Strokovna analiza primera Trunk obremenjuje inšpektorat
Saga o hiši družine Trunk na Vodmatski 8 sredi Ljubljane, ki jo je gradbeni inšpektor septembra letos ukazal porušiti kot črno gradnjo, se nadaljuje. Potem ko je ministrstvo za okolje ugotovilo, da je inšpektorat ravnal brez pravne podlage, je do podobnega zaključka prišla tudi docentka na Fakulteti za upravo dr. Polonca Kovač.
Dr. Polonca Kovač se je primera hiše na Vodmatski 8 v Ljubljani lotila iz strogo strokovnih razlogov. To poudarja zato, ker je primer občutljiv in s svojo analizo ne želi razgrajevati inšpekcijske službe, temveč, nasprotno, zgolj opozoriti na nedopustne odklone pri posameznih postopkih. Ob tem izrecno dodaja, da zadeve ni prevzela proti plačilu pa tudi ne po naročilu. Nanjo so jo najprej opozorili v enem od državnih organov, zatem se je nanjo obrnil tudi prizadeti Franc Trunk. V analizi upravnih postopkov, ki so pripeljali do rušenja Trunkove hiše, je zato skušala zaznati odstopanja od upravnih postopkov in zakonitosti ter morebitno odgovornost vpletenih.
V svoji analizi najprej ugotavlja, da je bil postopek odstranjevanja Trunkove črne gradnje zakonit in v skladu z upravnimi postopki le v svoji prvi fazi, in sicer do izdaje prve in edine odločbe o rušenju iz leta 2004. Inšpektorat je z odločbo pozval Trunkove, naj uredijo gradbeno dokumentacijo, sicer bodo morali objekt porušiti. Od leta 2004 do 2008 pa je prišlo do nedopustnega zastoja, opozarja dr. kovačeva. Vrhunec pa je dogajanje doseglo septembra letos, ko je inšpektorat ukazal hišo Trunkovih porušiti prav do tal.
Na podlagi natančne analize upravnih postopkov, ki so pripeljali do rušenja objekta, je dr. Kovačeva prišla do sklepa, da v primeru črne gradnje na Vodmatski 8 ni šlo za posamezne nepravilnosti gradbenega inšpektorata oziroma pristojnega inšpektorja, temveč za problematično vodenje celotnega upravnega postopka po letu 2004. V proceduri zaznava kršenje upravnih postopkov, zlorabo uradnega položaja in ukrepanje v nasprotju z načelom sorazmernosti. Sam način, kako je bil primer dodeljen izbranemu inšpektorju, pa jo navaja na sum, da se to ni zgodilo na podlagi sistemske, temveč personalne odločitve.
Prva nepravilnost v postopku, na katero opozarja dr. Kovačeva v svoji analizi, je nedopustno sedemletno zavlačevanje ukrepanja po odločbi o rušenju iz leta 2004. Objekt so namreč porušili septembra 2011.
Posebno pozornost pa posveča nesorazmernosti ukrepov glede na težo kršitve. Objekt je bil namreč zgrajen sredi urbanega okolja na mestu, kjer je že sto let stala hiša, težavo pri pridobivanju gradbenega dovoljenja pa je predstavljal samo eden od sosedov. Po mnenju dr. Kovačeve prav kršenje načela sorazmernosti najhuje bremeni gradbeni inšpektorat oziroma pristojnega inšpektorja, saj ima materialnopravne in procesne posledice. Učinkovit nadzor zakonitosti naj bi namreč potekal po načelu zagotavljanja zakonitosti na terenu, ne pa kaznovanja. Inšpekcijski organi in inšpektorji pa so dolžni ravnati ne le v javnem interesu, temveč tudi v interesu vpletenih strank, pri čemer je glavno vodilo pri odločanju načelo sorazmernosti.
Naravnost kafkovska pa se dr. Kovačevi zdi odločba gradbenega inšpektorja, s katero je skušal ta tri dni potem, ko je bil objekt že do tal porušen, legalizirati svoj sklep, na podlagi katerega so objekt porušili, drugostopenjski organ okoljskega ministrstva pa ga je zanj ugotovil, da je bil izdan brez vsakršne pravne podlage. Z drugimi besedami, Trunkova hiša je bila porušena nezakonito.
Dr. Kovačeva se zadrži tudi ob postopku, po katerem je Trunkov primer po upokojitvi inšpektorice, ki je primer vodila do leta 2004, prevzel inšpektor Iztok Rus. Ugotavlja namreč, da primer ni bil dodeljen Rusu po enotnem in objektivnem modelu, ki bi zagotavljal transparentnost, temveč na način, ki dopušča sum pristranskosti in neobjektivnosti. Oporeka tudi odločitvam inšpektorata, da se ne odzove na ponovljene zahteve Franca Trunka, da primer njegov primer prevzame drug inšpektorju, saj naj bi bil inšpektor Iztok Rus pri svojem ukrepanju pristranski in oseben. Dr. Kovačeva sicer ne zagovarja teze, da bi moral inšpektorat Trunkove zahteve tudi upoštevati, nedvomno pa bi jih moral obravnavati in preučiti. Prepričana je, da bi v tem primeru še lahko preprečili rušenje objekta, saj bi pravočasno odkrili, da sklep, na podlagi katerega je bilo rušenje izvedeno, tega sploh ni predvideval.
Iz analize dr. Polonce Kovač je tako moč razbrati, da je primer Trunkove hiše na Vodmatski 8 zrel za sodišče. V delovanju inšpekcijskih služb je namreč zaznala nesistemsko delovanje, kršenje upravnih postopkov, zlorabo uradnega položaja in opustitve ukrepanja.
VIDA GORJUP POSINKOVIĆ