Stoletje Bistrice na starih razglednicah

Iz obsežne zbirke, v kateri je zbranih več kot 700 razglednic Ilirske Bistrice, Trnovega, Snežnika in nekaterih večjih krajev sedanje ilirskobistriške občine, je Primož Rojc izbral 160 takih, ki kažejo značilno podobo omenjenih krajev nekoč in danes. Čas, ki je ujet na razglednicah, je izmerjen v stoletju, saj je najstarejša iz Rojčeve zbirke iz davnega leta 1898, najnovejše pa so iz našega obdobja.

Rojc je, v sodelovanju z oblikovalcem Matjažem Penkom, postavil 160 povečanih razglednic na 14 plakatov. Na njih si sledijo podobe bistriških in trnovskih ulic nekoč in danes, po sedanjih imenih. Tako se obiskovalci lahko sprehodijo po podobah ulic iz začetka 20. stoletja do danes. Poseben plakat je namenjen bistriškim vodam in predvsem slapu Sušec, ki je izjemno lep, ko ni suh in ki je bil dobrodošel motiv najrazličnejših fotografov.

Še eno značilnost razglednic je prikazal Primož Rojc. Zanjo pravi, da je posebnost Bistrice. V zadnjem času se namreč vse bolj uveljavljajo vabila na različne kulturne dogodke v obliki razglednic. Običajno so na njih motivi prireditve in tudi vabilo na Rojčevo razstavo je bilo narejeno v tem slogu, s panoramo Ilirske Bistrice iz leta 1902, kot jo je upodobil znani fotograf iz Gorice A. Jerkič.

K temu je treba dodati še nekaj zgodovinskih in krajevnih podatkov: da so razglednice krajev na Bistriškem iz obdobja kar štirih držav - od Avstro-Ogrske, preko Kraljevine Italije, socialistične Jugoslavije do samostojne Slovenije. Da so razglednice najbolj cvetele v času dvojne monarhije, ko Ilirska Bistrica ni bila to, kar je danes, pač pa sta bila to dva ločena trga, Trnovo in Ilirska Bistrica.

Italijani so, tako kot po vsej Primorski, spremenili in poitalijančili ime obeh krajev v Torrenova in Bisterza, leta 1927 pa ju administrativno združili v Villa del Nevoso in ta fuzija je ostala tudi po drugi svetovni vojni. Tudi v času italijanske zasedbe teh krajev je posel z razglednicami cvetel, saj je bila Villa del Nevoso polna vojakov, ki so vneto pisali domov. Na nekaterih razglednicah iz tega časa so upodobili tudi zemljevid Istre s poudarjenim italijanskim imenom kraja, da so domači lahko vsaj približno ugotovili, kje služijo njihovi sinovi kralju, domovini in dučeju.

Po drugi vojni so razglednice prevladovale še nekaj časa, do sedemdesetih in tudi osemdesetih let 20. stoletja, potem pa so postajale vse bolj redke. Po drugi vojni so največ razglednic izdali domači fotografi iz Ateljeja Maraž, Turistično društvo in še nekateri založniki. Danes, ko smo priča zatonu tiskanja razglednic, pa to tradicijo, kot že zapisano, na zanimiv način nadaljujejo različna društva z vabili na prireditve v obliki razglednic.

TOMO ŠAJN

Ivan Tomšič, hotelir in gospodarstvenik iz Bistrice, je založil to razglednico na kateri je upodobljen njegov znani hotel v današnji Cankarjevi ulici. Ugleden Tomšičev hotel je tedaj gostil znane osebnosti. Na levi strani slike je tedanja podoba

Zanimiva razglednica, ki jo je tiskal Maks Šeber in je bila poslana leta 1905, prikazuje javno kopališče za tedanjim hotelom Tomšič ob Cankarjevi ulici. Javno kopališče je služilo namenu še kar nekaj let po drugi svetovni vojni, ko so se ljudje doma še

Značilna razglednica iz prvih let 20. stoletja je kombinacija besedila, pozdravov in sporočila z motivi Bistrice. Na njej je lepo vidna tovarna PEKATETE (prva kranjska tovarna testenin), ki jo je zgradil Anton Žnideršič, znani gospodarstvenik, napreden

Slikovita razglednica starega dela Bistrice z Vencinovo hišo v ozadju in Gaertnerjevo domačijo (na levi), ki je danes ni več. V delu Vencinove hiše nad reko Bistrico so člani čebelarskega društva Antona Žnideršiča uredili svoje prostore z manjšo

Razglednica panorame Ilirske Bistrice je ena najstarejših iz Rojčeve zbirke, saj nosi datum 1902, posnel pa jo je tedaj znani fotograf Jerkič iz Gorice. Slika je posneta z vzpetine nad Bistrico, kjer so pozneje Italijani zgradili velike vojašnice. S

Primož Rojc (na fotografiji ob odprtju razstave), doma iz Dolnjega Zemona pri Ilirski Bistrici, zbira razglednice od leta 2007. V teh letih je njegova zbirka narasla na približno 700 razglednic, z najstarejšo iz leta 1898. Večino iz njegove zbirkeTomo Šajn