Srečko Kavčič: “Na TV Koper smo bili Slovenci manjšina”
Če sem lahko za ščepec osebna, je bil Srečko Kavčič najboljši urednik, kar sem jih kdajkoli imela, in teh ni bilo malo. Z nevidno roko je mene in moje kolege na TV Koper spretno vodil med klečmi in pastmi novinarskega dela.
Njegova največja zasluga pa je nedvomno odpiranje medijskega prostora za slovenski program na TV Koper. Bitka namreč še zdaleč ni bila ne preprosta ne lahka. 40-letnica koprske televizije pa je pravi trenutek, da pogledamo, kako se je v resnici odvijala.
> V Kopru ste leta 1967 postali prvi profesionalni dopisnik takrat še TV Ljubljana. V kakšno okolje ste padli?
“TV Koper takrat še ni bilo - v Sloveniji se je televizija šele začenjala. Osrednji ljubljanski Dnevnik je bil še vedno v srbohrvaščini, predvajal se je iz beograjskega studia, slovenske so bile le regionalne vesti ob 18. uri. Televizija je bila še nov medij in kjerkoli si se pojavil, so te sprejeli z odprtimi rokami.”
Slovenski program TV Koper je bil ustanovljen leta 1976 s predvajanjem polurne informativne oddaje Odprta meja. TV Koper je takrat štela pet let. Redakcija Odprte meje je delovala v okviru italijanskega odgovornega uredništva informativnih oddaj. Leta 1987 se združi z dopisništvom TV Slovenija v Kopru, leto kasneje pa se osamosvoji in oblikuje v avtonomno uredništvo slovenskega programa. TV Koper pripravlja danes regionalni dnevnik Primorska kronika in aktualne oddaje v terminskem pasu med 18. in 19. uro od ponedeljka do nedelje, v ponedeljek in četrtek pa tudi v večernem pasu od 22.30 do 24. ure. Za nacionalne programe opravlja dopisniško vlogo, prispeva oddaje o morju in kmetijstvu, dejavno pa sodeluje tudi v čezmejni TV.
> Takrat ste snemali še na filmski trak in napake niso bile dovoljene. Ali pač?
“Saj ni bilo tako hudo. Ponavljali pa smo res v skrajnem primeru. Filmski trak je bil izjemno drag, posebej barvni. 40 metrov filma je stalo okoli 300 mark, to pa je zadoščalo za okoli pet minut posnetkov. Če si to uničil, je bila kar precejšnja škoda.”
> Se je to kdaj zgodilo tudi vam?
“To ravno ne, a spominjam se, ko sem bil še prav na začetku, da smo snemali prispevek o solinah. Snemanje je bilo takrat zelo zahtevno in zamudno. Treba je bilo postaviti luči, namestiti kamero, uporabljali smo še čisto prave klape ... No, in ko smo končali, se je snemalec nenadoma prijel za glavo in ves obupan zastokal: 'V kameri ni bilo filma!' In je bilo treba vse ponoviti.”
> V svoji karieri ste bili nenehno na meji med politiko in novinarstvom. Se je to zelo prepletalo?
“Že zgodaj sem se podal v politično novinarstvo. Je pa v tistih časih, govorimo o 60., 70. letih prejšnjega stoletja, veliko novinarjev delalo v politiki. Navsezadnje tudi jaz.”
> Je bilo to normalno?
“V tistem času ja. Novinarstvo je bilo bazen, iz katerega je politika črpala svoje kadre. Eden mojih kolegov z Radia Koper je postal partijski sekretar, dva direktorja pa koprska župana ... Kar precej je bilo tega.”
>Ste tudi vi postali urednik s pomočjo politike?
“Urednik verjetno ne. Pač pa sem prek politike postal glavni urednik Primorskih novic. Na taka mesta je kadrovala politika, na navadna uredniška pa ne, ne bi rekel.”
>Kako pa ste kot novinar občutili politične pritiske?
“V tistih časih je bila v novinarjih vgrajena avtocenzura. Vsak novinar je vedel, do kod sme. Seveda so bili primeri, ko je kdo šel čez rob, bili so škandali, intervencije, a tega je bilo zelo zelo malo.”
> Ste zato skušali “pisati” med vrsticami?
“To je bilo že nekoliko kasneje, v sedemdesetih letih, ko so se v partiji že pojavile liberalne struje, ki jih želijo danes nekateri zanikati. Tudi sam sem se vključil vanje, zato sem tudi šel v politiko. Smo pa novinarji iskal različne poti, kako posredovati sporočila mimo oblasti.”
> Kako pa?
“Pisal sem na primer o posebnih interesih, mislil pa na zasebne. Intimno sem se nekoliko bolje počutil, čeprav nisem veliko razkril. A se je vseeno zgodilo, da se je tudi v takih besedilih kdo prepoznal. In takrat je izbruhnil konflikt.”
> Kako je bilo videti?
“Običajno so prizadeti zahtevali, da trditve prekličem, grozili so, prijavili so te urednikom ...”
> So vam uredniki stopili v bran?
“Niso mogli, čeprav bi hoteli. Med sabo pa smo vedeli, za kaj gre.”
>Ste se tudi vi znašli kdaj v takem precepu?
“Včasih je bilo kar hudo. Ko so na Obali želeli ustanoviti obalno skupnost in ukiniti tri občine, je zamisel naletela na veliko podporo v obalnem gospodarstvu, ne pa tudi pri republiški politiki. Nazadnje pa sta o vsem odločila partijski sekretar in predsednik Centralnega komiteja. Sam sem seveda podpiral to zamisel, vendar tega nisem smel napisati. Ko sem pisal poročilo za Dnevnik, sta zato za menoj stala glavni in odgovorni urednik TV Ljubljana. Napake niso bile dovoljene.”
>So nepartijci sploh lahko opravljali novinarsko delo?
“So, vendar so bili zelo redki. Kdor je bil zunaj politične organiziranosti, je pokrival področja, ki se niso dotikala politike in sistema. Zanje tudi ni bilo kariere. V 60. letih je še vse slonelo na partizanskih kadrih. Tudi v 70. letih nisi prišel na pomembno novinarsko mesto brez članstva v partiji. Vodilne kadre pa so sploh potrjevali na partijskih koordinacijah.”
> Kako ste s svojega dopisniškega mesta spremljali nastajanje slovenskega programa na TV Koper?
“Slovenski program se je na TV Koper začel šele 1976 z Odprto mejo, njegovo nastajanje pa sem spremljal od daleč. Pač pa smo se v dopisništvu posluževali tehnologije TV Koper, kar nam je močno olajšalo delo.”
>Ste takrat že razmišljali, da bi nadaljevali kariero na koprski TV?
“Ne, sploh ne. Šele veliko kasneje, ko sem delal na SZDL, sem se začel zavzemati, da bi v Kopru ustanovili slovenski regionalni center oziroma produkcijsko skupino, ki bi lahko več prispevala v nacionalno TV mrežo. Za nekaj podobnega se je v istem obdobju zavzemal tudi direktor TV Koper Dušan Fortič, a njegov koncept je bil drugačen, kar je kasneje pripeljalo tudi do konflikta.”
>V čem sta se razlikovala koncepta?
“Jaz sem razmišljal o produkcijski enoti, ki bi v okviru TV Koper ustvarjala regionalni program za nacionalno TV mrežo, Fortič pa se je zavzemal za združitev dopisništva in slovenske redakcije na TV Koper, vendar v funkciji slovenskega obmejnega programa znotraj koprske TV.”
Srečko Kavčič, letnik 1938, je bil rojen na Javorniku pri Jesenicah. V Ljubljani obiskuje pravno fakulteto, že leta 1962 pa se zaposli na Radiu Koper. 1967 postane prvi profesionalni dopisnik TV Ljubljana. Leta 1979 pusti novinarstvo in se zaposli na SZDL. Dve leti kasneje postane postane glavni urednik Primorskih novic, 1983 pa se vrne na TV Slovenija. Leta 1988 postane urednik združenega dopisništva in slovenskega programa na TV Koper, 1990 pa odgovorni urednik slovenskega regionalnega programa TV Koper. 1992 se s tega mesta umakne. Živi v Kopru.
> Je šlo pri tem tudi za ustvarjanje protiuteži italijanskemu programu v Kopru?
“Takrat nismo razmišljali o italijanskem programu, ampak zgolj o policentričnem razvoju, v katerem naj bi imel Koper na osi Koper-Maribor-Ljubljana delež v slovenski TV produkciji. Za to pa so bile potrebne produkcijske zmogljivosti, tehnologija in ljudje. Seveda smo se mi pri tem sklicevali na posebnosti tega prostora, morje, mejo, manjšini, in na tem tudi gradili.”
>Ob kaj ste trčili, ko ste se s SZDL vrnili na TV?
“Najprej sem se sicer vrnil na dopisništvo. To se je šele leta 1987 združilo s slovenskim programom TV Koper. Spominjam se, kako so prišli k meni ljubljanski uredniki in mi rekli, da je že vse dogovorjeno za združitev in naj nikar ne delam težav. Jaz sem seveda molčal, mislil pa sem si, no, sedaj pa smo tam, kjer sem jaz ves čas hotel biti. Vsi smo bili igralci in vsak je igral svojo igro.”
> Kaj se je zgodilo po združitvi?
“Seveda ni šlo brez težav. Nenadoma so se v uredništvu pojavile nove ambicije in nove potrebe po razvoju slovenskega regionalnega programa znotraj TV Koper.”
> Je ob vašem prevzemu slovenske redakcije ta še vedno delovala v okviru italijanskega programa?
“Še vedno. Mi smo se kasneje sicer iz redakcije preoblikovali v uredništvo, vendar še znotraj italijansko-slovenskega informativnega programa. Do samostojnega uredništva nas je čakalo še veliko naporov.”
> Ni bil to normalen korak v razvoju?
“Ne. Naše odgovorno uredništvo je nastajalo v ozadju, nastalo pa čez noč. Osamosvojitev slovenskega programa je na TV Koper sprožila velike napetosti. To se je dogajalo leta 1988.”
>Precej pozno, kajne?
“V tistem času je na koprski TV vladal kaos, kot so razmere poimenovali nekateri. Sedem ur italijanskega komercialnega programa, na katerem je slonela celotna italijanska programska shema, je začelo usihati, s tem pa tudi denar iz oglaševanja. TV Koper se je znašel v praznem prostoru, italijanski kolegi so se iskali, sredi tega dogajanja pa se nenadoma pojavi avtonomno odgovorno uredništvo slovenskega programa kot rešilna bilka.”
>Kot rešilna bilka?
“Slovenski program bi pomagal vsaj delno kakovostno zapolniti praznino, ki je nastala po umiku komercialnega programa. To je bil tudi čas začetkov demokratizacije, bližala se je osamosvojitev Slovenije. Vse to so bile okoliščine, v katerih smo nastopili z zahtevami po večjem programskem deležu in večji produkciji za obe nacionalni mreži. Naleteli pa smo na velik odpor, češ da posegamo v avtonomijo italijanskega programa.”
> V čem je bila srž problema?
“Italijanski kolegi na TV Koper so zagovarjali stališče, da je koprska TV v izključni funkciji italijanske manjšine v Jugoslaviji - to stališče so zagovarjali še leta 1990 - in slovenske v Italiji. V italijanskih javnih občilih so se tako pojavljale teze, da želi slovenski program poseči v to izključno pravico Italijanov. Prišlo je do hudih javnih polemik in leta 1990 celo do stavke, čeprav smo mi ves čas pojasnjevali, da v nobenem primeru ne želimo okrniti italijanskega programa.”
>Kakšno pa je bilo stališče Ljubljane?
“V Ljubljani že od vsega začetka marsikomu ni bilo všeč, da bi v Kopru nastala kakovostna produkcijska skupina. A je kljub temu nastala. Pri tem je bilo tudi nekaj ljubosumja, saj smo startali z zelo odmevnimi oddajami. Ena takih je bil Studio 2, v katerem je imel, denimo, Janko Tedeško ekskluzivni intervju z Jastrebom iz obleganega Vukovarja. Druga težava pa je bila v tem, da Ljubljana ni poznala razmer v Kopru in se je nekoliko tudi bala reakcij italijanskih kolegov in medijev. Takrat sem imel vtis, da bi TV Koper najraje kar ukinili. A to ni bilo več mogoče. Tako smo bili pod dvojnim pritiskom, znotraj TV Kopra so na nas pritiskali italijanski kolegi, iz Ljubljane pa vodstvo.”
>Se nihče ni vprašal, kakšno podobo našega skupnega prostora odseva TV Koper?
“So se. Ta vprašanja so odpirali tudi nekateri poslanci, pa tudi mi smo bili po osamosvojitvi v stiku tudi s primorskimi poslanci.”
>Kako so te politične razprave vplivale na odločitve v vrhu RTV?
“Da bi bil mir v hiši, so hoteli leta 1991 na primer slovenski program TV Koper umakniti na drugo nacionalno mrežo, ki je takrat šele zaživela. Ta rešitev bi nam kar ustrezala, saj bi ostali v okviru TV Kopra, delali pa tudi za nacionalko. Sledila je zamisel o nekakšni evropski TV, v kakršno naj bi se spremenila TV Koper in promovirala Slovenijo v Evropi. Seveda iz vsega tega ni bilo nič. Potem pa smo konec leta 1991 dobili ukaz generalnega direktorja, da moramo na vrat na nos pripraviti enourni programski pas v slovenščini od ponedeljka do petka za TV Koper. In tako so nam končno ukazali to, za kar smo se v resnici ves čas borili.”
“Pač nisem razumel, da je bila na TV Koper pri 11 urah programa v italijanščini potrebna taka bitka, da bi pridobili dodatne pol ure slovenskega programa.”
> Je takrat nastala zasnova današnjega slovenskega programa v Kopru?
“Takrat smo dobili enourni programski pas na TV Koper, dostop do 1. in 2. program nacionalne TV ter dopisniško vlogo za vse informativne oddaje nacionalke. Marca 1992 smo že začeli.”
> Kako so te odločitve sprejeli Italijani?
“O vseh teh novostih sem kot odgovorni urednik obvestil gledalce v Odprti meji. Hkrati pa je odgovorni urednik italijanskega programa Silvano Sau v njihovi informativni oddaji Punto d'incontro gledalcem sporočil, da prihaja na TV Koper do sprememb, s katerimi je okrnjena avtonomija italijanskega programa. To njegovo izjavo hranim še danes.”
>So Italijani slovenski program čutili kot tujek?
“Dobili smo minimum, Italijanom pa tudi to ni bilo prav. Med njimi je bilo čutiti nenehno ogroženost, čeprav je šlo pravzaprav za obogatitev koprskega TV programa. Navsezadnje pa je šlo tudi za pravice slovenskega življa v tem prostoru, pravice slovenskih gledalcev, da jih v njihovem jeziku obveščamo o prostoru, v katerem živijo.”
>So se polemike kmalu polegle?
“Niti ne. Ko me je junija 1992 na mestu odgovornega urednika nasledila Barbara Žigante, je slovenski program dobil enourni programski pas še v soboto in nedeljo. Polemike pa so se nadaljevale še vse leto 1993. Takrat je poslanec Zelenih Boris Filli postavil v parlamentu vprašanje v zvezi s programskimi vsebinami koprske TV. In dobil presenetljiv odgovor takratnega direktorja TV Slovenije Lombergarja.”
>Zakaj presenetljiv?
“Lombergar nikoli ni kazal velikega razumevanja za problematiko slovenskega programa na TV Koper. Takrat pa je nepričakovano spregovoril o redefiniciji in drugačnem razmerju med slovenskimi in italijanskimi programi. Končno so tudi v Ljubljani dojeli, da smo bili na TV Koper pravzaprav mi manjšina.”
“Se kar strinjam s tistimi, ki opozarjajo na škodo, ki jo delajo novinarji, ko tolčejo po vsem in po vsakomer.”
> Kakšni so bili odzivi na ta preobrat?
“Prišlo je do precej iracionalnih odzivov, vsaj meni so se zdeli taki. Nekatera razburjenja, stališča, nastopi, vzkipljivost ... iracionalno.”
>Vodilnih?
“Ne, italijanskih kolegov. Morda res nisem razumel te manjšinske občutljivosti, čeprav sem prek očeta povezan z Nabrežino, prek mame pa s Koroško.”
>Kaj so vam očitali?
“Da ne razumem manjšinskega vprašanja, mi je očital Dušan Fortič. Prav zaradi tega sva bila nekaj časa tudi v slabih odnosih. Kar naprej mi je ponavljal, da ne razumem. On je bil ves čas na strani manjšine, in, priznam, očitno je on ta občutek imel.”
> Ali ni šlo za skupno institucijo, ki bi morala odsevati prostor, v katerega je vpeta?
“Italijani so o TV Koper vedno govorili kot instituciji za italijansko manjšino v Sloveniji in slovensko v Italiji. Predvsem na slednjo so se nenehno sklicevali, čeprav ni imela nikakršnega deleža v koprskih programih. Zlasti potem, ko je ugasnila agencija slovenske manjšine Alpe Adria.”
> Kaj pa čezmejna TV?
“To je bila ena izmed zamisli, ki se je začela plesti po letu 1990. Dobra ideja.”
> A tudi tu ni bilo enakega odnosa. Italijanski regionalni dnevnik RAI se je pri nas prenašal neposredno, slovenski pa pozno ponoči ...”
“Zaradi svoje premajhne občutljivosti, kot so mi mnogi očitali, pač nisem razumel, da je bila na TV Koper pri 11 urah programa v italijanščini potrebna taka bitka, da bi pridobili dodatne pol ure slovenskega programa. Meni to nikoli ni bilo jasno. Očitno nisem bil dovolj občutljiv. Saj to pa me je na koncu tudi odneslo.”
“V tistem času je bilo novinarstvo bazen, iz katerega je politika črpala svoje kadre.”
>So se vodilni na RTV bali reakcij iz Italije?
“Tu smo na spolzkih tleh. Seveda je šlo za občutljivo situacijo, čeprav v resnici le za milni mehurček. Spor med italijanskim in slovenskim delom znotraj TV Koper pa je bil po mojem bolj kot kaj drugega izraz iskanja novega prostora, nove funkcije TV Koper v novih političnih in ekonomskih razmerah.
> Kako danes gledate na rezultat vseh teh bitk?
“To so bila najbolj burna, a tudi najbolj plodna leta. Delali smo odmevne oddaje, prvi v Sloveniji smo začeli z oddajami v živo in z odprtimi telefoni, kar je bilo v tistem času precej tvegano. Imeli smo izvrstne novinarje, to je treba poudariti. Tu je bil Janko Tedeško, ki je tudi na nacionalki vodil okrogle mize suvereno in kvalitetno. Prav on nas je tudi kot direktor TV Koper najbolj podpiral v teh bitkah in veliko prispeval h končnemu izidu. Tu je bila Darja Zgonc, ki je danes na POP TV, Barbara Žigante, ki je potem postala odgovorna urednica dokumentarnega programa na TV Slovenija, Iztok Presl, danes dopisnik na POP TV, pa Sara Jovič in Olga Pejovič in seveda moja sogovornica, torej vi. To je bila močna in dobra ekipa.”
“Vsak novinar je vedel, do kod sme. Seveda so bili primeri, ko je kdo šel čez rob, bili so škandali, intervencije, a tega je bilo zelo zelo malo.”
>Kako gledate na TV Koper danes?
“Danes so vse poti odprte, Koper ima nov studio, boljšo tehnologijo, vse drugo je odvisno od ambicij novinarjev in urednikov.”
> Kako pa gledate na današnje medije? So preživeli obdobje lastne tranzicije?
“Politika bo vedno skušala vplivati na medije, pa naj politiki trdijo, kar hočejo. Kar pa zadeva samorefleksijo novinarjev … Danes res ni več avtocenzure, gredo pa novinarji v drugo skrajnost. Danes je vse dovoljeno in novinarji gredo prek vseh meja. Se kar strinjam s tistimi, ki opozarjajo na škodo, ki jo delajo novinarji, ko tolčejo po vsem in po vsakomer.”
> Se vam zdi, da je za medije boljša jasna politična profiliranost ali ne?
“Ne. Vsak bralec zase naj odkriva in prepoznava sporočila. Naj se krešejo mnenja, navsezadnje je to demokracija.”
VIDA G. POSINKOVIĆ
