Smeh pri Nemcih dela čudeže

Delo katoliškega duhovnika v mestu, kjer je število muslimanov že preseglo število evangeličanov in katolikov, in v državi, v kateri je treba tudi zaradi cerkvenega davka obdržati vsakega vernika, je garaško, priznava Dori, ki z distance laže vidi tudi težave slovenske Cerkve.

>Pedofilske afere med ljudmi vzbujajo gnev do Cerkve. Kako to občutite duhovniki v Nemčiji?

“To je zelo težko, ker se je ustvaril neki splošen sum, da smo vsi krivi. Ko vidijo duhovnika, rečejo, glej ga pedofila. To velikokrat slišiš na ulici. Nekateri kolegi so zaradi tega izgubili voljo in se skrivajo. Ne gredo več med ljudi, pa čeprav niso nič krivi.”

> Kako vas to osebno prizadeva?

“Jaz na to gledam malo drugače. Odprt sem za dialog in soočenje z ljudmi. Tudi če mi kaj očitajo, rečem, res je, sem član te Cerkve, te družbe, ki je to in to počela, ampak sem eden tistih, ki se zdaj še bolj srborito borijo proti temu. Skušam kaj tudi sam odkriti, in če bi kaj našel, bi zagotovo poskrbel, da bi šlo naprej do sodnega epiloga. S takšnim pristopom dobivaš več zaupanja. Ko so se pred leti v Nemčiji pojavile prve afere, so ljudje hitro reagirali. Začeli so kaznovati Cerkev in so izstopili iz nje. To je lahko usodno za marsikatero župnijo, ker tako izgubiš cerkveni davek in ne moreš več plačevati zaposlenih.”

> Gre davek samo v župnijo, iz katere je davkoplačevalec?

“Odvisni smo od vsakega davkoplačevalca. Moja nemška župnija ima 6000 vernikov. Davek, ki ga plačujejo, se vrne na župnijo za duhovnike, cerkev, uslužbence in ustanove, ki delujejo pod okriljem Cerkve, kot so karitas, vrtci, šole, bolnišnice ali domovi za ostarele. Vsa struktura se financira iz tega. Si morete zamisliti, koliko je vreden vsak davkoplačevalec?! Če jih nekaj izstopi, moraš odpustiti enega zaposlenega. To se je pogosto dogajalo, ampak letos se je ta trend ustavil. Celo nasprotno, ljudje so začeli prihajati nazaj, ker so opazili, da se je Cerkev premaknila, reagirala na težave in na tem veliko dela.”

> Kako se skušate približati vernikom v Nemčiji?

“Sprejmem vsako vabilo. To je zelo pomembno. Imamo krste, birme ... Ljudje te povabijo, ti pa ne smeš nikoli reči, da nimaš časa in ne boš prišel. Tam dobiš čisto nove ljudi, in če si odprt, vesel, prijazen, če veliko prepevaš, imaš življenjsko priložnost. Nemcem veliko pomeni, da si nasmejan, ker niso vajeni nasmejanih duhovnikov. Neverjetno, kako se to pozna! Pa ne gre za to, da imaš večji obisk v cerkvi, ampak za nekaj drugega: da ta človek spet pripada temu, kar je sprejel pri krstu, da veruje, da to posreduje doma svojim otrokom.”

> V Nemčiji torej Cerkev jemljejo kot storitev; ko se je naveličajo, izstopijo. To pri nas deluje precej tuje ...

“Nemci so na Cerkev dolgo gledali na takšen način. Zdaj pa nič več. Tisti, ki so notri, so iskreni in pripadni. Mnogi tudi rečejo, da k maši ne bodo hodili, ampak so katoličani in so verni, zato hočejo z davkom pomagati, da bodo lahko strukture, ki delujejo v župniji, preživele. Predvsem so ljudje ponosni, če ima župnija vrtec. Otroci so središče dogajanja, v župniji se zbirajo mladi starši, in ko imamo z vrtcem skupne aktivnosti - mašo, Miklavža ali martinovanje - moraš biti kot duhovnik res dober. Takrat ljudi obdržiš, da ti pomagajo, sodelujejo. To je težko delo. Ko sem bil v Sloveniji, je bilo veliko laže, saj je bilo vse samo po sebi umevno, tradicionalno, bolj smo bili povezani, poznali smo se.”

> Ampak tudi v Sloveniji se stvari spreminjajo. Se duhovniki in Cerkev temu dovolj prilagajajo s svojim načinom evangelizacije?

“Ko prihajam domov - sem z Vranskega - vidim, da je moj župnik zelo aktiven. Kljub temu da bi lahko šel v pokoj, vsako leto več dela. Vidim pa tudi drugačne primere. Najbolj me zaboli, ko pri mladih duhovnikih opazim, kako so razočarani, konservativni in ne najdejo stika s svojo generacijo. Boli me, da moram jaz, ki sem star 55 let, delati z 20-letno mladino. Generacijska razlika je prevelika. Naš problem je, da nimamo mladih duhovnikov, zato nam tudi generacija, ki bi jo morala najbolj nagovoriti njena generacija duhovnikov, uhaja.”

> Pred leti je v Sloveniji zelo odmevalo, ko ste dopustili organizacijo modne revije v cerkvi. Za nekatere je bila to kaplja čez rob. Kje pa je za vas meja novih pristopov?

“Včasih je treba stvari premikati ravno z izjemami. Jaz v to verjamem, imamo pa preveč takšnih, ki niso pripravljeni narediti niti ene izjeme. V cerkvi imamo sveto in najsvetejše. Kar je najsvetejše, res pripada samo duhovniku, ker je tako tesno povezano z duhovniško službo. Tam si ne moremo privoščiti, da bi šli čez rob, da bi kar naenkrat, recimo, laiki maševali. To je zame meja.”

> Je bila selitev v Berlin za vas kazen?

“To sem vzel kot privilegij, čeprav so mnogi mislili, da je kazen. Tudi škof mi je rekel, da me noče kaznovati. Rekel je, da ima dve rešitvi: faro, ki je bila oddaljena od moje prejšnje, ali pa selitev v Berlin, kjer se je ravno odpirala možnost. Z veseljem sem sprejel Berlin, potrt sem bil le zaradi tega, ker sem zelo navezan na domovino in prijatelje. Tudi nemško sem že vse pozabil, ampak hvala Bogu se je potem pokazalo, da se znanje ohrani nekje v podzavesti. Moram reči, da nisem niti sekunde obžaloval. Lepo sem bil sprejet tako pri Slovencih kot pri Nemcih.”

> Kako ste zdaj povezani s Slovenijo?

“V Sloveniji sem predvsem povezan z mediji. Imam to srečo, da me imajo mediji radi in da se jih ne bojim. Neverjetno, kako lepo je priti domov, pa vsi kličejo za teboj: Dori, Dori! Zanimivo je, da me poznajo tudi mladi. To vendarle pomeni, da teme, ki jih načenjam, zanimajo tudi njih.”

> Kako pa je z distance videti Slovenija?

“Slovenija je, vsi pravijo, druga Švica. Moji Nemci, ki hodijo zelo radi v Slovenijo na dopust, pridejo nazaj očarani in pravijo, da tako urejene in lepe dežele ni v Evropi. Seveda ne gledajo, kakšno politiko in Cerkev imamo, zanimajo jih kultura, turizem, narava. To pa je fantazija. Tisti, ki ni tu zadovoljen, dela svoji domovini veliko krivico.”

> Spremljate družbeno in politično dogajanje v Sloveniji?

“Prek satelita spremljam dva slovenska televizijska programa. Rad imam šport in glasbo, saj imam v Sloveniji kvintet Dori. To so moji fantje, in prek njih sem povezan z glasbo. Tudi v Berlinu se počutim kot doma. Ustvaril sem si košček Slovenije, kjer imam posajeno slovensko lipo, najstarejšo trto iz Maribora - sadiko sem dobil od župana - imam pa tudi lep vitraž Slomška. Ko stojim tam na dvorišču, si mislim, da sem v Sloveniji.” (smeh)

> Boste še dolgo v Berlinu?

“Mislim, da še nekaj let. Če jutri berlinski škof reče, da bo zaprl slovensko misijo, grem lahko že takoj domov. Dokler pa mi dovoli, da imam slovensko misijo in grem lahko enkrat na mesec v Hamburg in Hannover, pa bom pripravljen biti tudi nemški župnik. To je zame velika žrtev. Zaradi tega, da lahko imam slovensko misijo, moram biti tudi župnik za nemško župnijo.”

> Veliko delate?

“Imam nemško župnijo, v kateri sta dve cerkvi, in slovenske cerkve v Berlinu, Hamburgu in Hannovru. Trenutno obiskujem pet cerkva. V Berlinu so razdalje majhne, do Hamburga in Hannovra pa je v eno smer 300 kilometrov. Problem je, ko se pojavi veliko težav naenkrat. Veliko je tudi prireditev in moraš se odločiti, kje boš; v nemški župniji ali v slovenski, ki ima trgatev, martinovanje ali veselico.” (smeh)

> Kje ste raje?

“Gotovo v naši. Slovenske skupnosti v tujini so fenomen. Po maši sledi druženje. Imamo veliko dvorano, kjer strežemo vse slovensko: vino, pivo, žganje, kavo ... V Berlinu sem že 16 let, pa v naših prostorih še nismo spili liter nemškega vina. Zdaj sem še posebej vesel, ker imam dve res kvalitetni slovenski vini iz Goriških brd. Srečanje po maši ljudem veliko pomeni. Pridejo tudi tisti, ki jih ni bilo v cerkvi, in nikoli ne sprašujem, zakaj jih ni bilo. Glavno je, da se pridejo družit. Obujamo tudi stare običaje, kot so martinovanje, miklavževanje, silvestrovanje, pustovanje. Za te prireditve vedno pride kak znan ansambel iz Slovenije. Dobro smo organizirani in držimo skupaj.”

> Po tem, kar pravite, je zelo lepo biti kristjan v Berlinu.

“Ko si v diaspori, si bolj zaveden, bolj prepričan. Evangeličani, ki so v večini, nam kar zavidajo, kako smo aktivni in povezani. Dolgo sem imel tudi mešani zbor, v katerem je bilo pol katoličanov in pol evangeličanov. Eno nedeljo so peli pri meni, drugo pa pri njih. Sodelujejo tudi vrtci. Evangeličani nimajo miklavževanja, zato povabimo njihove otroke, da doživijo našega Miklavža. Evangeličani pa zelo lepo organizirajo svetega Martina, ko otroci nosijo lanterne s svečkami. Iz vrtcev se usujejo verige otrok, zberejo se skupaj, nato pa gredo do mestne hiše, kjer jih čaka sveti Martin na belem konju. Imamo veliko skupnega, in to nas dela močne in lepe.”

> Nedavno vas je v Berlinu obiskal papež. V kakšno jutro ste se kristjani v Nemčiji zbudili dan po njegovem obisku?

“Pridobili smo na gorečnosti in potrdil nas je v veri. Papež se je pokazal kot demokrat in odprt človek, tako da smo bili drugi dan vsi nekako navdušeni, srečni. Imel je tri fantastične govore. V nemškem parlamentu je govoril kot državnik, čeprav je rekel, da noče ustvarjati političnega razpoloženja, ampak le spregovoriti kot globoko veren človek in opozoriti na probleme tega sveta, ki se morajo reševati s pomočjo politike. Njegov govor zadnji dan pri maši pa je bil zelo primeren temu času. S pridigo o vinski trti in mladikah je pokazal, kako smo odvisni drug od drugega in kako hoče to odvisnost spoštovati in negovati. S tem ni mislil samo na Nemce, ampak tudi na tiste, ki so prišli v Nemčijo in s katerimi skupaj ustvarjamo boljši jutri. Drugi dan po obisku smo težko našli kritiko, čeprav so se te proti večeru začele pojavljati tudi med kristjani. Bili so razočarani, da si papež kot Nemec ni upal odgovoriti na bistvena nemška vprašanja.”

> Katera so ta vprašanja?

“Tipično nemško vprašanje je razklanost cerkva, saj imamo evangeličane in katoličane. Katoliška cerkev na primer ne dovoli, da bi šli evangeličani pri nas k svetemu obhajilu, ne priznava evangeličanskega duhovništva. Papež se je poglobil v odnose med cerkvama in potrdil voljo, da hoče biti ekumenski papež, konkretnih rešitev pa ni nakazal, in tu so bili nekateri razočarani.”

> Javnost je pričakovala, da bo papež reagiral na pedofilske škandale, ki so tudi v Nemčiji od vere odvrnili ogromno vernikov. Na koncu pa so se pojavili očitki, da je bilo papeževo srečanje z nekaterimi žrtvami le marketinška poteza.

“Papež je imel tu malo lažjo nalogo, ker so v Nemčiji škofje že veliko naredili. V vsaki škofiji so sestavili skupino, v kateri so bili pomožni škof iz cerkvene hierarhije, psiholog iz laičnih struktur, pravnik s sodišča, javni tožilec ... Hitro so reagirali in dali žrtvam priložnost, da anonimno spregovorijo, če hočejo, pa tudi javno. V kratkem času so polovili storilce in jih pripeljali pred sodišče. Edino, kar je zdaj težava, so odškodnine, ki bi bile lahko bolj pravične. Takšne, da bi se lahko žrtve znova našle in nadoknadile tisto, kar so izgubile.”

> V Sloveniji imamo trenutno polemiko o družinskem zakoniku ...

“Zakonika po vsebini ne poznam, spremljal pa sem polemiko in imam namen narediti primerjavo, kako je to področje urejeno v Nemčiji.”

> Polemika so vrti okrog tega, da zakonik spreminja definicijo družine in dovoljuje posvojitev biološkega otroka istospolnim partnerjem.

“Definicija družine je v Nemčiji nedotakljiva tema. Kar se tiče istospolnih parov, pa so Nemci zelo odprti, čeprav ne dovoljujejo vsega. Ti ljudje morajo pokazati zrelost in sposobnost za zakon.”

> Dovoljujejo tudi posvojitev otrok istospolnim?

“Da, ampak pod strogimi pogoji, ki se presojajo od primera do primera. Otrok je zelo zaščiten, zelo so previdni in zelo pazijo. Tega področja ne spremljam veliko, je pa tudi berlinski župan, ki je katoličan in je pozdravil papeža, homoseksualec. Med ljudmi je mnenje mešano, večina je zelo proti, nekateri kristjani pa so zelo strpni. Pri meni v cerkvi istospolno usmerjeni moški bere berilo. Tega dolgo nisem niti vedel. Kaj pa me briga, s kom živi?!”

> Je slovenska Cerkev preveč “zadrgnjena” pri tem vprašanju?

“Mislim, da bo morala Cerkev najti posluh za te ljudi in vzpostaviti z njimi dialog. Nisem kompetenten, da bi presojal, kje so meje, ampak že to bo tem ljudem veliko pomenilo, če bomo odprti in bomo imeli posluh zanje. To počnem sam in jih imam zelo rad, ker so zelo dobri ljudje. Kot duhovnik si ne jemljem pravice, da bi jih obsojal in jim delal slabo vest.”

JANA KREBELJ

“V Sloveniji sem predvsem povezan z mediji. Imam to srečo, da me imajo mediji radi.” Jana Krebelj