“Sesul bom tezo, da koprski prah ni bil škodljiv”
Mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar o sebi rad pove anekdoto: “Nekoč sem se udeležil pohoda okoli Ljubljane. Ob poti sem pobral dva jurčka. Na tisoče ljudi je že šlo tam mimo, pa nihče ni opazil jurčkov. Tak sem. Vedno vtaknem nos, kamor ne bi bilo treba. Vidim, česar drugi ne vidijo. Tudi probleme.”
> Ali drugi problemov ne vidijo ali jih nočejo videti?
“To je vprašanje, da. Večina ljudi razmišlja po istem receptu. Dejstvo vzamejo kot absolutno in nespremenljivo.”
> Vi pa ste drugačni?
“To me spremlja že od malega. Hitro so mi prilepili etiketo, da sem drugačen, neprilagodljiv. Kaj sem počel v vrtcu, se ne spomnim, ampak že v osnovni šoli sem brez zadržkov povedal, če se s čim nisem strinjal.”
> Ste bolj kot avtoriteto poslušali svoj notranji glas?
“Kaj pa vem. Moj oče je bil učitelj. Skupaj sva preživela veliko časa. Hodila sva po gozdovih, nabirala gobe, postavljala mlinčke ... Moj način razmišljanja odstopa od povprečja. Po kriterijih večine razmišljam narobe, po moje pa imam prav.”
> Danes bi rekli, da ste bili indigo otrok. Ste bili odličnjak?
“Ne. Večjih težav v šoli nisem imel. Dobival sem cveke in petice. Ko sem se zaljubil, sem šprical pouk in ponaredil kakšno zdravniško spričevalo. Kot vsak normalen otrok.”
> Kako prenašate poletno vročino?
“Brez težav. V službi imam klimo, v Brkinih, kjer zdaj živim, pa je nekaj stopinj manj kot v Kopru.”
> Zakaj ste se preselili v Brkine?
“Žena se je, še preden sva se spoznala, iz Pirana želela preseliti kam v zaledje. Ko sva začela živeti skupaj, sem ji postavil dva pogoja: da v bližini hiše ne smejo uporabljati pesticidov, kar je pod Kraškim robom skoraj nemogoče. Tam ima skoraj vsak svoj vinograd, ki ga škropi s kemičnimi preparati. Drugi pogoj je bil, da je v bližini vodni izvir oziroma da ima vas svoj vodni vir.”
> So vinogradi najhujši problem, kar se onesnaževanja narave tiče?
“So tudi drugi, ampak vinograde škropijo najbolj očitno in največkrat.”
> Je kmetijstvo največji onesnaževalec?
“Tako je. Sledita mu promet in industrija.”
> Kje ste našli, kar ste iskali?
“V Artvižah. Vaščane sem najprej vprašal, če uporabljajo pesticide. Ne, mi pa ne, so rekli. Če kakšno leto ni jabolk, jih pač ni. Ne obremenjujejo se s tem. Nato sem šel pogledat vodni izvir. Sredi gozda je, nobene njive ni v bližini. Tudi hiša ima svoj vodnjak.”
> Ste kupili tudi kaj zemlje?
“Da. 16 hektarov. Za kmetijo sva z ženo dala toliko, kot bi v Kopru odštela za 80 kvadratnih metrov veliko stanovanje.”
> Žena je Pirančanka, vi pa ste ...
“Čistokrvni Gorenjec, v Kranju rojen. Skupaj imava pet otrok: dva njena, dva moja in enega najinega - v starostnem razponu od 30 do treh let. Če nadaljujem, imamo še majhnega črnega prašička, ki se obnaša kot pes. Kar sam jo mahne naokoli. Pa psičko smo dobili pred kratkim. Bosanka je, iz Sarajeva, malo znane pasme tornjak. To je pastirski pes, ki se brez težav spopade z medvedom ali volkom. Tudi te imamo tam gori.”
“Če bi drugje v Sloveniji, še posebej v Prekmurju, lahko pili vodo iz Rižanskega vodovoda, bi se nam globoko poklonili.”
> Zveni zabavno ...
“Saj je, še posebej, ko se triletja Gaja, prašič in pes skupaj odpravijo na potep. Če 'ta mala' ne uboga in noče domov, ne ubogata niti pes in prašič. Enega zgrabiš, druga dva pa se razbežita vsak v svojo smer. Tako da je včasih res zabavno, še posebej za sosede.”
> Ste resen človek?
“Sploh ne. Delo me zabava. Ampak to še ne pomeni, da nekaterih stvari ne jemljem hudo resno.”
> Mislite na stvari v službi?
“Tako je. V znanosti sem dosleden in to zahtevam tudi od drugih. Spoštujem najnovejša znanstvena dejstva. Če sem jaz lahko na tekočem, potem so lahko na tekočem tudi tisti, ki imajo medicinsko, centralno tehnično knjižnico in druge baze podatkov pred nosom.”
> Ste upornik?
“Sem.”
> Z razlogom ali brez?
“Vedno se najde razlog. Poglejte, vsi ljudje v svoji biti dobro vemo, kaj je prav in kaj ne. Zelo težko me bo kdo prepričal, da je tako deformiran, da tega ne ve. Ne zanima me razlog, zakaj ljudje ne delajo prav. Pomembno je, da nekaj ni prav. Temu se uprem.”
> Kdaj ste se zaljubili v naravoslovje?
“Leta 1972 sem sodeloval na naravoslovnem tekmovanju Gibanje znanost mladini. Takrat sem opravil svojo prvo samostojno raziskovalno nalogo. Proučeval sem vzorce vode iz Blejskega jezera in algo oscillatorio rubescens. Moj oče, sirota, je moral vsak konec tedna, naj je žgalo sonce ali padal sneg, preveslati jezero, da sem jaz lahko pobiral vzorce. Za nagrado sem prejel teden dni delovnih počitnic v Strunjanu. Tam sem spoznal kosmate in bradate morske biologe: prof. dr. Miša Štirna, prof. dr. Tineta Valentinčiča, prof. dr. Aleksandra Vukoviča, pokojnega Lada Kubika ... Vsi ti, takrat še mladeniči, so name naredili močan vtis. Najbolj pa sva se ujela z mag. Mišom Avčinom, s katerim še vedno prijateljujeva. Takrat sem se odločil, da bom postal biolog. Še posebej krivično se mi zdi onesnaževanje narave. Do tega čutim resničen odpor.”
> Kje ste doktorirali?
“Doktorat sem naredil v ZDA, Londonu in na Dunaju, zagovarjal pa sem ga pri nas, čeprav je pokojni prof. dr. Miha Likar poskušal ustaviti moje raziskave.”
> Zakaj?
“Prof. Likar mi je najprej omogočil, da sem šel v laboratorij dr. Fleischmanna jr. v Teksas, kjer sem raziskoval vpliv interferona na celice kostnega mozga pri poskusnih živalih. Žrtvoval sem nekaj mišk in kaj hitro ugotovil, da interferon ne zavira rasti celic kostnega mozga, kar je še danes splošno veljavno prepričanje, temveč ravno nasprotno. To je moje življenje obrnilo na glavo.”
> Se vaš predstojnik s tem ni strinjal?
“Ni bil ravno zadovoljen, ne. Če bi imel današnjo pamet, bi tiho nadaljeval poskuse in kasneje objavil rezultate. Ker pa sem bil mlad in neumen, sem profesorja želel prepričati, da imam prav. Sprla sva se.”
> Zakaj so bile vaše ugotovitve tako sporne?
“Interferon je zdravilo, ki se je takrat uporabljalo za zdravljenje melanoma.”
> Se pravi, da ste stopili na prste farmacevtski industriji?
“Tako je.”
> Doktorirali pa ste kljub temu?
“Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem se obrnil na kosmate in bradate može, ki sem jih spoznal v Strunjanu. Omogočili so mi, da sem spoznal prof. dr. Igorja Ferlana, ki mi je odprl vrata na Dunaju.”
> Morala zgodbe?
“Da znanost ni tako lepa in etična, kot sem nekoč verjel. To je bilo trdo dozorevanje. Oporo sem našel v svoji gorenjski trmi in vzgoji. Moja mama mi je vedno govorila, naj nikoli ne vržem puške v koruzo. Ampak res nikoli. Čez čas sem spoznal, da nasprotnikom pravzaprav delaš uslugo, če jim želiš slabo. Če se želiš komu maščevati, je najbolje, da ga pustiš pri miru. Pri meni so nasprotniki dosegli le to, da sem se še bolj zakopal v delo. Vedno moraš narediti tisto, česar nasprotnik od tebe ne pričakuje.”
> Znanstvene poti pa niste mogli nadaljevati?
“Ne. Šel sem za svetovalca vlade na ministrstvo za okolje in prostor. Tam sem spoznal politiko in njen odnos do stroke. Pričakoval sem, da bo na ministrstvu za zdravje kaj bolje. Tam sem šele dregnil v osje gnezdo! Vrgli so me iz službe.”
> Mar tudi v javni upravi odpuščajo?
“Mene so. Pred tem sem doživel še pošten mobing.”
> S čim ste jih tako razburili?
“Dosegel sem prepoved uporabe rakotvornega pesticida acetoklora.”
> Kako je videti mobing?
“Odstavijo te na stranski tir. Reševati moraš same čudne in nerešljive naloge, ali pa ti sploh ne dajo dela. Nato te na disciplinskem postopku obsodijo, da malomarno opravljaš svoje delo. Skratka, da si nesposobna lenoba. Na sodišču sem potem zmagal, tako da so me morali vzeti nazaj v službo in mi povrniti izpad dohodka.”
> Se na Primorskem bolje počutite?
“Preden sem prišel v Koper, sem zamenjal še nekaj služb. Nekaj časa sem bil tudi predstojnik inštituta za aplikativno biologijo na mariborski univerzi, potem pa je po meni spet udarilo veliko kladivo. Zdaj vodim oddelek na Zavodu za zdravstveno varstvo v Kopru. Delo me izpolnjuje, pri direktorju Milanu Kreku pa imam tudi zaslombo, da odpiram vprašanja, ki se tičejo javnega zdravja.”
> Ko ste odprli vprašanje higiensko oporečnih vodomatov, vam je tudi v Kopru grozilo, da boste ob službo ...
“Tega sem že vajen. Veseli pa me, da se potem ta vprašanja do neke mere tudi zaprejo. Pri vodomatih smo, presenetljivo, našli skupen jezik s kapitalom. Rezultat so notranja načela skrbi za higieno. Kapital nam je zdaj celo hvaležen, da smo odprli to problematiko.”
> Ni strahu, da bi zamižali pred problemi?
“Zakaj le? Kupiti me ne morejo, ničesar ne potrebujem. Večina kapitalistov igra to igro. Pa kaj potem, če ostaneš brez službe! Je že kdo zaradi tega umrl? Ni problema, lahko grem tudi pometat stranišča. Moj zelo dober prijatelj je Tone Komat. Je velik borec proti uporabi pesticidov. Skupaj sva pred sodišče spravila odgovorne za zastrupljanje hrušk. Malo pred tem, najinim prvim procesom, sem izgubil službo. Tone pa je imel kot samostojni raziskovalec kronične težave z denarjem. Včasih sva imela vsak za svoje pivo, včasih pa sva si bratsko razdelila enega. Bila sva kot dva iz romana Ulica ribjih konzerv. Skozi težave sva se prebijala z nasmeškom.”
> S čim se trenutno ukvarjate?
“Analiziram vzorce hrane in pitne vode. Pa kakšen bris se zgodi vmes, kakšne školjke pridejo, pa odpadne vode ... Dokončati moram še analizo koprskega prahu (železov oksid, ki je marca prekril Koper, op. a.). Navijam ušesa Inštitutu za varovanje zdravja in inšpekcijski službi.”
> Zakaj inšpekcijski službi?
“Ko na primer ugotovimo, da se je nekje pojavila legionela, o tem nemudoma obvestimo inšpekcijsko službo, čeprav izvid še ni dokončen. Da lahko izdamo dokončen izvid, traja deset dni. Ampak prisotnost legionele lahko ugotovimo že prej. Seveda pričakujemo, da gre inšpektor takoj na teren. On pa brez našega regularnega izvida, brez tega, da mu napišemo, da je to škodljivo in da predlagamo ukrep, ne gre nikamor. Naj da meni tisto svojo značko, bom šel jaz mimogrede na teren!”
> Imate poleti kaj več dela?
“Več vzorcev vode v bazenih pregledamo, da. Bazene stalno nadzorujemo, in moram reči, da letos še nisem dobil slabega vzorca.”
> Bi morali v zvezi z vodo v kopališčih vedeti kaj, česar nam ne povedo?
“Mislim, da ne.”
> Kje se kopate vi?
“Letos se še nisem. Sicer pa bi se brez zadržkov kopal kjerkoli v našem morju. Pred dnevi sem na svojo pest preveril vzorce vode na treh točkah, ki se mi zdijo še posebej kritične: v Fiesi, kjer je iztok jezera, blizu katerega se pri stopničkah kopajo otroci, na starem piranskem kopališču pri bivšem letnem kinu, kjer se kopajo mamice z otroki, in na peščeni plaži zraven glavnega piranskega pomola. Vsi parametri so štiri- do petkrat pod mejo, pri kateri še nihče ne zboli, tako da brez skrbi.”
> Kaj pa pitna voda?
“Rižanska je b. p.”
> Pijete raje to vodo kot tisto iz plastenke?
“Seveda.”
> Je voda, ki jo uvažamo iz Hrvaške, enako dobra kot rižanska?
“To vodo Rižanski vodovod kontrolira na popolnoma enak način kot svojo. Nadzor je brez milosti. Če bi drugje v Sloveniji, še posebej v Prekmurju, lahko pili vodo iz Rižanskega vodovoda, bi se nam globoko poklonili.”
> Koliko kazenskih ovadb ste vložili v zadnjem času?
“Uf, za to mi zmanjkuje časa. Do čebel imam še dolg.”
> Torej še niste vložili ovadbe proti odgovornim za pomor čebel?
“Ne še. Najprej je na vrsti koprski prah. Sesul bom tezo, da je bil ta prah zdravju neškodljiv. Pri rakotvornih snoveh ne more biti varne doze! Tisto, kar so ugotovili v Mariboru ...”
> Mar niste vi objavili rezultatov analiz?
“Seveda ne. Na mariborskem zavodu so se prodali. Korektno so naredili analize vzorcev prahu, ki smo jim jih poslali, nato pa so se pojavili v medijih in komentirali rezultate, česar ne bi smeli. Kmalu bomo tudi mi rekli svoje. Nikamor se nam ne mudi. Na dopust ne grem, tako da imam dovolj časa. Postopoma bodo vse stvari prišle na dan.”
> Ali prah še ogroža ljudi?
“V določenem obdobju jih bo nekaj zaradi tega verjetno umrlo. To je težko izračunati, ni pa nemogoče.”
> Ker je snov rakotvorna?
“Da. Železov prah, pokrit s pahi - organskimi snovmi, ki nastajajo pri nepopolnem izgorevanju - je rakotvoren. Pahi v kombinaciji z železovim oksidom so petkrat bolj rakotvorni kot posamezno.”
> Ali zato trdite, da pri rakotvornih snoveh ni varne doze?
“Košček tega prahu, ki je zašel v pljuča Koprčanu ali naključnemu mimoidočemu, bo tam ostal najmanj tri mesece. Na celicah, na katere se je prilepil, bo neprestano povzročal napake in genetske spremembe. Zelo verjetno je, da bo ena od teh napak za določeno celico usodna. Rak se vedno začne v eni celici.”
> Je mogoče popraviti škodo?
“Imunski sistem mora biti dovolj močan. Predstavljajte si čoln in v njem kapitana. Čoln pluje po morju, kapitan pa ima pri sebi vrečo z zamaški. Nekdo pa v ta čoln vrta luknje. Kapitan jih maši z zamaški. Ko mu zmanjka zamaškov, se čoln potopi. Ko popravljalni mehanizem celice ni več sposoben popraviti genetskih napak, situacija uide izpod nadzora.”
> Bo kdo za to odgovarjal?
“Kazenski pregon, sum storitve kaznivega dejanja, je bil podan. Ne glede na to, ali je prah škodljiv ali ne, je Luka Koper priznala, da je onesnažila mesto. Kazenski zakonik je jasen. Onesnaževalec se kaznuje. Zdaj bomo samo še ugotavljali, kakšna je teža tega dejanja.”
> Ali kdaj zapadete v malodušje?
“Napadi nasprotnikov me včasih prav zabavajo. S svojim pedagoškim duhom jih na neki način tudi vzgajam. Poglejte, jaz sem Koprčan samo pol dneva. Ampak vsak pravi Koprčan bi se moral zgroziti ob izjavi Gregorja Veselka, predsednika luške uprave, da meščani tega prahu niti ne bi opazili, če se ne bi svetil. Tako razmišljanje je grozljivo, roparsko.”
> Kaj imate še zapisano v beležki za to poletje?
“Takoj, ko bom imel čas, bom odprl problem herbicida roundup multinacionalke Monsanto. Temeljno vprašanje je, kako opozorijo ljudi, ki živijo ob železnici, ko mimo njih vozijo kompozicije s herbicidi. Z Milanom Krekom proučujeva vpliv dolgotrajnega pitja atrazina v vodi na mentalne sposobnosti otrok iz Prekmurja. Pa z Darsom imam neporavnane račune. Zadnjič se peljem v službo in vidim, da ob robu ceste škropijo s herbicidi. Imajo za to dovoljenje? Je kje kakšna tabla, ki bi voznike opozorila, da zaprejo okna? Jaz sem nehote prejel svojo dozo. Zelo me bo zanimala tudi, verjetno še med počitnicami, higiena ročajev na nakupovalnih vozičkih v marketih. Naslednja stvar: ali je glede na možnost storitve terorističnega dejanja sploh prav, da kupec lahko otipava zelenjavo? Smo se kaj naučili iz nemškega primera z E.colijem? Verjetno bomo vztrajali, da gre zelenjava za pult, tako kot je nekoč že bilo.”
> Na kaj ste najbolj ponosni?
“Da sem zadovoljen sam s sabo. Ponosen sem na svoje otroke. Pa na to, da sem pri teh letih zbral toliko poguma, da sem obrnil svoje življenje na glavo. Vzel sem kredit, zamenjal službo, stil prehranjevanja in zaživel z novo partnerko. Skupaj sva kupila kmetijo, na kateri vsak dan z velikim veseljem delava. Vse drugo, kar delam, pa je vračilo družbi, ki mi je kot mlademu raziskovalcu osem let dajala plačo in krila stroške raziskav, da sem lahko magistriral in doktoriral.”
> Se nepravilnosti dogajajo zaradi inercije ali zarote?
“Včasih me je kar malo sram. Če si v mislih pričaram sliko iz 70. let prejšnjega stoletja, moje srednješolske profesorje, družinske prijatelje, očeta, mamo, sosede, lahko ugotovim, da smo ne glede na politiko živeli v čudovitih medčloveških odnosih. Ne morem verjeti, da se je v dvajsetih letih vse to razblinilo. Težko je reči, zakaj. Je pa dejstvo, da smo obkroženi z lobisti. Ti prav dobro vedo, kaj je prav in kaj ne, ampak ves čas premikajo mejo v svojo korist in v škodo ljudi. Postali smo krivična družba. Zato sem se tudi z veseljem umaknil.”
> Na kmetijo?
“Še so kraji, kjer živijo medsebojna pomoč, skrb za sočloveka, prijaznost, nasmeh in pozdrav.”
> Kako si napolnite baterije?
“Več polnilcev imam: smučanje, drsanje, jadranje, ribolov, fotografija, otroci, sprehodi v naravi, kazenske ovadbe, napake v sistemu ... Energije mi ne zmanjka.”
> Kje se vidite čez pet let?
“Pet let hitro mine. Če mi bo zdravje služilo, bom obdeloval kmetijo v takem obsegu, da mi bo omogočala minimalni presežek samooskrbe. Rad bi, da bi si počasi uredili hišo tako, da bo dobila našo dušo. Vidim se tudi za katedrom. Za katerim, pa še ne vem.”
ALJA TASI
