Tako kot čas teče, Ruzzier hitro hodi

Ko sva pred dnevi pri njem doma v Lonjerju nad Trstom začenjala pogovor, sem uvodoma pohvalil ponujeno osminko črnega. “Gre za zvrst merlota in refoška, mnogi pritrdijo, da imam dobro vino,” je skromno dodal k pohvali. Sicer se Fabio Ruzzier ima s čim pohvaliti. Pred dnevi je že po dveh od načrtovanih treh tednov moral za letos zapreti vrata osmice, ker so pač zaloge vina prehitro pošle. A njegova osmica ni kar tako. Ponosno pove, da gre za najstarejšo delujočo osmico v tržaški pokrajini, ki brez prekinitve vsako leto odpira vrata vse od leta 1930, torej že 87 let zapored. In to neprekinjeno. “Tudi med vojno je nono našel priložnost za odprtje osmice, pa čeprav le za nekaj dni,” pove. “Domače pridelke je v osmici začel ponujati prav nono, ki me je tudi naučil skrivnosti, kako do dobrega vina. Oče, doma iz strunjanske doline, je žal umrl zgodaj, sam pa sem nasledil nonotovo zapuščino. Leta 2000 je od tržaške trgovinske zbornice za dolgoletno negovanje tradicije osmičarstva prejel zlato medaljo, na katero je bil posebej ponosen. A so nas že kakšno leto kasneje, žal, obiskali tatovi in od priznanja je ostala le embalaža, v kateri je bila medalja shranjena.”

Z mamo je po Trstu raznašal mleko