Slikar v vlogi psihologa
Obsojenci, ki kazen preživljajo v našem največjem zaporu na Dobu pri Mirni na Dolenjskem, časa ne namenjajo zgolj športnim aktivnostim ali delu na vrtu, v knjižnici, kuhinji in pralnici, ampak se tudi likovno udejstvujejo. Z njihovim mentorjem, slikarjem Žigo Bratošem, smo jih obiskali v zaporniških ateljejih, ki so del oddelka za vzgojo, prostočasne dejavnosti in delovno terapijo.
Mnogi imajo o Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni podobne predstave, kot jih prikazujejo ameriški zaporniški filmi ali nadaljevanke. A bivanje na zaprtem oddelku zapora za moške na Dobu je vse prej kot to. “Naši zaporniki so precej mirni in vzorni, saj beležimo izredno malo izgredov ali obračunov, kot jih ljudje poznajo iz filmov,” nam pove Mihaela Štukelj, vodja oddelka za vzgojo. “Razlika med temi ljudmi, ki bivajo v našem zavodu, in nami, je zgolj ta, da jim je bila zaradi določenega prekrška oziroma kaznivega dejanja odvzeta prostost in se ne morejo normalno prosto gibati. To je zanje kazen. In ni mila.”
Na Dobu ni kot v filmu
Da bi 620 obsojencev čim bolj kakovostno preživelo svoj čas, se ob tem tudi kaj naučili ali novega spoznali, skrbita delovna terapevtka in pedagoginja. “V zavodu organiziramo veliko različnih prostočasnih dejavnosti. Mednje sodijo športne aktivnosti, ustvarjalne delavnice, potopisna predavanja, glasbeni nastopi, glasbeno udejstvovanje, računalništvo in drugo,” pripoveduje delovna terapevtka Bojana Redenšek in doda, da omenjene aktivnosti izvajajo v okviru delovne terapije in prostočasnih dejavnosti. “Imamo tudi knjižnico s 13.000 enotami v desetih različnih jezikih, ki so tematsko ločene,” še pove. Tu si lahko obsojenci gradivo izposojajo enkrat tedensko. Na vpogled imajo tudi vso aktualno zakonodajo.
Seveda morajo zaporniki izpolnjevati določene pogoje, da se lahko udeležujejo naštetih aktivnosti. Mnogi med njimi v zaporu tudi delajo (v kuhinji, proizvodni delavnici, knjižnici, pralnici, na vrtu itd.), zato si čas razporedijo tako, da jim ga ostane dovolj tudi za najljubše prostočasne dejavnosti.
Obisk zapora zaradi prijetnih stvari
Naš obisk na Dobu smo namenili predvsem ogledu ateljejskih prostorov. Tam dopoldneve preživlja približno šest obsojencev, ki svoje slikarsko znanje že dve leti izpopolnjujejo s pomočjo Žige Bratoša, slikarja primorskega rodu. “Ko sem se pred dvema letoma odločal, kako bi lahko svoje poslanstvo likovnega izobraževanja delil z drugimi tudi na drugačen način ter ob tem storil še kaj plemenitega, sem pomislil na zapornike. Takoj sem se povezal z vodstvom zapora na Dobu in jim predstavil svoj projekt. Nanj so se odzvali z velikim navdušenjem in me takoj sprejeli medse,” se spominja 30-letni Bratoš, ki je sicer odraščal v Ljubljani, a se čuti Primorca, saj je njegova mama po rodu iz Nove Gorice, tja pa se tudi sam vrača ob koncih tedna, saj ima tam svoj drugi dom. “Četudi imam že veliko izkušenj s pedagoškim in andragoškim slikarskim delom, saj izobražujem različne generacije ljubiteljskih slikarjev po vsej Sloveniji, pa je bilo delo z zaporniki zame poseben izziv. Ne želim vedeti, zakaj so tam, kateri zločin so storili, koliko let bodo preživeli v zaporu … Najprej sem moral seveda pridobiti njihovo zaupanje. In to se je zgodilo tako, da sem bil del njih, da jih nisem ničesar spraševal, ampak le poslušal. Bil sem delno tudi njihov psiholog,” pripoveduje.
In “psiholog” zapornikov je tudi slikanje, saj v ateljeju na platno izlijejo tisto, kar jim najbolj leži na duši. To so nam zaupali trije izmed njih, v katerih je tudi Žiga prepoznal izredno nadarjenost in jih pri ustvarjanju brezpogojno spodbuja.
“Slikam, kar čutim”
Izidor Schenk v svojem ateljeju, velikem nekaj kvadratnih metrov, v povprečju preživi osem ur na dan. “Delovno terapijo imam od 8. do 15. ure,” nam pove. “Svoje slike večinoma odkupim, rad pa jih tudi podarim za najrazličnejše dobrodelne dražbe. Nazadnje sem dve namenil dečku Reneju iz Renč, pred tem pa deklici Gaji.” Na njegovih slikah v oljni tehniki lahko prepoznamo metaforiko današnjega družbenega in političnega sistema, ki jo zna Izidor s čopičem spretno zakriti in “na prvo žogo” ponuditi vsakdanji motiv. Uporablja veliko barv, največkrat pa upodablja različne živalske in človeške motive. “Najprej seveda narišem skico s svinčnikom, nato pa jo z barvami dokončam.” Svoje slike oplemeniti tudi z inicialkami in številkami, ki so zaznamovale njegovo usodo v zaporu. Pogost lik na njegovih platnih je klovn. Ko ga vprašamo, kdo se skriva za tem obrazom, razloži, da je klovn on sam. “Slikam, kar čutim,” nam pojasni ob koncu obiska.
“Nič me ne sme dolgočasiti”
V sosednji sobi ustvarja Viktor Rafolt. V času našega obiska je ravno izdeloval žensko ogrlico. “Všeč so mi različni žanri. Ne morem se odločiti le za eno tehniko ustvarjanja, saj me stvari ne smejo začeti dolgočasiti,” nam sprva nezaupljivo pove in nadaljuje z oblikovanjem. “V treh letih sem se preizkusil v različnih spretnostih. Spoznavam slikanje, izdelujem nakit in se glasbeno udejstvujem.” O tem pričajo tudi različni predmeti v njegovem ateljeju, saj ima razstavljene slike in obešene ogrlice ter zapestnice. Ob sebi ima tudi več priročnikov, ki mu pomagajo pri učenju novih tehnik slikanja ali izdelovanja nakita za ženske in moške.
Viktor se pošali, da je edini zapornik, ki so mu zaupali uporabo “cvek-cang” klešč, s katerimi reže žico za izdelavo nakita, in nadaljuje: “To sem si očitno zaslužil z vzornim vedenjem, rednim delom, saj že štiri leta pomagam v kuhinji, ter s šolanjem. Načrtujem namreč študij na pedagoški fakulteti.”
“Slika je prebujenje”
V tretjem ateljeju pa naletimo na Primorca Emila Bratino. Skoraj vse stene so zapolnjene z njegovimi platni, na katerih prevladuje pokrajinska motivika. “Pokrajine mi ležijo. Sprva sem rezbaril, nato pa sem iz te tehnike prešel na čopič in platno,” nam pove. “Slika je prebujenje.”
V svojem likovnem prostoru preživi v povprečju pet ur na dan. “V zaporu prestajam neko starejšo kazen in sem tu šele pol leta. Sem se rad zatečem po svoj mir,” nam zaupa. Z Žigo sta začela graditi na osnovah risanja, nato pa je Emil razvil svojo tehniko slikanja s pikami. “V pikah se najdem, z njimi se lažje izražam in tako začutim mir v sebi.” Omenjena tehnika slikam daje tridimenzionalno in bolj dinamično obliko. “Ta svoj slikarski talent odkrivam iz dneva v dan. Daje mi svobodo, kjer ni pravil oziroma meja, ki bi me utesnjevale. Tu lahko s potrpežljivostjo samo sproščam svojo energijo.” Tudi on svoje slike odkupuje, saj ostanejo sicer v lasti zapora, ki jim tudi priskrbi potreben material. Za kvadratni meter platna odštejejo 25 evrov.
Jeseni nadaljujejo z likovnim tečajem
Ob štirih manjših ateljejih je na hodniku tudi razstavni prostor, kjer visijo dokončana dela obsojencev, za katere nimajo več prostora v svojih delovnih prostorih. Žiga jih je nato skupini obiskovalcev podrobneje predstavil in razložil, ob kateri priložnosti in na kakšno temo so nastala.
Obisk organizirane skupine zapornikov slikarjev pa je pomenil tudi neformalen zaključek sodelovanja z Žigo Bratošem v tem letu. Ob tej priložnosti so v zaporu pripravili pogostitev, njegovi tečajniki pa so mu iskreno zahvalili za njegov čas, ki jim ga namenja prostovoljno. Viktor mu je poklonil eno od svojih platen.
Žiga bo zapornike izobraževal ponovno jeseni. “Delo z njimi mi je v veliko veselje. Navdušen sem, da se česa naučijo od mene, še bolj pa, ko se jaz česa naučim od njih. Pri delu s to populacijo odraslih tudi sam rastem in se razvijam. Ponosen sem, da lahko pred svojimi očmi spremljam njihov likovni in osebnostni napredek.”
Likovna dela obsojencev večkrat postavijo tudi na ogled na razstavah v sosednjih krajih. Nazadnje so jih razstavljali v Trebnjem.
ANA CUKIJATI
