamrznjeno, saj se je že velikokrat zgodilo, da smo paciente z druge strani meje tu operirali in oskrbeli, na koncu pa ni bilo plačnika.”
> Kaj pravijo zdravniki?
“Dr. Margić mi je rekel, da se mi bo pet let po nesreči stanje še izboljševalo, potem pa naj bi bilo vse odvisno od mene. Kar se občutljivosti tiče, se mi zdi, da sem prišel do končne točke, glede gibljivosti pa je tako: če se trudim nekaj narediti, če vztrajam in vztrajam, kot na primer pri pisanju, potem gre.”
> Ravno to sem vas hotel vprašati. S katero roko zdaj pišete?
“Z desno. Z levo se nikoli nisem naučil, tako da sem tudi po nesreči za pisanje uporabljal desnico. Najprej sem pisalo držal v pesti, potem pa sem vadil in vadil, tako da lahko danes spet normalno pišem. Pot do tega pa je bila precej težka.”
> Česa še ste se morali ponovno naučiti?
“Hude težave imam še danes z uporabo računalniške miške. Že po petih minutah držanja jo moram prestaviti v levo roko, ker se mi v desni pojavi čuden, nadležen občutek. Na začetku pa miške nisem mogel niti prijeti. Podobno je bilo tudi z zavezovanjem čevljev, a počasi, z veliko vaje, sem se ponovno naučil tudi tega. Kot ribič imam težave tudi z nameščanjem trnka na vrvico. Tudi na tem področju imam za seboj cele večere vztrajne vadbe. Počasi sem prišel do tega, da mi danes to uspeva. Če česa ne zmorem, se pač trudim toliko časa, dokler mi ne uspe.”
> Lahko z desnico dvigate in prenašate težje predmete?
“Če je treba nesti vrečko ali pokositi travo, gre. Pri plinski jeklenki pa se zatakne. Lahko jo dvignem le, če je prazna. Če je polna, jo sicer tudi lahko dvignem, a me roka zaboli, tako da se dvigovanju težjih stvari izogibam.”
> Kje ste zaposleni?
“Še vedno v istem podjetju, a v drugem oddelku. Zdaj delam v mehaničnem laboratoriju, kjer testiram trdnost materialov in podobno, tako da gre za popolnoma drugačna opravila kot pred nesrečo.”
> Ne čutite do podjetja nobene jeze?
“Ne. Ves čas so mi stali ob strani, razumeli so moj položaj. Po moji nesreči se je marsikaj spremenilo na bolje. Dva zastarela stroja, na katerih sem delal, so odstranili. Tretjega, podobnega, so v celoti prenovili. Danes bolj skrbijo za varnost pri delu. Ves čas pazijo, da je vsa mehanizacija usklajena z varnostnimi standardi. Tega prej ni bilo.”
> Morate še hoditi na zdravniške preglede?
“Enkrat na leto ali še redkeje obiščem dr. Margića. Z največjim veseljem, moram reči.”
> Danes praktično ni opaziti, da ste imeli tako hudo nesrečo, kajne?
“Drži. V Šempetru so res odlično opravili svoje delo. Nimam kaj reči. V primerjavi z levico je desnica zdaj skoraj štiri centimetre krajša, a tega na prvi pogled ni opaziti. Tudi sam se tega zavem le, ko recimo sežem po čem z obema rokama in predmet z eno roko dosežem, z drugo pa ne.”
> Kaj vas je naučila ta izkušnja?
“Recimo, da sem bil prej, tudi zato, ker sem bil mlad, ves čas zunaj. Ob koncih tedna sem delal v neki diskoteki in ves čas iskal samo zabavo. Po nesreči sem spoznal veliko stvari, med drugim tudi to, da se človek ne more ves čas samo zabavati. V življenju so še druge, pomembnejše stvari. Zdaj se pogosto odpravim na morje, pa ne samo zaradi ribarjenja. Lahko tudi sploh ne lovim, le uživam. Morje me sprošča.”
> Kako živite danes?
“Dobro. S Stefanio, s katero sva se spoznala le tri dni pred nesrečo, zdaj živiva skupaj. Ves čas mi je stala ob strani. Velikokrat sem jo tudi vprašal, kako ji je, saj sem zaradi težav morda videl le sebe. Zagotovo ji ni bilo lahko. Sicer pa živim zelo normalno življenje. V prostem času rad plavam in kolesarim. Imam lepo druščino dobrih prijateljev, s katerimi gremo občasno skupaj ven. Sem in tja pomislim, kako bi živel, če bi po nesreči ostal brez roke. Za veliko stvari bi bil prikrajšan. Seveda večkrat razmišljam tudi, kakšno srečo sem imel, ko sem imel še zdravo roko. Imeti zdravo roko je seveda nekaj povsem drugega kot imeti prišito, a sem imel srečo, da sem obdržal vsaj to.”
> Bi torej lahko rekli, da ste srečen človek?
“Da.”
NACE NOVAK
