Štalca, simbol upanja
Šel sem v Štalco, v kamnito hišo sredi Šempolaja, na tistem delu Krasa, ki se blago spušča proti Tržaškemu zalivu, da bi preveril božični in novoletni utrip med Slovenci v vaseh na italijanskem delu Krasa.
Želel sem videti in izvedeti preproste stvari: kako živijo in kako mislijo rojaki, ki jim je zgodovina odmerila drugačno usodo od naše.
Prvič sem se z mislijo, da bi zasukal novinarsko pero, odpravil tja sredi toplega oktobra. Sonce se je že utapljalo v morju, nekoč širokem in plodnem polju slovenskih ribičev. Hip nato je rahel piš prebudil šepet rdečega ruja. Ustavil sem se, da bi prisluhnil tej govorici. Nisem je razbral, a bila je prijazna.
Zazrl sem se v modrino neba. Vse bolj je temnelo in ob horizontu brisalo zardelo sled slovesa. Prešinilo me je. Naj se predam občutkom in zaznavam, ali naj raje prisluhnem pripovedi ljudi, h katerim sem namenjen?
Je Šempolaj še slovenski?
“Gospod, je še daleč do Šempolaja?” sem povrtal z vprašanjem v prvega, ki sem ga srečal, ko sem zapeljal z avtoceste.
“Eeeee...?” je skomignil z rameni in krilil z rokami, češ da ne razume.
S skrbjo in dvomom sem pritisnil kljuko vhodnih vrat kamnite Štalce: “Je Šempolaj še slovenski?”
“Jaz bi rekla, da je Šempolaj še 70 odstotkov slovenski, in to velja tudi za druge vasi v okolici,” je poudarila Elena Legiša, “prva dama” Slovenskega kulturnega društva Vigred. “Vendar bolj kot gremo proti morju, manjši je delež Slovencev. Vižovlje so že pol-pol, če ni celo Italijanov že več.”
Potem sem izvedel, kako so po razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja na obrobju slovenskih kraških vasi, ki so prišle pod Italijo, oblasti razlastile lastnike zemljišč in na njih zgradile začasna naselja za italijanske begunce iz Istre. “In čez noč se je spremenila nacionalna struktura prebivalstva za 20 do 30 odstotkov. Potem so zgradili prave hiše, begunci so postali lastniki, in zdaj so to že normalne vasi. Italijanska država je imela načrt, kako bo s tem poitalijančila ta del Krasa, kjer so živeli izključno Slovenci.”
Podobno so naredili tudi v Križu, na Proseku in drugod. “Povedati je treba, da so bili prebivalci teh vasi izrazito protifašistično usmerjeni, med vojno so vsi podpirali partizane in so bili hudo razočarani, ko so po razmejitvi prišli pod Italijo. Prišleki so bili 'reveži iz Istre', ki so jim primerno oprali možgane, jim ponudili hiše in službe. In postali so močno volilno telo za italijansko Krščansko demokracijo. To je bil prvi načrten raznarodovalni udarec Slovencem po obdobju fašizma,” meni Elena Legiša.
Načrt je bil izpolnjen, zdaj so verjetno v ospredju druge oblike, sem menil. “Jaz se poitalijančevanja ne bojim. Večina Italijanov, novih prišlekov, zdaj spoštuje nas in našo kulturo. Pogosto italijanski starši vpišejo svoje otroke v slovenski vrtec in šolo - tu sta obe ustanovi samo v slovenskem učnem jeziku - in ti italijanski starši tudi sodelujejo v našem društvu Vigred. To so tisti, ki so se priselili zaradi dela in niso nacionalistično nastrojeni. Nacionalizem pa je lahko povsod, ne!?”
Je težko biti Slovenec?
In cerkev? “Župnik je Slovenec, maše so slovenske ... Slovenstvo se ohranja prek vseh treh 'linij': šole, cerkve in društva.”
Je torej težko biti Slovenec v zamejstvu? Vprašanje sem težko izgovoril, ker menda ne slišijo radi izraza zamejstvo.
“Sesljanski zaliv je tudi naš, je slovensko morje, po katerem so še pred desetletji plule slovenske čupe. Prevečkrat pozabljamo, da so se naši ljudje vse do leta 1965 preživljali z ribolovom; bil je poglavitni vir zaslužka za te slovenske vasi.”
“Včasih je bila meja, zdaj je ta le še v glavah ljudi. V društvu Vigred zelo dobro sodelujemo z vasmi in društvi na slovenskem Krasu. Danes je do Gorjanskega le nekaj minut z avtomobilom. Toda tudi v moji mladosti smo imeli kljub meji zelo dobre stike. Vsak petek smo hodili na ples v Komen; skozi Sežano smo se vozili kar 40 minut. Ne vem, koliko se zdaj družijo mlade generacije. Pred vojno ni bilo meje in smo si bili mnogi v sorodu. Moja nona je bila iz Gorjanskega, zato smo veliko hodili na obisk 'k žlahti'. Starejši so pomrli, mi imamo vse manj časa, in zato stiki na osebni ravni zamirajo.”
Pa vendar se mi je zdelo, da na čustveni, morda nezavedni ravni obstaja neopredeljiv, a grenak priokus “biti Slovenec”. Zato sem vprašanje ponovil vzgojiteljici in kulturni animatorki v društvu Vigred, Silvi Tretjak.
“Mislim, da ne,” je odgovorila. “Živeti skušam pokončno in ponosno. Tako sem učila tudi moje otroke. Jaz ne bom nikdar zatajila mojega kraja, mojega jezika. Kjerkoli morem, kažem svojo slovensko pripadnost. Kamorkoli grem, se ne sramujem, da sem Slovenka! In mi je žal, da nekateri ne čutijo enako. Zato pravim, da ni težko biti Slovenec; odvisno je le, koliko si zaveden.”
Pred 20 leti je bila tu “odprta meja”, vsaj pravili smo ji tako, a nas je Slovence vendar delila. Kako je danes?
“Jaz se nisem nikdar počutila ne kot pripadnica Slovencev, ki živijo v Sloveniji, ne kot pripadnica Italijanov, ki živijo tukaj,” priznava Silva Tretjak. “Jaz sem Slovenka in Primorka. In čutim korenine v tem prostoru, kjer sem. Meja ni bila nikoli problem. Vendar, ko sem prej hodila v Slovenijo, sem bila tam Italijanka. Ko pa sem tu govorila v širši skupnosti, sem bila za druge Slovenka. Nikoli nisem prav dobro vedela, kam sodim. Zato sem spoznala, da je moja domovina tukaj! Tu imam svoje korenine. Jaz sem Slovenka in živim tukaj, na Primorskem. In konec! Tu je moja domovina. Res je, sem državljanka Italije, v srcu pa sem Slovenka.”
Na Krasu je krasno
Na zvoniku je ura odbila četrt prve večerne ure in zadnji odsev dneva se je poslovil od morske gladine. “Kam pravzaprav sodite?” sem vprašal Eleno Legiša. “V tržaško zaledje ali v zaledje Devina in Sesljana?”
“Rekla bi, da smo Kraševci,” je odgovorila. “No, če pa kamen dobro vržete ... Ja, ja, pade v morje. Sesljanski zaliv je tudi naš, je slovensko morje, po katerem so še pred desetletji plule slovenske čupe (posebna oblika morskega drevaka, op. a.). Prevečkrat pozabljamo, da je bilo to pravo slovensko morje in so se naši ljudje iz Nabrežine, Križa, Kontovela in od drugod vse do leta 1965 preživljali z ribolovom; bil je poglavitni vir zaslužka za te slovenske vasi. V Šempolaju so se ljudje preživljali s kamnoseštvom. Moški so bili 'špantači' v kamnolomih, 'jave' smo jim rekli, in so na roke klesali kraške kamne. Delo je bilo težko, hrana pa siromašna; kar je pač zraslo na kraških vrtovih. Namesto mesa je bil fižol, in 'špantači' so mladi umirali zaradi težkega dela in prahu.”
Potem sva se dotaknila še društva Vigred. “Naše društvo skuša predvsem vzdramiti ljudi, da se generacije srečujejo med seboj in si izmenjujejo izkušnje,” pravi Elena Legiša. Zato imajo bogate stalne dejavnosti, med njimi otroški zborček in mladinsko glasbeno skupino, v kateri je 16 članov. Toliko jih je tudi v otroški in mladinski plesni skupini. Poleg rednih dejavnosti društvo čez leto organizira več kulturnih, izobraževalnih in rekreacijskih dogodkov. V oktobru pripravijo svoj “oktoberfešt”, ki ni le navadna šagra. Čeprav sta zraven domača hrana in teran, ponujajo še kulturno hrano. Tako organizirajo srečanje vseh Kraševcev in rojakov iz Benečije, pripravijo srečanje amaterskih godcev in pevcev, pohod Na krasu je krasno, v sodelovanju z jamarskim društvom Grmada pa peljejo ljudi v jame in jim pokažejo skrite kotičke Krasa.
“Na zabavah nastopajo naši mladi ansambli, v društvu imamo tudi dramsko skupino in vsako leto ob Miklavžu predstavimo novo igro. Letos je to bila igrica Zajčkova hišica. Sešili smo kostume, in igralci so navdušili vse,” je ponosna naša sogovornica.
Sliši se nenavadno, toda v Štalci pripravijo tudi knjižni sejem.
“Ja, vsak december pripravimo knjižni sejem in s tem starejšim omogočimo, da pridejo do slovenske knjige. Tržaška knjigarna sicer ima podružnico tudi na Opčinah, a je pot do tja za starejše prav tako nerodna kakor v Trst. V Sežani ni dosti izbire, zato je sejem knjig dobrodošel za otroke in odrasle. No, mi pripravljamo tudi Prešernovo proslavo in Kosovelov večer skupaj s šolo v Dutovljah in društvom Pliska; en večer je v Štalci, drugi pa v Tomaju. Potem imamo kulturni večer ob 8. marcu, pustovanje in številna predavanja o zdravju. Predstavljamo knjige in imamo tudi delavnice za starejše in otroke. Poleti učimo otroke starih običajev, iger in plesov. V sodelovanju z združenjem tržaških vizualnih umetnikov pa pripravimo delavnice, kjer učimo mlade raznih tehnik risanja in slikanja, in delavnice pisanic. Zdaj bomo imeli delavnico 'frantojnarc', tu je namreč doma Zoran Lupinc, nekdanji svetovni prvak na diatonični harmoniki in predsednik našega društva, zato rad pomaga,” našteva Elena Legiša.
Pripadnost skupnosti
Sredi decembra so v Šempolaju načrtovali prireditev na vaškem trgu, med katero naj bi otroke obdarila dedek Mraz in Božiček. Pa jo je zagodlo vreme. Dež je z močnim jugom pral kamnite ograde okrog vaških ulic in trga. Zato so prireditev prestavili pod širok napušč vaškega vrtca. In navdušenje nikakor ni bilo okrnjeno.
Silva Tretjak se je spet predstavila v vlogi režiserke in napovedovalke nastopajočih. Na koncu sta pricingljala tudi Božiček in dedek Mraz. “Po navadi naredimo to s konji, kar je zelo slikovito doživetje za otroke in starše. Smisel prireditve je, da začutimo pripadnost skupnosti.”
Decembrske slovesnosti se za Silvo začnejo z miklavževanjem. “Takrat ponavadi napišem in zrežiram bolj enostavne igrice, kaj zabavnega in družabnega. Če so večje prireditve, si pač pomagam, kot vem in znam, saj nisem strokovnjak na področju gledališča; delam zgolj ljubiteljsko. Je pa bila nekoč moja tiha želja, da bi postala dramska igralka in bi nastopala v gledališču,” priznava Tretjakova.
Moški steber kulturnega in narodnega utripa v Šempolaju je učitelj glasbe in muzikant Aljoša Saksida.
“Jaz sem tukaj doma, na Krasu, čeprav je bil moj oče doma iz Vipavske doline, iz Saksida, zato imam tudi takšen priimek. Je pa že kot otrok pred vojno pasel krave tu.”
Saksida priznava, da bi bilo brez društev, kakršno je Vigred, težko ohranjati slovensko besedo, kulturo in običaje. “Zato sodelujem v več društvih; vsa so pomembna za ohranjevanje slovenske kulture in besede. Tukaj imam kar številen zborček iz vrtca in šole ter ansambel, v katerem so gimnazijci. Mladi imajo tudi še svoj narodnozabavni ansambel, igrajo nekakšen narodnozabavni rok, pri čemer so me posnemali, ker imam tudi sam tak ansambel. In, hvalabogu, pri starosti 14 ali 15 let že sami začenjajo ustvarjati svoje projekte. Vsakdo, ki dela na področju kulture, ima dolžnost, da slovensko kulturo predstavi drugim, ki nimajo možnosti, časa ali volje zanjo. Vsi se moramo truditi, da bo kultura stičišče med obema narodoma.”
Za pot v Slovenijo sem izbral lokalno kraško cesto; prek Gorjanskega.
IVAN MERLJAK
