Spodmol Triglavca je bil stoletja prizorišče poganskih obredov
Spodmol Triglavca, kjer se je skoraj do leta 1830 ohranil obred poganskega kulta plodnosti, je izredno močna energijska točka z nebeško, astralno in zemeljsko energijo. “Ta kraj je izreden,” pravi geomant Jože Munih, ki si je pred kratkim ogledal to starodavno svetišče.
Zadnji obred v spodmolu Triglavca so opravili konec 30. let 19. stoletja. Ko se je začelo pogozdovanje, naj bi gozdni čuvarji presenetili starešino in ga pretepli, toda o tem krožijo le govorice in namigovanja, ki jih danes ni mogoče več preveriti, pravi Boris Čok iz bližnje vasi Lokev. Zato je bilo srečanje z geomantom in radiestezistom Jožetom Munihom nova priložnost za razumevanje tega starodavnega obreda in razlogov, zakaj so si staroverci za svoje obrede pred stoletji izbrali prav ta kraj.
Čaščenje rodnosti
Triglavca je bila namreč prizorišče obreda rodnosti, v katerem so staroverci prosili božanstvo Devo za rodnost in zaščito žit pred negativnim božanstvom Moro. Tako je Borisu Čoku po ustnem izročilu svoje babice zaupala njegova prababica Marija Ban, Frigljeva iz Prelož, malo preden je umrla.
Obred so pripravili jeseni, ko je dozorelo zadnje žito. Dan pred prvo polno luno so šli k izviru Vroček (njegovo ime se izgovori Uroček), ki naj bi imel čudežno moč. “V njegovi okolici so nabrali praprot. Pomočili so jo v izvirsko vodo in skrito v vreče odnesli domov. Naslednjo noč so se skrivaj zbrali na hribu Golac nad Preložami,” pripoveduje Čok.
Z baklo v noč
Svečenice so bila štiri najlepša dekleta. Oblečene v bele lanene obleke, so si okrog pasu pripele za to priložnost prirejene pasove in nanje praprot, ki naj bi imela varovalno moč. Starešina, imenovan tudi Božja glava, jih je v siju mesečine vodil po njemu znani poti po slemenu bližnjega hriba proti jami Triglavci.
“V bližini obrednega mesta je prižgal baklo. Sredi votline je bil privzdignjen obredni kamen v podobi velike maternice. Gladek, moker obredni oltar zaključuje podolgovata vdolbina, napolnjena z vodo, ki kaplja z jamskega stropa v obliki moškega božanstva,” pove Čok.
Žito na obredni kamen
Dekleta so položila praprotne pasove čez obredni kamen in se postavila ob svečeniku. Ta je za obred prinesel žito treh vrst: pšenico, rž in ajdo. Iz malhe je vzel zrnje treh žit in ga v vrstnem redu, tako kot so dozorela, stresel v vdolbinico v kamnu, v kateri je bila voda. Dekleta so položila roke na kamen, starešina pa je rekel: “O deva, daj, da dobro bi rodila, da Mora nič jim ne bi slabega storila.” Dekleta pa: “Deva jarovi, deva jarovi, deva jarovi.”
Nato je starešina z dvignjeno baklo zakrožil okrog kamna, dekleta so pobrala pasove s praprotjo in si jih ponovno pripele. “Počasi so se začeli vzpenjati iz spodmola, na vrhu je starešina ugasnil baklo. Tiho so se vračali po isti poti. Naslednji večer so zaupnim družinam nesle praprot, da so jo položili na domače ognjišče,” pripoveduje Čok. Rodbino je varovala pred nesrečo, boleznimi, ujmami in lakoto.
“Detajli se ujemajo!”
Ko se je pokazal prvi lunin krajec in je žito v jami vzklilo, se je starešina odpravil ponj. Tokrat podnevi, kot da gre v gmajno po opravkih. Žitne kalčke je spravil v malho in ob povratku stopil do njiv kmetov, ki so mu zaupali obred. Zasadil jih je v zorano zemljo in dejal: “Jari!” Tem njivam v Preložah še danes pravijo Jarovice.
Boris Čok se je kasneje sam odpravil v pečino in skušal preveriti, ali je pripoved resnična. Ugotovil je, da se cela vrsta detajlov, kot na primer mesto, kjer so zataknili baklo, ujema do najmanjše podrobnosti.
Kasneje, v sedemdesetih letih, mu je verodostojnost teh zgodb potrdila tudi Jožefa Mljač iz Prelož, po domače Pepa Žvnkova. Njena prababica naj bi bila zadnja svečenica.
Prevladuje moška energija ...
Znano je, da so obrede v naravnih svetiščih izvajali na mestih - običajno je to mesto predstavljal večji kamen - kjer so v razdalji metra ali dveh prisotne vse tri vrste energij: nebeška, zemeljska in astralna, je pojasnil Munih in to je kmalu potrdilo tudi nihalo.
Na levi strani kamna je zaznal energijski center nebeške vrste. “Energija je glede na druga svetišča zelo močna, z okrog 500 milijoni enot po Bovisu. Ta točka v svetišču prevladuje in mu daje moški značaj,” je zatrdil.
... močni tudi astralna in nebeška
“V sredini kamna je energijski center astralnega značaja. Tudi ta je nadpovprečno močan, z okrog sto milijoni enot po Bovisu,” je dodal, “medtem ko je na desni strani, kjer je voda v kamen naredila vdolbino, center zemeljske energije.”
Ta naj bi pomagala pri prošnjah za plodnost žensk. Tu je izmeril moč 300 milijonov enot po Bovisu; za primerjavo - povprečna energija človeka je sedem tisoč do deset tisoč enot.
Za mir in ravnovesje
Energijske točke lahko pomagajo tudi današnjemu človeku, saj je zametek bolezni porušeno energijsko ravnovesje v energijskem telesu, je prepričan Munih. Pomagajo uravnovesiti energijo telesa, dobrodošle so, ko je človek “sesut” in se želi “sestaviti”, pa tudi, ko išče uvid v določene situacije. Naslednja stopnja oviranega pretoka energije je že fizično obolenje, to lahko zazna že klasična medicina.
Sam meri energijo s pomočjo nihala: “Pri radiestezijskih meritvah smo instrument mi, ki na podzavestni nivo prejmemo energijske informacije iz okolja in s pomočjo nihala, ki je v funkciji kazalca, odčitamo energijsko stanje.”
Ljudje smo v bistvu energetska bitja in energijo vsi čutimo, vprašanje pa je, ali smo pripravljeni na tak način tudi živeti, pravi.
TINA ČIČ
