Spomini na čase, ko so še gradili ladje
Od 16 dijakov, ki so se leta 1957 vpisali v ladjedelski oddelek pomorske srednje šole, jih je maturiralo osem. Ob letošnji petdesetletnici mature so se zbrali in obiskali kraje svoje mladosti, prepričani, da je bila šola v njihovih časih bistveno strožja.
“Ko smo mi hodili v pomorsko srednjo šolo, je bila v primerjavi z današnjo kot iz kamene dobe,” se je pošalil Peter Intihar iz Lesc, eden od šestih ladjedelcev, ko so ob petdesetletnici mature pred dnevi obiskali svojo nekdanjo šolo. Pravzaprav njeno naslednico, kajti v pol stoletja se je šola preselila iz današnjega akvarija v Piranu v nove prostore v Portorožu, pred tremi leti pa se še preimenovala v Pomorski in tehniški izobraževalni center.
A vse to nekdanjih dijakov oddelka za ladjedelstvo prav nič ni zmotilo. Nasprotno, ob starih fotografijah, razstavljenih po šolskih hodnikih, so se prebudili spomini, ki bi sicer morali čakati na drugo priložnost. Oživeli so spomini na njihovega razrednika, profesorja Kogoja, na primer, gospoda v vseh pogledih, na Luleka, profesorja slovenščine, in Brkico, profesorico matematike, da o sošolcih in kolegih iz drugih letnikov niti ne govorimo.
Pomorski krst v dveh delih
Najbolj so se nekdanji dijaki ladjedelstva razvneli ob fotografijah pomorskega krsta, ki je pred petdesetimi leti imel veliko več izvirnega in prvinskega kot pozneje, ko se je znašel v paketu druge turistične ponudbe, so s strinjali v en glas. “Takrat sta veljala še suhi in mokri krst, in suhi je bil veliko hujši od mokrega,” se spominja Janez Mišigoj iz Pirana, ki se ga predsedniška funkcija drži še iz šolskih klopi.
“Na suhem krstu si moral najprej poljubiti Lorenca, čisto pravo lobanjo, ki je bila sredi dvorane. Potem si moral popiti najmanj pol litra morske vode iz pristanišča, zatem je bilo na vrsti spraševanje,” pripoveduje Intihar, ki se mu ob vpisu na pomorsko srednjo šolo še sanjalo ni o kakršnemkoli krstu. Kaj pa, če si na vprašanje odgovoril napačno, ga vprašam. “Bilo je vseeno, udarec je priletel v vsakem primeru,” se zasmeje in doda, da je bil krst zanj skorajda večja preizkušnja kot vojaška obveznost.
Najraje pa se ladjedelci spominjajo krsta, ki so ga leta 1961 kot četrtošolci sami organizirali. Pri gledališčnikih so si izposodili gusarske kostume, iz starega kovčka pa so naredili gusarsko skrinjo, s katero so zbirali prostovoljne prispevke. Teh se je nabralo največ dotlej, pove predsednik Mišigoj, vendar niso končali prav nič “gusarsko”. Namesto za lumpanje so jih fantje morali predati mladinski organizaciji, ki jih je porabila za organizacijo drugih mladinskih prireditev ... Še danes, po petdesetih letih, se ob retoričnem vprašanju o tem, kam je izginil “gusarski” plen, sprožijo prave salve smeha, za katerimi se skrivajo samo njihovi spomini.
Išče se Martin Krpan
V šestdesetih letih, ko so s pomorske srednje šole odhajale prve generacije ladjedelcev, je bilo ladjedelstvo v polnem razcvetu. Ladjedelnica, takrat še v Piranu, je bila zasuta z naročili, a so se le redki odločili za ta poklic. Iz generacije 1957 je v ladjedelstvu najdlje vztrajal Robert Rožaj, pa še ta je po upokojitvi zbežal med dolenjske griče.
Vseh šest ladjedelskih maturantov iz leta 1961 pa še danes muči, kam je izginil ladijski model Martina Krpana, prve ladje Splošne plovbe, ki so ga izdelali v drugem in tretjem letniku. Bil je namreč tako natančno izdelan, da je nekaj časa stal celo v Pomorskem muzeju. Danes ga tam zaman iščejo. So pa od muzealcev izprosili obljubo, da se bodo pozanimali o njegovi usodi. “Morda se bomo ob njem spet fotografirali ob naši 55. obletnici mature,” se zasmeje Mišigoj, ne brez pridiha nostalgije.
Čeprav izhajajo iz zelo različnih okolij, jih je namreč srednja šola globoko zaznamovala. Ne le s prijateljstvom, temveč tudi z zavezo vsemu, kar je povezano z morjem. In čeprav marsikateri od njih pred vpisom na pomorsko srednjo šolo še vedel ni, kakšno je morje, je dobilo to odtlej polno domovinsko pravico tudi v njihovih življenjih.
VIDA G. POSINKOVIĆ
