S soncem obsijani Portofino
Našel sem svojo ljubezen v Portofinu, je pel Fred Buscaglione, in le kdo se ne bi zaljubil v tem čudovitem obmorskem mestecu italijanske riviere, polnem barv in poletnih dišav. Portofino je priljubljena destinacija italijanske družbene smetane, vsako poletje pa s svojimi čari privabi obiskovalce z vsega sveta.
V Portofino sem se odpravila v začetku junija, ko še ni bilo preveč gneče, kar je bilo odlično za odkrivanje skrivnosti tega ribiškega mesta. Tja se da priti peš po obmorskem sprehajališču iz Santa Margerita Ligure, vsega skupaj dvajset minut hoje.
Celotno območje Portofina je zavarovano kot naravni park, in po celotni poti nam senco delajo prijetni borovci in rože vseh vrst. Ob poti in obrežju najdemo številne bare, ki ponujajo hladno osvežitev.
Skozi drevje se začnejo počasi svetlikati živahne barve tipičnih hiš. Blizu sem. V okolici se bohotijo velike vile z urejenimi vrtovi, sem in tja se pojavi kakšna majhna potka za na plažo.
Omemba Portofina se prvič pojavi v času rimskega imperija. Imenovali so ga Portus delfini, kar najverjetneje nakazuje na veliko populacijo delfinov v zalivu v tistem času. V trinajstem stoletju je imel pomembno vlogo za trgovce iz Genove, prav zaradi naravno oblikovanega pristanišča. V zgodovini so mu vladale različne družine in države, od devetnajstega stoletja dalje pa spada v genovsko regijo.
Ko se spustim po stopnicah v mesto, hodim po ozkih ulicah. Prebivalstvo je večinoma starejše. Mesto se počasi prebuja in pripravlja na sezono. Na glavnem trgu se bohotijo restavracije in karvarne, povsod lahko najdemo tipične jedi, ki jih postrežejo s pestom genovese: njoke, testenine in foccacie. Slednje so najboljše iz pekarne, sveže pečene, z belim sirom in pestom. Sladoled je prav tako božanski, odlično se prileže na sončen dan in ob krasnem razgledu.
Po stopnicah se povzpnem na drugo stran mesta, kjer na dominantni poziciji stoji cerkev San Giorgio. Od tu je moč videti ves zaliv in zaobljeno obliko mesta.
V Portofino so bili zaljubljeni pesniki, slikarji in pisatelji; njegovo lepoto so opevali med drugim tudi Guy de Maupassant, Michele Cascella in mnogi drugi. V devetdesetih letih je bilo v Portofinu posnetih veliko filmov, italijanskih in tujih. Nazadnje so v njem snemali scene Scorsesejeve uspešnice Volk z Wall Streeta. Mesto ima zelo prijetno in umirjeno energijo. Starejše gospe prodajajo svoje čipke, ki so jih ustvarile čez zimo v lastni ozki barviti hiši blizu morja. Čolni in jahte se pozibavajo na morski gladini, natakarji te prijazno pozdravljajo in vabijo na kavo.
Ah, Portofino, kdo bi se ti lahko uprl?
ANDREJA KRANJEC
