Romanje med hrvaškima Nazaretom in Bledom
Romanje ni samo obisk romarskega središča, molitev in petje, ampak je lahko še veliko več. Je družabno doživetje, je srečanje z umetnostjo, zgodovino, etnologijo, kulinariko obiskanih krajev in še kaj. Kakor nedavno romanje lucijsko-portoroške župnije na Krk, na njegov otoček Košljun in v največje hrvaško marijansko svetišče Trsat.
Portorožan Mirko Orlilć, doma iz Punata na Krku, in portoroški župnik Vinko Paljk sta vodnika, ki sta romarje popeljala v zanimivo zgodovino obiskanih krajev.
Najstarejša gimnazija na Hrvaškem, največja oltarna slika na Hrvaškem, ena od devetih najstarejših cerkva na Hrvaškem, dva škofa (sicer Slovenca) - Anton Mahnič in Josip Srebrnič v postopku beatifikacije, za tretjega, Ivana Perata (iz Splita, a v zaporu v Ljubljani) so tudi že predlagali postopek za razglasitev za blaženega; druga največja marina na Jadranu, naravna oaza z vsemi mediteranskimi rastlinami na enem mestu in še marsikaj so dejstva, ki opredeljujejo otoček Košljun s frančiškanskim samostanom na Krku.
Nedavno so ta biser sredi Punatske drage, zaliva ob mestu Punat na zahodni strani otoka Krk, obiskali župljani lucijsko-portoroške župnije, ki sta jih spremljala Portorožan Mirko Orlić, sicer doma iz Punata, in župnik Vinko Paljk. Oba dobro podkovana v zgodovini frančiškanskega reda in poučena o vsestranskem, ne zgolj cerkvenem delovanju znanih frančiškanov, pa o glagoljaštvu, sakralni arhitekturi, o delovanju škofov Mahniča in Srebrniča ter Perata, o etnologiji in geografiji Krka. Ter seveda o znamenitem hrvaškem romarskem svetišču Trsat nad Reko, ki ga je pred desetimi leti, visoki starosti in hudi bolezni navkljub, obiskal tudi papež Janez Pavel II., minulo nedeljo v Vatikanu proglašen za svetnika.
Na Trsatu, kamor z Reke vodi približno 600 stopnic, zgrajenih že leta 1531, so v spomin na njegov obisk pred cerkvijo postavili velik kip, ki je delo kiparja Anteja Jurkića, in moderni pastoralni center poimenovali po njem.
Romanja na Trsat nista nikoli zamudila
Na Trsat so radi romali, tako je zapisano v ljudskem spominu, tudi naši stari starši z Ilirskobistriškega in Brkinov. “Mati in oče sta bila zaradi velike kmetije leto in dan do grla v delu, a romanja na Trsat nista nikoli zamudila,” pripoveduje Fani Benigar iz Ilirske Bistrice. To je bila tradicija, ki so jo ljudje spoštovali, enako kot Istrani romanja k Mariji v Strunjan. Tokrat smo v Trsatu naleteli na veliko cerkveno poroko, pa na obiskovalce od blizu in daleč, mestece utripa od številnih turistov, ki ga obiščejo, ne samo romarjev. Med drugim je znano še po srednjeveškem gradu nad kanjonom Rječine, s katerim so v glavnem gospodarili Frankopani, v njem so iz strahu pred turškimi vpadi hranili samostanske dragocenosti, v prvi polovici 19. stoletja pa ga je obnovil avstrijski grof Laval Nugent. Z njega se odpira čudovit pogled.
Župnik Vinko Paljk je nanizal nekaj drobcev iz zgodovine tega velikega Marijinega svetišča, ki so ga lucijsko-portoroški romarji obiskali potem, ko so si ogledali Krk in Košljun.
Zakaj trsatskemu svetišču rečejo hrvaški Nazaret? Kakor piše v vodniku in kakor je pojasnil Paljk, naj bi se po legendi 10. maja 1291 na planoti, kjer stoji frančiškanski samostan, pojavila nazaretska hiška, tista, v kateri je živela Devica Marija. Na Trsat naj bi jo iz Nazareta prinesli angeli. Tu je ostala do 10. decembra 1294, ko naj bi jo angeli prenesli v Loreto blizu Ancone, kjer stoji še danes. Vodnik še navaja, da razumska interpretacija legende ponuja zapleteno zgodbo, ki je v nekaterih segmentih tudi znanstveno preverjena. Nazaretska hiška je bila že v času apostolov spremenjena v svetišče, ki so ga v času arabske invazije porušili, vendar so ga križarji v 13. stoletju obnovili. V času križarskih vojn pa so imeli navado relikvije iz Svete zemlje prenesti drugam. Med križarji so v tem prednjačili redovniki, imenovani templjarji, ki so se v reševanju relikvij pogosto poistovetili z angeli. Najbrž od tod legenda o angelih, ki prenašajo hiško. In pa še od Margerite Angeli, hčerke epirskega despota, ki se je poročila s Filipom Anžuvincem, napuljskim vladarjem, v svoji doti pa je imela tudi sveto kamenje nazaretske hiške. Anžuvinci pa so v tem času bogato obdarovali hrvaške kraje, da bi le dobili prednost v boju za ogrsko-hrvaški prestol. Kakorkoli, v Loretu obstajo tudi arheološki dokazi o preseljevanju svetega kamenja in o križarjih.
Na Trsatu je izredno zanimiv tudi pastoralni center sodobne arhitekture, poimenovan po papežu Janezu Pavlu II., ki so ga zasnovali kot kraj, od koder bo odmeval papežev socialni nauk in kjer se bo ustvarjala nova podoba kristjana, občutljivega za družbene probleme, poudarja napis na plošči na pročelju.
Slovenca na Krku: Mahnič in Srebrnič
Prvi del dneva sta Orlić in župnik Paljk romarje vodila na otok Krk. Pot čez most, mimo uval in čudovite otoške pokrajine, prepredene z gromačami (suhimi zidovi), zasajene z oljkami, med katerimi se tu pa tam pasejo tudi ovce, je romarje pripeljala v čudovito mestece Krk. Eno številnih jadranskih mest, ki so se razcvetela v času Beneške republike in so imela vse, kar so prebivalci otokov in obale potrebovali: mandrač, šolo, cerkev, občinsko palačo, mestno pralnico, vodnjake, park, kinodvorano, Krk pa še škofijo. Tam je deloval frančiškan, škof Anton Mahnič (1850-1920), ki je bil doma iz Kobdilja na Krasu. Leta 1896 ga je papež Leon XIII. imenoval za škofa na Krku. Posvečen je bil v goriški stolnici leta 1896. Bil je prvi škof, ki vodenja te svoje otoške škofije ni opravljal le od daleč, z Dunaja, Trsta ali drugod, ampak je stalno tudi živel na Krku. Na Krku se je pokazal kot odličen branilec hrvaškega naroda na otoku proti italijanski okupaciji in bil zato preganjan. Proitalijansko usmerjeni so ga tožili celo v Vatikanu, sam pa je po koncu prve svetovne vojne večkrat javno protestiral proti italijanskim oblastem. Zato so ga za leto dni konfinirali v Italiji, od koder se je vrnil bolan in je v Zagrebu umrl. Paljk je ob njegovem grobu v stolnici v Krku opozoril na napis: ”Dobri pastir, naj bo tvoja svetla podoba trajen navdih naši Cerkvi, veri in narodu.” In pokazal tudi Mahničevo tiskarno.Hrvati so ga torej cenili, saj so celo sprožili postopek beatifikacije, med Slovenci pa ni bil priljubljen, bil je najbolj izpostavljena osebnost slovenskega kulturnega boja oziroma razkola med liberalnim in klerikalnim taborom.
Orlić in župnik Paljk sta romarje popeljala še na grob drugega slovenskega škofa, ki je deloval na Krku in nasledil Mahniča, to je bil Josip Srebrnič, doma iz Solkana. “Če dobro pogledamo njegov grb, njegovo obliko in simboliko lahko razumemokotzametke slovenskega grba. Na njem so vrisani Triglav s Kredarico, reke, morje in Marijina zvezda,” je župljane opozoril Paljk. Ter še pojasnil, da so ob grbu vrisani cofi ter da trije cofi pomenijo, da je tu pokopan škof, če pa bi bili štirje, pa bi bil nadškof. “Kar je Srebrnič tudi malo pred smrtjo postal,” je še dejal Paljk. In še opozoril, da je Srebrnič najprej študiral zgodovino na Dunaju, vendar je medtem njegova mama zbolela, pa se je zanjo priporočil Mariji, da če ozdravi, bo šel za duhovnika, in tako se je zgodilo. Na škofovskem mestu na Krku je ostal skoraj 40 let, vse do leta 1961. Med drugo svetovno vojno je kritiziral okupatorje Italijane in Nemce ter pomagal zaprtim v italijanskem koncentracijskem taborišču Rab. Po vojni je bil nasprotnik protikatoliške politike jugoslovanskega komunističnega režima. Portoroško-lucijski župnik je potem ko je romarjem opisal arhitekturo krške stolnice, ki je zasnovana v romanskem, gotskem in baročnem slogu, še dodal, da je bilo vodilo škofa Mahniča “v križu je rešitev”, škofa Srebrniča pa “močni v veri”.
Košljun - hrvaški Bled
Vožnja do otočka Košljun, za katerega domačini rečejo, da je hrvaški Bled (vendar je dvakrat večji), saj je zaliv, v katerem se nahaja, okrogle oblike, kot jezero, je peljala mimo marine Punat. Tam so si romarji odpočili in se okrepili z okusno tradicionalno jedjo iz testenin, ki jim rečejo šurlice. “Spominjam se, kako jih je pripravljala moja mama. Testo je razvaljala, zrezala na kvadrate ter ga diagonalno ovila v igle za pletenje. Otroci smo komaj čakali, da se je jed skuhala, tako radi smo jo imeli, zato sem želel, da jo tudi naši župljani poskusijo,” je ob mizi s šurlicami in golažem na krožnikih dejal Mirko Orlić, rojen v Punatu.
In beseda je dala besedo, spomini na otroštvo so kar vreli iz njega: “Bilo mi je enajst let, ko so me poslali k stricu frančiškanu v Dubrovnik. Tam sem se tudi šolal. V družini nas je bilo šest otrok, v mamini družini pa še dva njena brata duhovnika frančiškana. Ko sem odrasel, sem tudi jaz hodil na semeniško gimnazijo na Košljunu. To je bila prva hrvaška gimnazija, z dovoljenjem z Dunaja so jo odprli leta 1897. Ko sem se jaz tam šolal, so vanjo hodili tako gojenci kot zunanji dijaki, spominjam se mnogih podvigov na otočku, med drugim smo obnavljali kapelice križevega pota.”
In Orlić je pripovedoval še o patrih frančiškanih, ki jih pozna. Omenil je najstarejšega patra frančiškana na svetu, 104-letnega Bernarda Barčiča, ki sedaj živi v Puli in ki je bil znan tudi po tem, da je popisal vse rastlinje na Košljunu ter ugotovil, da je ta otoček kot nekakšen rezervat prav vseh vrst mediteranskega rastlinja. Orlić je omenil tudi semeniško gimnazijo v Pazinu, ki jo je obiskoval. Iz njegove generacije danes izhaja pet škofov, med njimi je tudi koprski Metod Pirih, je še poudaril.
Pa omenil svojega prastrica po mamini strani, ki se je pisala enako kot oče, Kvirina Orlića. Tudi on je bil frančiškan, leta 1903 je služboval v samostanu svete Ane v Kopru, študiral je tudi teologijo in glasbo na Dunaju, bil je odgovoren za celo provinco Dalmacijo. Nazadnje Orlić ni pozabil omeniti še nega patra frančiškana, ki ga je poznal, Miroslava Belušiča iz Lanišča (v Čičariji), ki so ga septembra leta 2013 v areni v Puli proglasili za blaženega. “Še nikjer na svetu se ni zgodilo, da bi duhovnika proglasili za blaženega na kraju, kjer so v pretekli zgodovini mučili kristjane,” je opozoril Orlić.
V cerkvi na Košljunu, ki ga krasi zelo lep samostan s križnim hodnikom ter arheološkim in etnološkim muzejem otoka Krka, je pokopan tudi frančiškan Ivan Perar (1920-2013), doma iz Splita, ki je pa je “obrnjena zgodba” od Mahničeve in Srebrničeve, pravita župnik Paljk in Orlić. “Vojaški rok je namreč služil v Dolnjem Logatcu v Sloveniji. Ko je imel prosti izhod, se je ustavil v cerkvi v Logatcu, kjer so mu dovolili tudi maševati. To je zmotilo vojaške oblasti, ki so ga zaradi tega obsodile na smrtno kazen, češ da je organiziral oboroženi upor proti svobodni Jugoslaviji, kasneje so ga pomilostili na deset let zapora. Kazen je odslužil s težaškim delom v Ljubljani na gradbiščih, nato je bil dolgo let v samostanu v Košljunu, bil je tudi skladatelj in pisec,” sta pripovedovala oba vodnika oziroma spremljevalca romarjev.
Ne nazadnje je Košljun znan še po čudežu, ki naj bi se zgodil leta 1732, ko naj bi Jezusov kip na križu med velikonočnim obredom zajokal. Na Košljunu je tudi zelo diskretno kopališče za duhovnike, otoček je zelo zgledno vzdrževan in njegovi objekti so obnovljeni, zato skozi vse leto sprejema številne turiste. Na poti do Punata pa je Orlić romarjem pokazal še cerkvico svete Lucije (približno iz leta 1400) ter eno od devetih najstarejših cerkva na Hrvaškem, sveti Donat iz približno šestega stoletja, ki med umetnostnimi zgodovinarji in arhitekti velja za izredno dragocenost.
Župnik Vinko Paljk pa je udeležence opozoril na duplikat kamnite baške plošče, ki je nameščena pri vhodu v košljunsko cerkev. Povedal je, da je bašćanska ploča, kakor se reče po hrvaško, eden prvih spomenikov hrvaškega jezika z vklesanim napisom v hrvaščini ter s pismenkami glagolice. Je iz leta 1100, izvira iz cerkve svete Lucije v Jurandvoru blizu Baške na otoku Krku. Plošča je pomemben vir za zgodovino Hrvaške in hrvaškega jezika ter razvoj hrvaške glagolice. Priča o suverenosti hrvaškega kralja Demetrija Zvonimirja (vladal je med letoma 1076 in 1089) kot donatorja zemljiške posesti na Krku. Poleg jezikovnega in književnega ima plošča tudi zgodovinski pomen zaradi prve omembe vladarjevega imena v narodnem jeziku. Od leta 1934 je razstavljena v gliptoteki Hrvaške akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu, v cerkvi svete Lucije pa se nahaja njen posnetek.
Romarji so se po maši v cerkvi Matere Božje na Košljunu, poučili še o največji oltarni sliki na Hrvaškem, naslikal jo je Franceso Unghetti leta 1654, restavrirali so jo leta 1960. Predstavlja 186 likov v nebesih oziroma v posmrtnem življenju. Ostrešje cerkve nosijo grede, stare vsaj 500 let, na njih so poslikani grbi družin, ki so bile donatorji za to cerkev, posebno rodbina Frankopanov. Leta 2003 so ostrešje skupaj z gredami restavrirali.
LEA KALC FURLANIČ
