Reševanje življenj je za psa igra
Najbolj znan reševalni pes na svetu je bernardinec Barry, ki je na prelazu St. Bernard v začetku 19. stoletja v nekaj letih delovanja gotove smrti rešil 40 ljudi. Skupaj s tamkajšnjimi menihi je iskal popotnike, ki so omagali v snegu ali jih je zajel snežni plaz. Vsi poznamo podobo z znamenitim sodčkom, obešenim pod njegovim vratom.
Reševalni psi imajo tudi v današnjem času velik pomen za človeka. Kljub tehnološkemu napredku še vedno nismo izumili nadomestka za pasji smrček. Psi so namreč nepogrešljivi pri iskanju pogrešanih v naravi, zasutih v lavini ali v ruševini, njihov voh je uporaben še za druge za človeka koristne namene.
Pomena reševalnega psa se zavemo šele, ko se zgodi katastrofalni potres. Takrat priskočijo na pomoč ljudje z vsega sveta in na mesto nesreče pošljejo sredstva za preživetje: šotore, odeje, denar ...
Vendar ta pomoč koristi tistim, ki so preživeli in so že na varnem. Ljudje, ki so ostali zasuti pod ruševinami, kjer se poškodovani in ukleščeni ne morejo niti premikati, se za svoje življenje borijo s časom. Z vsako uro se manjša možnost njihovega preživetja. Odeje in denar tem ljudem v tistem trenutku ne morejo pomagati - njih lahko reši le dobro izurjen reševalni pes.
Zatorej je šolanje reševalnih psov zelo pomembno, saj lahko le skozi šolanje razvijemo sposobnosti psov do te mere, da so človeku v prid in pomoč.
Rešuje lahko le dobro usposobljen pes
Šolanje reševalnih psov je v Sloveniji na zelo visoki ravni, kar je zasluga prostovoljcev, vključenih v sistem zaščite in reševanja. Na Primorskem se s šolanjem reševalnih psov ukvarjajo v DRP Burja, KD Obala, KD Nova Gorica in KD Tolmin. Cilj je čim več psov v dobri psihofizični kondiciji skozi vse leto, saj nikoli ne vemo, kdaj bo tovrstna pomoč nujno potrebna.
Slovenski reševalci so v tujini že večkrat posredovali. Nazadnje leta 2009 ob katastrofalnem potresu na Sumatri, ki je zahteval več kot 1000 življenj.
Ko gre zares, je pomembno, da sta vodnik in pes dobro usposobljena. Dobro usposobljen in zanesljiv je pes, ki ima več let izkušenj in je bilo vanj vloženega stotine ur treninga.
Pripravljenost psov in vodnikov se vzdržuje z rednimi treningi, dodatnimi tečaji, vajami na terenu in drugimi aktivnostmi.
Reševanje na snegu, vaja za reševanje iz ruševin
Nedavno so člani Enote reševalnih psov Ljubljana pripravili lavinski tečaj na Voglu, ki so se ga udeležili tudi vodniki s svojimi psi iz DRP Burja iz Kopra.
Marsikdo se čudi, zakaj se Primorci sploh odpravljajo s psi na sneg, saj najbrž nikoli ne bodo pomagali iskati zasutih v snegu. Reševanje v gorah je namreč domena gorskih reševalcev, ki so za to odlično usposobljeni in primerno opremljeni. Vendar se kljub temu vsako leto vodniki iz Kopra s svojimi psi udeležujejo usposabljanj na snegu, saj je to za odličen trening za iskanje v ruševinah. Psi morajo pri iskanju v snegu uporabiti svoj nos, na druga čutila, denimo oči, se ne morejo zanašati, kot je mogoče pri iskanju v gozdu in v ruševinah. Tudi tam morajo ponesrečenca slednjič locirati z vonjem, vendar jim na snegu vid skoraj nič ne pomaga, saj je vse belo.
Učenje psa
Psi na snegu uživajo. Radi tekajo, se valjajo po njem in kopljejo. Enako je z reševalnimi psi. Ko pridejo na sneg, jim motivacija za delo zraste že zaradi ambienta. Motiviranost za delo pa je pri reševalnih psih ključna. Iskanje ljudi mora biti smisel njihovega življenja, to si morajo neizmerno želeti. Samo tako so mogoči tudi rezultati. Če lahko pri šolanju poslušnosti psa nekako “prisilimo” v sodelovanje, se to pri reševalnih psih nikakor ne obnese. Pes išče na oddaljenosti približno 30 do 50 metrov od vodnika in ta na takšni razdalji nanj ne more fizično vplivati. Ravno zato bo dober reševalni pes delal, ker sam tako želi in ne zato, ker mora. Torej je šolanje reševalnega psa zanj zabava in igra. Temelji na zaupanju med vodnikom in psom in pri tem ne pride v poštev nikakršna prisila.
Pes je plenilec in kot tak ima najraje lov. Tudi iskanje ljudi je zanj lov. Seveda človeka, ko ga najde, ne upleni, ampak dobi pri njem svojo igračko, s katero se potem poigra in jo slednjič pri vodniku zamenja za hrano. To je psom tako všeč, da so pripravljeni tudi pol ure iskati skritega markerja.
V resničnih akcijah pes torej ne išče iz sočutja do žrtve, ampak zato, ker bi rad prišel do svoje igračke. Zanj je vse igra.
Delo reševalnega psa je torej to, da poišče človeški vonj in vodniku nakaže, kje je pogrešana oseba. Vaje potekajo tako, da pes vedno nakaže vsakega človeka, ki leži, kleči oziroma je zasut v ruševini ali snegu.
Mojstri in začetniki
Na delovišču na Voglu je bilo najtežje prvi dan, saj je bilo potrebno skopati skrivališča, v reševalnem žargonu grob. To je nekakšen bivak v snegu, kjer se marker (človek, ki igra vlogo ponesrečenca) skrije pred psom. Grob je potrebno skopati tako, da ima čim ožji vhod, v notranjosti pa se razširi, da marker lahko v njem udobno leži in se tudi obrne. Vhod mora biti ozek, da se ga lahko zapre s snegom in s tem kar najbolj oteži delo psom pri iskanju.
Ko so bili grobovi po dveh urah skopani, se je začelo delo s psi, ki so že nestrpno čakali na privezih. Kot vedno so delali odlično. Delo jim je bilo prilagojeno, saj so bili s člani Burje tako izkušeni psi, ki so že operativni, kot tudi psi, ki so na snegu delali prvič. Delovišča je bilo potrebno vsak dan menjavati, ker si psi hitro zapomnijo, kje so izkopane luknje.
Avtor članka Roman Starman je inštruktor za šolanje v Pasji šoli Burja. Z vzgojo in šolanjem psov se ukvarja od leta 2002. Pridobil je inštruktorska naziva vodja osnovne vrste in inštruktor za reševalne pse. Ukvarja se s šolanjem psov na vseh ravneh, od mladičkov v pasji šoli do vrhunskega šolanja reševalnih psov. S svetovnih prvenstev reševalnih psov ima vrsto vidnih uvrstitev, bil pa je tudi član mednarodne reševalne skupine na Sumatri.
Reševalci so dobri prijatelji
Štiridnevni tečaj se je začel s potjo na Vogel. Vodniki so bili zelo veseli vnovičnega snidenja s starimi prijatelji, reševalci iz Italije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Slovenije. Zbralo se je 39 reševalcev. Delo na snegu je vsak dan trajalo sedem ur s kratkim odmorom za kosilo. Tak tempo je za pse naporen in zato po zaključku dela z njimi ni bilo težav. Utrujeni so popadali na svoja ležišča v sobah. Saj veste: utrujen pes je priden pes. Vodniki so se kljub utrujenosti ob večerih družili in obujali zgodbe o preteklih dogodivščinah. Posebno presenečenje pa je bil obisk alpinista Vikija Grošlja, ki je vodnikom reševalnih psov pripovedoval o podvigih slovenskih alpinistov v Himalaji.
ROMAN STARMAN
