Skrivnostna domačnost v hiši št. 1768
“Si ti partizanka?” Začudeno jo pogledam, in ne da bi razmišljala, kaj naj to pomeni danes, prikimam in odgovorim: “Ja.”“In zdaj, kaj bo?” me vpraša. “Napisala bom zgodbo. V njej bom poskušala razkriti vaš idejni imperativ, predstaviti vaše slovenske korenine in vaš vsakdan v primežu tipičnih argentinskih nevarnih razmerij,” ji odgovorim.
Sedeli sva na balkonu v enajstem nadstropju lepo urejenega in dobro varovanega stanovanjskega bloka v ulici Sarmiento v bližini avenije Callao v samem središču glavnega mesta Argentine. Bili sva bliže jasnini neba kot neznosnemu hrupu ulic in njihovim raztrganim in divjim melosom. Značilni veter Buenos Airesa (ki ga sicer v hotelski sobi nisem zaznala) nama je tu prav prijetno hladil mate čaj, ustvarjal atmosfero domačnosti, prav take, ki bi jo sicer lahko občutili tudi kje pod Krasom v spodnji Vipavski dolini.
Že ob vstopu v majhno enosobno stanovanje Olge Ličen sem zagledala na steni sliko braniškega gradu, ki jo je po neki razglednici narisala njena prijateljica Elba Kitler. Na knjižnih policah sta nad računalnikom kraljevali knjiga poezij Simona Gregorčiča in knjiga o jogi, ob njiju pa fotografije članov družine Ličen in zgoščenke mojstrov klasične glasbe. Njena slovenščina ni briljantna, je pa simpatično domača, “rihemberška”, kot so jo govorili njeni starši, ki so v Argentino pripotovali iz Branika.
Iz Branika v metropolo
Oče Leopold Ličen, rojen leta 1908, je rojstni kraj zapustil leta 1929, ker doma preprosto niso imeli kaj jesti, deloma pa tudi zaradi čedalje hujšega pritiska Mussolinijevih črnosrajčnikov. Mati Gabriela Birsa, rojena 1908, je v Buenos Aires pripotovala že eno leto prej. Slovenke, ki so v tistih letih odhajale v svet s trebuhom za kruhom, so opravljale najrazličnejša hišna dela in tako pomagale svojim fantom, dokler niso dobili dela. V Buenos Airesu so se takrat Slovenci v glavnem naseljevali v majhni četrti La Paternala, pomagali drug drugemu in živeli kot velika družina. Tu je Olgin oče kar nekaj let delal v skladišču (Bodega Trapiche), kjer je ločeval zaboje vinskih steklenic. Ko je bil star 25 let, sta se z Gabrielo srečala v restavraciji, ki je bila last Slovenca in so v njej vsako soboto prirejali ples. Dve leti kasneje sta se poročila in se nastanila v sobi stare hiše s tremi stanovanji, v katerih so živeli še trije slovenski pari.
13. januarja 1941 se jima je rodila Olga, ki se je vse do svojega tretjega leta starosti s slovenskimi “bratci in sestrami” pogovarjala samo v braniški slovenščini. Šele ko sta se starša preselila v Flores (središče province Buenos Aires) in se je začela družiti z Argentinci, se je naučila tudi kaštežanščine (kastiljanščine).
“Ta dvojezičnost me je veliko stala, saj sem v šoli včasih razmišljala po slovensko, drugič po kaštežansko,” pravi Olga, ki je imela največ težav s števili. Kar dolgo je trajalo, preden je razumela, da je njen jezik v resnici španščina.
Pevka za svojo dušo
Olga Ličen je ves svoj delovni vek preživela kot računovodkinja v različnih zasebnih šolah. Njen računalnik pa je še sedaj, ko je že upokojena, nenehno aktiven. “Moja pokojnino znaša 3500 pesov, to je okrog 600 evrov, veliko premalo, da bi lahko živela kolikor toliko udobno. Zato še vedno vodim računovodstvo zasebnikom in si tako nekoliko popravim svoj življenjski standard.”
Že ob prvem bežnem srečanju takoj ob prihodu v Argentino sem v Olgi prepoznala skrbno, urejeno in predvsem iznajdljivo gospo prijetnega videza, toplega pogleda in nežnega govora, ki pa me je nenehno presenečala - tako s svojo življenjsko zgodbo kot s prikritim smislom za humor, mladostno radovednostjo in vedoželjnostjo. Pri 26 letih se je celo prijavila na avdicijo za operni zbor v slovitem teatru Colon. “A so me zavrnili, češ da sem prestara,” komentira ta svoj ambiciozni življenjski korak. “Ko sem bila mlada, sem pela sopran, kasneje alt. Petnajst let sem bila članica mešanega zbora v slovenskem društvu, kasneje sem prepevala v zboru na univerzi. Zdaj ne prepevam več.” Z nasmeškom in otroško nagajivostjo še doda: “Ko se postaraš, misliš samo še na to, katere tablete moraš vzeti.”
Družina Ličen je očitno zelo naklonjena vokalni glasbi. Robertu Ličnu iz Branika, tenoristu goriškega okteta Vrtnica in njenemu sorodniku po očetu, gre tudi zasluga, da sem skupaj z goriškimi pevci doživela argentinsko drugačnost v čutenju in pojmovanju, ob tem pa spoznala tudi gospo Olgo. Z njenimi argentinskimi prijateljicami in sosedami, v povprečju starejšimi od sedemdeset let, sem se namreč znašla sredi pravega dogodka v mestu anti-Goga. V njem nastopa ženska komuna, ki živi v izjemnem sožitju, ki preseneča in celo šokira zaradi svoje sproščenosti, razigranosti, medsebojne pomoči in pogostega druženja ob jedi, kavi, pijači …
Za tango je potreben moški
Moj prvi vtis ob srečanju z njimi na hodniku stanovanjskega bloka je bil morda le iluzija, a dovolj močna, da sem zaslutila stik z dobromislečimi ljudmi, ki bi v primeru stiske znali podoživeti idejo dobrega in oživiti izgubljene vrednote. Olga v tej “čudni” hiši živi že 40 let. Njene sosede so postale njena družina, z njimi odhaja v gledališče, zdravilišče, restavracije, skupaj se še vedno prepuščajo pustnim norčijam in si brez predsodkov nadenejo maske in živo pisana oblačila, če je razpoloženje pravo, pa se odpravijo tudi v igralnico.
Za posebno bohemsko vzdušje skrbi Edelmira mas Garcia de Barquin, nekdanja balerina, prvakinja v Teatru Colon, izjemna umetnica življenja, ki kljub svojim častitljivim letom še vedno preseneča z nepojmljivo mladostno energijo. Obuta v čevlje z visokimi petami, oblečena v vpadljiva oblačila, prežeta z divjo plemenitostjo in oborožena z gorečo komunikacijo, te odpelje naravnost v zgodbo o Dorianu Grayju. Prepričana sem, da bi tudi Mihail A. Bulgakov (če bi bil lahko neviden in svoboden) ob nekajdnevnem spremljanju dogajanja v hiši št. 1769 v ulici Sarmiento v Buenos Airesu napisal še kakšnega Mojstra. Morda bi prav on, Mojster, brez Margarete seveda, lahko nekoliko popestril (in okrepil) maloštevilčni moški svet glavnega argentinskega mesta, v katerem že kar nekaj let kraljujejo ženske. Tudi zato morebiti na ulicah ne plešejo več toliko tanga kot nekoč, saj so prav moški tisti, ki soplesalki narekujejo plesni korak.
“Za tango potrebuješ moškega, ki bo vodil ples. Takega moškega sama žal še nisem srečala, in sem še vedno sama. V Buenos Airesu pa tudi nimam več pravih sorodnikov,” pravi Olga, ki ne pozabi našteti cele vrste nečakov in pranečakov, ki pa večinoma ne govorijo več slovensko.
Prevelik slovenski dom
Kaj pa druženja z ostalimi Slovenci, me zanima. V Buenos Airesu jih živi kar veliko, kar nekaj je tudi slovenskih društev. “Ko je še obstajal slovenski dom Paternal, sem se pogosto družila s slovenskimi rojaki v Argentini. Potem so zgradili Triglav, ki je bil tako velik, da so ga morali oddati v argentinske roke. Odtlej se le redko srečam s tu živečimi Slovenci.”
Zanima me, ali se je od skupnosti oddaljila zaradi svoje naklonjenosti levim političnim opcijam. “Tudi moj oče je bil izrazito levo usmerjen in je imel zaradi tega večkrat težave tudi v slovenskem društvu, kjer so v času Jugoslavije slavili Tita kot Zeusa ali Kristusa, če hočete,” se spominja. Sicer pa se je Olga že kot študentka vedno rada družila z uporniki. Z leti pa, se ve, se tudi uporništvo omehča, se pošali. Je pa svoj glas na volitvah ne glede na vse vedno oddala levi politični opciji.
Kaj pa predsednica Cristina Fernandez de Kircher, jo povprašam po aktualni politični eliti v Argentini. “Nikoli je nisem volila. Tega ne bi mogla že zaradi spomina na očeta,” je odločna Olga. Njen oče je v Argentino pribežal pred Mussolinijem, tam pa so ga pričakale podobne temne energije Juana Perona. To je bilo obdobje, ko je izginilo veliko ljudi, predvsem tistih, ki so prišli iz Evrope. “Še danes ne vedo, kje so pokopani,” pripoveduje Olga. In nadaljuje s slovenskimi zgodbami, v katerih nastopajo, kot pravi, “nekakšne antipartizanke - njihov vodja je bil Ante Pavelić - s katerimi starejši Slovenci nismo želeli imeti nikakršnih kontaktov”.
Tudi medetnična trenja so se s stare celine selila čez ocean. Olga se še danes spominja, kako so jih Hrvati večkrat ustrahovali, ko so, še za časa nekdanje Jugoslavije, pripravljali praznovanja ob 29. novembru. “Prišli so pred prireditveni prostor, da bi se pretepali z nami, zato smo vedno imeli policijo na vratih,” pripoveduje Olga in doda, da so bili takrat pač drugi časi in da danes tudi policija ni več to, kar je bila. Veliko je korupcije, veliko brezposelnih in neizogibno tudi veliko kriminala. “Buenos Aires postaja iz dneva v dan bolj nevaren, predsedniki pa ne naredijo popolnoma nič, da bi to preprečili,” je kritična Olga.
Olga Ličen, “partizanka” v Argentini, mi razkrije še kar nekaj podobnih zgodb iz preteklosti in sedanjosti. Tudi to, da so Slovenci v Argentini čedalje bolj desno usmerjeni, da so po drugi vojni predstavniki nekdanje Jugoslavije prek ambasade in Slovenske izseljenske matice večkrat poskušali združiti Primorce v Argentini s Hrvati v nekakšne jugoslovanske klube, ob tem pa agitirali proti sodelovanju s slovensko povojno emigracijo. Pa so se Primorci temu kar uspešno upirali in se izgovarjali na svoje državljanstvo, ki je bilo, pravnoformalno gledano, italijansko. Po osamosvojitvi Slovenije so tudi levo usmerjeni Slovenci začeli obiskovati bolj katoliška slovenska središča, Naš Dom ali Slovenski dom Antona Martina Slomška, in obratno, čeprav je nezaupanje med njimi trajalo še kar nekaj desetletij, pove Olga.
Po tem političnem diskurzu pa mi zaupa še lepo predbožično navado iz časov, ko je v Buenos Airesu imela še veliko sorodnikov. Vsi so se zbrali na slavnostni večerji (tudi z juho), na koncu mize pa vedno dodali še en prazen pogrinjek s krožnikom … “Za tiste naše, tam daleč doma, ki jih ni tukaj, da bi bili na ta sveti večer vsaj simbolično z nami.”
Olga je braniške sorodnike Ličen prvič obiskala leta 2005. Letos je načrtovala potovanje v Prago, Budimpešto in na Dunaj, mimogrede pa naj bi obiskala še svoj rojstni kraj. Zaradi poškodbe noge so ji vsi načrti padli v vodo, prepričana pa je, da bo svoje želje uresničila že prihodnjo pomlad. Skupaj z njo bo v Spodnjo Vipavsko dolino morda pripotovala tudi njena ekstravagantna prijateljica Edelmira, sama pa že sedaj srčno upam, da jima bomo tukajšnje alpsko uglašene duše lahko ponudile vsaj nekaj tistega gostoljubja, s katerim sta nas onidve tako zelo očarali v sicer precej kaotičnem argentinskem okolju.
TATJANA GREGORIČ (Radio Koper)
