Simčiči, tisti iz Medane
Pred davnimi, davnimi časi, ko je Ljubljana gostila takrat sloveči vinski sejem in priznano mednarodno ocenjevanje vin, so Simčičevi iz Medane prvič opozorili nase. Za beli pinot letnika 1988 so prejeli zlato medaljo, ki so ji naslednje leto pridali še “cordon d'excellence” za najbolje ocenjena vina v vrhunski obleki, torej z etiketo, ki je predstavljala oblikovalski presežek.
Prav zavezanost odličnosti je bila in je osnovna značilnost vinske poti, ki sta jo ubirala oče Salko in sin Marjan Simčič, ki sta si od samega začetka odločitve, da Marjan ostane na domačiji, podajala roki pri skrbi za vinograde, za kletarjenje in za trženje pridelka.
Z Medano v srcu
Pesniki opevajo Medano, zasanjano vasico na obronku Brd, vinski poznavalci kujejo v nebo tamkajšnja vina. Mladi rod je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izkoristil pravi trenutek vrenja, ki je pretresal državo, in odločno skočil na vlak sprememb. Pravzaprav je temu vlaku le priključil svoje vagone, za katere je ves čas vzorno skrbel, pa čeprav so bili nekaj desetletij potisnjeni na stranski tir.
“Kmetje iz naših krajev so se vedno znova morali soočati z drastičnimi spremembami. Bili so koloni, ki so oddajali pol pridelka gospodarju, in nekako preživeli z drugo polovico, če pa so se osamosvojili, so morali pridelke tudi tržiti, da bi lahko plačali davke, ki jih je prinesla 'svoboda'. Naši predniki so se osamosvojili leta 1860, toda kmalu potem so oidij, peronospora in trsna uš uničili vinograde. Anton Simčič si je pomagal z gostilno in trgovino, po obnovi vinogradov pa je imel celo lasten vinotoč na Dunaju. Po prvi svetovni vojni se je prejšnje tržišče podrlo in vinarji so se morali prilagoditi zahtevam italijanskega trga. Po drugi svetovni vojni se je spet vse spremenilo, saj smo postali del Jugoslavije in njenega sistema, ki je temeljil na zadružnih kleteh. Mi, pri čemer mislim na širšo skupino briških in zlasti medanskih vinarjev, smo z lastnimi polnitvami ta trg ujeli ravno za rep, vendar smo bili s svežino pristopa in kakovostjo vinske ponudbe dovolj opazni, da smo se hitro uveljavili. Kar je pomenilo, da smo toliko bolj občutili razpad države. Preko noči smo morali v svet, kjer smo morali biti boljši in cenejši od primerljivih vin, če smo hoteli uspeti. In tudi smo,” Marjan strne prelomne točke briškega vinogradništva in vinarstva.
Pogled s terase pred stanovanjsko hišo s kletjo in degustacijsko sobo je lep, toda šele razlaga mu da pravo težo. “Tu spodaj, skozi gozd, dobrih sto metrov od hiše, poteka državna meja, vinogradi onstran tankega pasu gozda so že v Italiji. Številni so naši, nekaj jih je od zamejskih Slovencev. Danes govorijo, da je meja zgolj v glavah, da je simbolična, toda ni bilo vedno tako. Tam na obzorju je stražni stolp, iz katerega so vojaki nadzorovali vsak naš korak do posesti preko meje, ki so bile dostopne le preko prehodov za dvolastnike, in moral si daleč naokrog, da si prišel do njive ali trt, ki so bile pod hišo. Vendar so nam te njive, ki so ostale preko meje, omogočile, da smo zaobšli kvote zemljiškega maksimuma, poleg tega smo se tam čez že zelo zgodaj seznanili s tako obliko reza in vzgoje vinske trte, ki stremi h kakovosti. V Colliu so se številni že zgodaj odpovedali veliki rodnosti in rekordnim hektarskim donosom, s čemer so se pri nas mnogi radi postavljali,” pove Marjan in trditev pospremi z zanj značilnim, nekoliko kislim nasmeškom. Ni čudno, da se je pred časom, ko je Slovenija usklajevala vinsko zakonodajo z evropskimi normativi, izpostavil za uveljavitev enakih parametrov glede dosladkavanja mošta v Brdih, kot veljajo za Collio, in si nakopal kar nekaj jeze pri negovalcih drugačnih praks. “Sladkorno stopnjo lahko dvignemo z nizko obremenitvijo trt in izbiro pravih leg za posamezno sorto, ne z vrečami sladkorja,” je bil, je in bo ostal prepričan.
Od bele etikete do opoke
Želja po tem, da bi izstopil iz anonimnosti, je bila pri Marjanu prisotna od samega začetka, zato je celotno tržno strategijo naslonil na stekleničena vina. Prvim polnitvam je namenjal vina, ki jim pravi poletna, saj pridejo na trg po tem, ko celo zimo in pomlad zorijo na finih drožeh. So sveža in sadna, toda istočasno polnega in bogatega telesa. Izročilo prvega slovenskega suhega vina zasebnega pridelovalca z zlato medaljo danes nadaljujejo rebula, sauvignonasse, chardonnay, sivi pinot in cabernert sauvignon.
V devetdesetih letih so v klet prišli prvi bariki in rodile so se selekcije: rebula, sauvignon blanc, chardonnay, zvrsti Teodor belo in Teodor rdeče, cabernet sauvignon in kasneje še modri pinot. “S temi vini smo pritegnili pozornost someljejev, piscev o vinu, obiskovalcev sejmov, kasneje pa tudi gostilničarjev in širšega kroga kupcev. Sprva je bil morda ključni sauvignon, ki je kljub taničnim notam ohranjal sortno značilnost. Chardonnay je zaradi fenolne zrelosti, ki jo dosega v naših vinogradih, bogato vino, primerljivo z najboljšimi svetovnimi chardonnayji. Potem je tu Teodor, ki je bil najbolj opaženo vino izmed vseh mojih belih vinskih selekcij. Rebula je prišla zadnja, saj nisem želel z njo na trg, vse dokler nisem bil zadovoljen z vinom. Ko sem prišel z letnikom 2002 prvič na trg, sem zagotovo postavil nove standarde dojemanja rebule. To je vino za tiste, ki ga razumejo, ki imajo podoben pogled na vino, kot ga imam sam. Zato je nisem nikoli porival v ospredje, ampak sem čakal, da začno kupci sami spraševati po njej. V moji rebuli boste še bolj kot v drugih mojih vinih odkrili Brda, začutili opoko, vonj zemlje, ki dehti v sopari po poletni nevihti...”
In prav opoka je dala ime najbolj prestižni kolekciji Simčičevih vin, v kateri najdemo rebulo, chardonnay, sauvignon blanc in merlot. Prve polnitve letnika 2006 so že davno pošle, toda srečneži, ki jih imajo v arhivu, lahko spoznavajo njihovo dolgoživost in uživajo v cvetici in okusih, ki nas zanesejo v sam vrh svetovnega vinogradništva. “To so vina z dolgim življenjem. Strokovnjaki jim napovedujejo vsaj desetletno pridobivanje kakovosti, ta vrhunec pa bi morala nato držati veliko, veliko časa,” navdušeno pripoveduje Marjan, opogumljen z odzivi tržišča in strokovne javnosti. Gre za vina, dovršena v njihovi primarni funkciji, da izražajo sortnost in terroir, z izrazito osebno noto vinarja, ki je začutil potrebo, da se pod Opoko podpiše z imenom in priimkom.
Priznanja kot potrditev prave poti
Obiskovalcem Simčičeve kleti se pogled hočeš nočeš ustavi na priznanjih: teh je toliko, da ima izobešena le tista, ki mu pomenijo največ. Nekatera ga spominjajo na prve korake, druga na največje dosežke, kot na primer uvrstitev med 150 vinarjev po izboru ocenjevalcev ameriške revije Wine Spectator. V Veliki Britaniji je bil dvakrat vinar leta, veliki poznavalci ga skoraj redno omenjajo v letnih povzetkih največjih presenečenj v kozarcu. “Ko Jancis Robinson piše o mojem modrem pinotu kot o najboljšem rdečem vinu, ki ga je v tistem letu pila, ko Andrew Jefford da na podoben seznam rebulo opoka, potem veš, da si na pravi poti. Takim objavam sledijo klici in povpraševanje po vinih, tako da bi lahko s cenami poletel do neba, toda tega ne počnem. Tako kot sem moral sam pri sebi razčistiti z vsem, kar počnem v vinogradu in v kleti, tako tudi sam postavljam ceno vinu,” pripoveduje in se spominja, kako je v neki francoski kleti občudoval zemljevid sveta z zastavicami, zapičenimi v kraje, kamor je tista klet prodajala vino. “Takrat sem se zavedel, da lahko mali vinar uspe tudi v Los Angelesu ali New Yorku, da količina ni pomembna, da je merodajna zgolj kakovost. Vedel sem, da se tega ne da doseči prek noči, da je najverjetneje potrebno delo več generacij, toda jasno mi je postalo, da je to edina pot, po kateri je vredno hoditi,” modruje Marjan, ki danes izvozi 70 odstotkov celotne količine letnega pridelka, ki se suče okrog 100.000 steklenic.
Marjan pripada srečni generaciji, ki je spremenila Brda. Čeprav zdaj že s ponosom uvaja v posel sina Leonarda, po katerem je poimenovan hišni vinski posebnež, vino iz sušenega grozdja, sam še zdaleč ni rekel zadnje besede. V sodelovanju s sodarstvom Kranjc je razvil jajčaste hrastove sode, ki naj bi vinu omogočali še lepše in popolnejše zorenje. “Kot vinar želim narediti vse, da dosežem popolnost,” prepričljivo pristavi, besedam pa dajejo težo vina, ki že vrsto let sodijo v najožji krogu najboljših, kar svet ponuja.
Vinarstvo Marjan Simčič
> Marjan Simčič
> Ceglo 3b, 5212 Dobrovo
> tel: +386 5 39 59 200
> www.simcic.si; info@simcic.si
> 45°58'41”'S, 13°31'04”V
> Ponudba: bela in rdeča stekleničena vina linij “klasična”, “selekcija” in “opoka”, degustacije za zaključene skupine po dogovoru.
TONI GOMIŠČEK
