S fiatom unom v Afriko, s 50-letnim hroščem v Ukrajino
Flawa Pawa je skupina mladih goriških popotnikov, ki jih druži ljubezen do potovanja kamorkoli in kakorkoli. Druži jih tudi prepričanje, da za potovanja ni treba čakati na penzijo, na to, da otroci zrastejo oziroma da odplačaš hipotekarni kredit, ampak se je treba preprosto odpraviti.
Jedro skupine predstavljajo Tomi Nardin iz Vrtojbe, Jure Podgornik iz Nove Gorice in Nataša Tomšič iz Šempetra pri Gorici. Sem in tja se jim na katerem od potovanj pridruži še kakšen, novih doživetij željan kolega.
“Že če greš s starim avtomobilom do Ajdovščine in nazaj, je zgodba povsem drugačna, kot če greš z novim. Pri več tisoč kilometrov dolgem potovanju pa je to še toliko bolj očitno.”
V zadnjih treh, štirih letih so skupaj prepotovali več kot 45 držav in z različnimi avtomobili, ki jim predstavljajo osnovno prevozno sredstvo, prevozili nešteto kilometrov. No, če smo bolj natančni: po Tomijevem pomisleku so v tem času na nekaj daljših in več krajših potovanjih za seboj pustili med petdeset in sto tisoč kilometri.
Ime skupine se navezuje na hipijevski slogan Flower Power, kar bi lahko precej posplošeno prevedli kot moč rožic. Nadeli pa so si ga spontano, ko je Tomi pred leti kupil volkswagnov potovalni kombi T3 in so ga začeli obnavljati, pri tem pa notranjost opremljati z rožnatimi vzorci. Ena od značilnosti skupine je, da se na svoja t. i. overland potovanja najraje odpravijo s starejšimi avtomobili.
“S tem si nekoliko popestrimo vse skupaj, ker je doživetje povsem drugačno. Že če greš s starim avtomobilom do Ajdovščine in nazaj, je zgodba povsem drugačna, kot če greš z novim, pri več tisoč kilometrov dolgem potovanju pa je to še toliko bolj očitno,” pove Jure. Na vprašanje, kakšno bi bilo njihovo sanjsko vozilo, če bi lahko svobodno izbirali, pa odgovori, da to sploh ni toliko pomembno. “Če te avtomobil za 200 evrov pripelje na konec sveta, ne vem zakaj bi razmišljali o sanjskem vozilu,” potrdi idejo skupine.
Zapleti oplemenitijo dogodivščino
Čeprav vse svoje poti po vrnitvi domov s sliko in besedo zabeležijo na spletni strani, so se pred kratkim prvič javno predstavili s premierno projekcijo dokumentarnega filma z relija Budimpešta - Bamako, na katerega so se odpravili v začetku lanskega leta. Na več kot 8000 kilometrov dolgo avanturo so “zašofirali” kar z malim fiatovim unom.
“Če te avtomobil za 200 evrov pripelje na konec sveta, ne vem, zakaj bi razmišljali o sanjskem vozilu.”
Avto so pred začetkom relija s pomočjo prijateljev, ki se na to bolje spoznajo, nekoliko predelali in opremili, s štirikolesnim pogonom pa ga kljub vsemu niso mogli obogatiti. To se jim je maščevalo na resda redkih peščenih odsekih, po drugi strani pa je prav to naredilo pustolovščino še bolj zanimivo. “Po takih pripetljajih si tudi najbolj zapomniš potovanje. Če gre vse kot po maslu, hitro zbledi iz spomina. Bolj si zapomniš kakšno neumnost, zadrego,” pojasni Jure. “Pa še boljše je za potopis,” ga dopolni Tomi, ki vtise s potovanj najpogosteje prenese v besede.
Na vseh dosedanjih potovanjih kakšnih res negativnih izkušenj niso doživeli. Se jim pa večkrat zgodi kaj takega, kar se zdi v prvem trenutku grozno, ko zadevo predihajo, pa se običajno razvije v zgodbo, ki dogodivščino samo še dodatno oplemeniti. “Na reliju Budimpešta - Bamako smo si bolj sami kaj zakuhali. Petkrat so nas morali vleči iz peska, a smo itak vedeli, da imamo zaledje, saj je bilo med udeleženci tudi kar nekaj Slovencev s terenskimi vozili, ki so nam pomagali, pa tudi neki Madžari, s katerimi smo se spoprijateljili,” pove Tomi, Jure pa doda, da so “džiparji” tako ali tako vsi veseli, da lahko koga povlečejo iz peska, saj s tem upravičijo vso tisto opremo, ki jo tovorijo s sabo.
Reli Budimpešta - Bamako ima dve kategoriji: tekmovalno, ki je podobna bolj znanemu reliju Pariz - Dakar, in turistično. Seveda so z malim fiatom unom nastopili v turistični kategoriji, in sicer v podkategoriji “spirit”, skupaj s še nekaterimi “čudaki”, ki so jim delali konkurenco s citroënovim spačkom, renaultom pet, trabantom in podobnimi štirikolesniki, ki s pojmom reli načeloma nimajo veliko skupnega.
V karavani štirikolesnikov, ki je od štarta v Budimpešti do cilja - ta je bil zaradi vročih razmer v Maliju letos v Bissau, glavnem mestu Gvineje Bissau - prečkala deset evropskih in afriških držav, je goriška naveza doživela marsikaj. 45-minutni dokumentarec, ki je vsem na voljo tudi na spletnem video kanalu youtube, je lep rezime pustolovščine, ki jo je ekipa Flawa Pawa zaključila s prodajo avtomobila. V državi, kjer je avtomobilov malo, povpraševanje po njih pa veliko, so fiatovega malčka, ki ga je pot pošteno zdelala, prodali za celih 900 evrov, za ceno torej, ki je na domačih tleh nikakor ne bi dosegli, tako da so poleg nepozabne dogodivščine naredili še dober biznis.
“Doma bi zanj dobili morda 150 evrov, če sploh,” s tem v zvezi pove Tomi.
Z lado samaro v Kirgizijo
“Na Nordkappu smo si raje, kot da bi dali 22 evrov za muzej, skuhali čaj iz snega. Dolgoročno ti to bolj ostane v spominu. Raje opazujemo vsakodnevno življenje ljudi in bolj banalne stvari.”
Afriški pustolovščini, ki je prišla po vrsti predhodnih, na katerih so nabirali izkušnje, je sledil podobno nenavaden podvig. Juretovega 50 let starega volksvagnovega hrošča, ki sliši na ime Herman, so za darilo ob praznovanju abrahama popeljali na več kot 4000 kilometrov dolgo potovanje do Ukrajine in Moldavije. Da jih dolge vožnje ne utrujajo, ampak jim dodatno polnijo baterije, priča podatek, da so nazaj grede vozili brez daljšega postanka in v 26 urah prevozili dobrih 1700 kilometrov.
Poleg že omenjenega fiatovega una, volksvagnovega potovalnega kombija T3, 50-letnega hrošča Hermana, ki še vedno vozi in za katerega so ob zaključku jubilejnega potepa do Ukrajine in nazaj zapisali, da bodo pustolovščino z njim ponovili, ko bo praznoval stoletnico, so kilometre nabirali tudi z nissanovo almero. Na nekaterih potovanjih, ki jih izjemoma niso začeli z vožnjo od domačega praga, kot na primer po Azerbajdžanu, pa so avtomobil najeli.
Zdaj se pripravljajo za naslednji podvig, jesensko potovanje v Kirgizijo prek Rusije, Kazahstana, Uzbekistana in Tadžikistana z lado samaro, letnik 93, ki so jim jo podarili in jo nameravajo tudi sami podariti, ko bodo po dobrih 9000 prevoženih kilometrih potovanje zaključili.
Na svojih potepanjih - med drugim so šli tudi do Nordkappa, najsevernejše točke Evrope, na Portugalsko, Škotsko, prevozili so Balkan vse do Grčije, Korziko, Švico, pa Italijo, prečesali so prelaze v Dolomitih - se ne ozirajo toliko na kulturne znamenitosti. “V mestih nas bolj zanimajo bolšji trgi in lokalni bari. Tudi na Nordkappu smo si raje, kot da bi dali 22 evrov za muzej, skuhali čaj iz snega. Dolgoročno ti to bolj ostane v spominu. Raje opazujemo vsakodnevno življenje ljudi in bolj banalne stvari,” pove Tomi in doda, da jih naravne znamenitosti potegnejo, ogledi kakšnih cerkva pa ne preveč.
Misija: selitev predmetov po svetu
“Če gre vse kot po maslu, potovanje hitro zbledi iz spomina. Bolj si zapomniš kakšno neumnost, zadrego.”
Skupina Flawa Pawa si je izbrala tudi bizarno poslanstvo. Kamorkoli gredo, prinesejo s potovanja kakšen predmet in ga potem odnesejo kam drugam. “S tem smo začeli na Nordkappu, od koder smo s seboj vzeli dvometrski obcestni količek za merjenje snega. Končal je v Gvineji Bissau, kjer smo ga pustili nekje v džungli. Od takrat naprej z vsakega potovanja prinesemo nekaj domov, lahko gre za banalno malenkost, kot je na primer kozarec za pivo, in to potem odnesemo s seboj na novo potovanje,” pojasni Jure.
Novih potovanj prav veliko vnaprej ne načrtujejo. Želja in idej je pa vedno veliko. “Ena od idej je, da bi šli do Indije. Ne toliko zaradi same Indije, ampak bolj zaradi poti čez Iran in Pakistan. To je en tak 'hipi trail', ki lepo sovpada z našim imenom. To bi bilo fino prevoziti s kombijem, lahko pa se odločimo tudi, da parkiramo avto v Kirgiziji in pridemo čez pol leta nazaj ter nadaljujemo pot. Bomo videli,” sklene Tomi.
NACE NOVAK
