Švicarje osupnila z rezanjem torte z nitko
Fondant, karamel, nougat, marcipan, temperirana čokolada ... so sladkosti, s katerimi živi mlada Koprčanka Sara Štok. Pred petimi leti se je v Ženevo odpravila na delo varuške, zdaj pa se domov na obiske vrača kot slaščičarska mojstrica. “Našla sem se v slaščicah, oziroma so one našle mene,” pravi.
Po treh letih šolanja in vajeništva je Sara Štok pred nedavnim opravila zaključni izpit in dobila certifikat za slaščičarko. Patisserie-confiserie - to se v francoščini sliši zelo nobel, a Sara nas takoj ustavi: “To ni prava šola, bolj vajeništvo, kot nekakšna poklicna matura pri nas. Nekatere slaščičarske hiše imajo avtorizacijo, da izobražujejo mlade. Tudi zdaj z izpitom sem pravzaprav še vedno navaden delavec.” Že res, a v tem neznansko uživa. “To je to, grem v službo, a se sploh ne počutim tako. Meni je to kot poslanstvo.”
Izpit traja dva dni
Zaključni izpit, ki traja kar dva dni, je bil vse prej kot lahek zalogaj, prizna. Čakalo jo je 15 različnih nalog, tako za slaščice kot za oblikovanje čokolade. Vsak je moral na izpit prinesti svojo knjigo receptov, iz nje je za vsako nalogo učenec izbral en recept, drugega pa je določila komisija. Brioši, sendviči, slane pite, čajno pecivo, različni biskviti, paljeno testo, kuhane in hladne kreme, kuhanje sladkorja za žele bombone, izdelovanje nougat pralin, šest vrst čokoladnih pralin, vlivanje čokolade v modele za figurice in čokoladna jajca, temperiranje čokolade, karameliziranje oreščkov ..., našteva izpitne naloge Sara Štok.
Pri izdelovanju torte za deset ljudi pa je presenetila celo izpitno komisijo. “Ko je bilo treba razrezati velik biskvit, sem pač vzela nitko, s katero pri nas doma v Kopru režemo biskvit. Oni pa sprašujejo, kaj pa delate? Počakajte, jim pravim, in zrežem biskvit. Take tehnike še nismo videli, so se čudili. Seveda ne, tega me je naučila moja mama, sem jim rekla. Oni to delajo samo z nožem in z nožem nikoli ni tako ravno kot z nitko,” pravi. Slovenske mame in babice to že vedo. “Tudi moj izpitni rafaelo je bil iz zbirke maminih receptov,” se pohvali. Kdo ve, če ne bosta kdaj združili talentov in odprli slaščičarno pri nas. “To bi bilo fajn. A ne še zdaj. Še veliko se moram naučiti,” pravi. Ambicij ji ne manjka in že išče nove izzive, najprej kakšen slaščičarski tečaj v Parizu. “Francozi so šele mojstri in v slaščičarstvu prekašajo Švicarje,” ugotavlja dekle, srečno, da se je našlo v slaščičarstvu.
Najprej je slaščice samo občudovala
Začelo pa se je povsem drugače. V Kopru je delala kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu in je v Švici pristala povsem po naključju. “Hotela sem v tujino, malo 'zamenjati zrak', kot rečemo, videti še kaj drugega, nisem pa imela nobenega posebnega cilja.” Odzvala se je na oglas italijansko-slovenske družine iz Ženeve, ki je iskala slovensko varuško za svojega otroka. Takrat je v Švici občudovala tiste čudovite slaščice v izložbah. “In si čisto naivno mislila, kaj pa, če bi se v tem poskusila tudi jaz. A o tem, kako to postaneš, nisem vedela prav nič, res. Pa cel kup pomislekov sem imela: a sploh znam dovolj francoščine, kaj bom med samimi šestnajstletniki, jaz pa deset let starejša, skratka cel kup strahov je bilo,” se danes smeje slaščičarka. Pa jih je premagala in našla svoje sanje.
KATJA GLEŠČIČ
