Sproščeno goriško ozračje mu ustreza
V dveh desetletjih samostojnosti se je na slovenskih igriščih zvrstila kopica tujih nogometašev. Prvi val je, razumljivo, naplavil igralce iz republik nekdanje Jugoslavije, potem pa so se nogometne meje odprle tudi za okrepitve iz drugih držav.
Poreklo tujcev je z leti in vseprisotno globalizacijo postajalo vse bolj pisano, od evropskega zahoda do daljnega vzhoda. Tudi dres novogoriškega prvoligaša so oblekli že nogometaši iz Afrike in Azije, za brazilski pridih pa sedaj skrbi William Franklin Vicente, ki ima za sabo zanimivo nogometno in življenjsko zgodbo.
Izvira iz športne družine, ki si je dom ustvarila v brazilski metropoli Sao Paulu. Oče je bil nogometaš v slovitem Santosu, sestra pa je državna reprezentantka v odbojki. Edina v družini, ki ni športnica, je mama.
Vince ali Franko
“Mami je bila všeč kombinacija imena William Franklin. Kot vem, ni bilo kakšne simbolike pri izbiri,” je pojasnil 22-letni Vicente, ki sicer nima pregovornega brazilskega vzdevka. Za novogoriške soigralce je Franko, za navijače pa Vince.
Kot za veliko večino Brazilcev je tudi za Vicenteja nogomet prva ljubezen. Trenirati ga je začel z devetimi leti, pri 13 letih je že bil zdoma. Nogometna pot ga je vodila v dve uri leta oddaljeni Florianopolis v južni Braziliji. Turistično obmorsko mesto je bilo naslednjih sedem let njegov drugi dom. Do selitve v Novo Gorico je branil barve Figueirenseja, kjer je okusil prednosti in slabosti profesionalnega nogometa v Braziliji.
“Za mladega igralca je težko. V prvi ekipi sem debitiral s 17 leti, a konkurenca je velika. Dve, tri tekme sem igral, potem pa sem se preselil na klop ali na tribuno. Težko je na ta način ujeti tekmovalni ritem. Menedžer me je povezal s Hitom Gorico. Slovenije nisem poznal. Vedel sem le, da je v Evropi. V Braziliji se sicer od nogometa, zlasti v velikih klubih, kot so Flamengo, Santos, Corinthians, da zelo lepo živeti. V Evropi pa je zbrane največ nogometne kakovosti. Neposredno se v Italijo ali Španijo prodajo le zunajserijski igralci, ostali pa iščemo druge priložnosti,” je pojasnil Vicente, ki se je po krajšem prilagoditvenem obdobju pri nas dobro znašel.
Največ težav je imel seveda z jezikom. “Na srečo mi je začetne nesporazume pomagal premostiti Dalibor Stojanović, ki ima za sabo portugalsko nogometno izkušnjo. Pri soigralcih in na sploh na Goriškem pa se je moč sporazumevati tudi v italijanskem jeziku, ki je precej soroden portugalskemu. Opravil sem tudi začetni tečaj slovenščine, ki pa je kar zahtevna. Nekaj besed že dojamem, za sporazumevanje pa bom potreboval še precej vaje,” opisuje svoje komunikacijske zagate.
Bistveno bolje mu gre od nog na igrišču, kjer je hitro postal domala nepogrešljiv člen udarne enajsterice. Brazilsko in evropsko pojmovanje nogometne igre se sicer razlikujeta. “V Braziliji se igra za gol več. Zvezni in napadalni igralci imajo v mislih le, kako doseči zadetek, obrambne zadolžitve pa so neredko zanemarjene. V Evropi in tudi v Sloveniji je treba igrati v obe smeri, dvoboji za žogo so bolj čvrsti. Nov igralni slog sem hitro posvojil, zato mi opravljanje obrambnih zadolžitev ne predstavlja posebne ovire,” je povedal hitronogi Brazilec, ki je v jesenskem delu dosegel le dva zadetka.
Pravi, da se z osebno statistiko ne obremenjuje. “To so napadalni ciklusi. Enkrat si bolj, drugič manj učinkovit. Pomemben je ekipni uspeh. Ali prispevam gole ali asistence, ni ključno vprašanje. Tuji ogledniki bodo že prepoznali mojo vlogo v ekipi.”
Brez domotožja
Kaj pa pregovorno domotožje Brazilcev, ki pogrešajo sproščeno ozračje iz domovine?
“Ne čutim ga. Tudi po zaslugi soigralcev, ki so vsi veseli, odprti in pozitivno naravnani. Značajsko so nam Brazilcem precej blizu,” meni Vicente, ki je sicer vajen drugačnega navijaškega ozračja. ”V Braziliji se živi in diha za nogomet 24 ur na dan, kar občutimo tudi nogometaši. Navijači nimajo nobene obzirnosti, po tekmi te pocukajo za rokav ali te objamejo in se hočejo slikati. V Novi Gorici imajo več bontona oziroma niso vsiljivi. Ustavijo te, ogovorijo, šele potem te zaprosijo za avtogram ali fotografijo.”
Vicente ima enega samega nogometnega vzornika - Ronalda. “Brazilskega, ne portugalskega,” poudari. “Pele je v Braziliji sicer pojem, toda mojo generacijo so navdihovali Romario, Ronaldinho, Ronaldo in seveda rivalstvo med Brazilijo in Argentino, ki pa ostaja zgolj na športnem področju,” nam predstavi južnoameriško nogometno stvarnost.
Med decembrskim nogometnim premorom se je Vicente mudil v Braziliji, kjer je obiskal svoje najbližje in se poročil. Pred oltar je popeljal svojo srčno izbranko Priscilo iz Florianopolisa, ki se mu je zdaj pridružila v Novi Gorici.
“Doma je vedno najlepše. Brazilska velemesta sicer nimajo najboljšega slovesa, a za Sao Paulo lahko zatrdim, da je - z izjemo ene nevarne soseske - prijazno mesto. Tudi Florianopolis ima svoje čare. Tam smo imeli tudi poročni obred,” pojasnjuje Vicente.
Z Novogoričani ga veže dveletna pogodba. In če se pojavi kakšna privlačna ponudba v januarskem prestopnem roku? “Interes mora biti obojestranski. Moj in klubski. V Novi Gorici se dobro počutim in redno igram, zato ne bom odhajal kamorkoli in za vsako ceno,” zagotavlja Brazilec, ki ga v Sloveniji moti ena sama stvar - zima.ALEŠ SORTA
