Tista pot v službo in nazaj, ki je dobra za naravo in srce
“Prodal sem motor. Kupil si bom solidno kolo, da se bom z njim vozil v službo. Na poti nazaj bom šel po ovinku čez grič ali dva in tako naredil nekaj zase.” Tako Dean Podgornik povzema razloge, ki so vse pogostejši. A še zdaleč ne dovolj pogosti.
Po slovenskih cestah se vozi več kot milijon avtomobilov in njihovo število narašča.
Izpusti vozil so krivi za več kot petino emisij toplogrednih plinov, ki so eden največjih ekoloških problemov sodobnega sveta. 40 odstotkov te številke pade na osebne avtomobile v mestih. Javni potniški promet se je od leta 1996 zmanjšal za 34 odstotkov.
Denar v zrak
Dean Podgornik je bil eden najboljših slovenskih kolesarjev minulega desetletja in športnik Primorske leta 2002 v dresu KK Hit Casino. Najboljša domača dosežka sta drugo mesto na dirki po Sloveniji in naslov državnega prvaka v kronometru. V tej disciplini je nastopil tudi na SP. Med 19-letno kariero je letno v povprečju prevozil več kot 10.000 kilometrov. Kot profesionalec si je kruh služil na Hrvaškem, v Avstriji, na Poljskem, v Turčiji in v Italiji, kjer se je na Giru leta 2004 v dresu Tenaxa v dveh etapah uvrstil med najboljše - na 12. in 16. mesto. Med njegove največje uspehe na tujem sodijo še 2. in 4. mesto na elitnih dirkah na Nizozemskem (Venendaal in Olympia tour) in zmaga na dirki po Maroku. IM
Če se z avtomobilom vozimo v službo in vsak dan premerimo 20 kilometrov, na leto v zrak izpustimo 816 kilogramov ogljikovega dioksida in porabimo 450 evrov. Ni čudno torej, da sodi skrb za avtomobil, za nakup goriva, vzdrževanje in zavarovanje, med največje stroške povprečnega slovenskega gospodinjstva, ki za hrano in pijačo letno nameni 2471 evrov, za pridruženega družinskega člana, avtomobil, pa le nekoliko manj: 2083 evrov.
Koliko v povprečju na leto plačamo za vlake, avtobuse, ladje in letala? Skromne 104 evre. To so številke, ki se v vsakdanji realnosti pretvarjajo v običajne zgodbe.
Skoči z avtomobilom
Po železniški progi pelje potniški vlak. V dveh vagonih sedijo štirje ljudje, od tega en upokojenec, dva dijaka in en uslužbenec Slovenskih železnic.
Pred prehodom čez železniško progo se ob zaprtih zapornicah naredi dolga kolona avtomobilov. Na prehod vlaka čaka kakšnih 15 ljudi. Vsi so šoferji in vsak sedi v svojem vozilu.
Ženska se na domačem dvorišču usede za volan, vžge motor in se odpelje v trgovino, ki je 150 metrov stran. Otroci v nedeljo popoldne pred hišo igrajo nogomet, njihov oče pa nima časa za igro, ker z vedrom in krpo že poldrugo uro čisti in lošči svoj avtomobil. Z bencinskim motorjem, kupljen, če se da, na lizing.
“Težko bomo spremenili miselnost. Prav jezi me, ko vidim ljudi, ki bi z avtomobilom radi prišli tako blizu, da bi se zapeljali v trgovino ali gostilno. Očitno je vgrajeno v naši naravi, da se že sto metrov daleč zapeljemo z avtom. Treba bo veliko delati na vseh ravneh, poudarjati zdravje, ekologijo, urbanistični razvoj. In predvsem v mestu postaviti neke omejitve. Promet bi se gotovo zmanjšal, če bi zaostrili dostop do centrov mest. Kdor poskusi kolo, vidi, da je enostavnejše in hitrejše. In se ne vrne več za volan,” razmišlja človek, ki ima za seboj veliko kolesarskih kilometrov.
Dean Podgornik je na kolesu presedel na tisoče ur in tudi po koncu izjemno uspešne aktivne tekmovalne kariere ostaja neločljivo povezan z vožnjo na dveh kolesih.
Plusi in minusi
Ne samo vožnja z avtomobilom, tudi kolesarjenje ima svoje številke.
Če kolesarimo 30 minut na dan, na leto pokurimo skoraj pet kilogramov telesne maščobe. Z uro kolesarjenja porabimo 300 kalorij.
Že kratko dnevno kolesarjenje v službo izboljša delovanje kardiovaskularnega sistema za sedem odstotkov in za polovico zmanjša tveganje za srčni infarkt. Kolesarjenje krepi mišice po vsem telesu, dviga vzdržljivost in izboljšuje koordinacijo ob majhnih stroških in minimalnem tveganju za poškodbe. Dviga samozavest, gradi pozitivno samopodobo in zmanjšuje stres. Pot s kolesom, pa četudi v hrib, je za našo dušo gotovo manj naporna kot jutranja gneča na obvoznici. Zakaj smo torej še vedno narod šoferjev, ali bolje rečeno, lastnikov avtomobilov?
Pomladne radosti
Sredina maja je skrajni čas, da se tisti, ki imajo v garaži vendarle tudi kolo, oglasijo na servisu. Pa se?
“Mnogi pridejo, ko je kolo že popolnoma uničeno in se verjetno ne zavedajo, v kakšno nevarnost s tem spravljajo sebe in druge. Čez zimo, ko je kolesarjenja manj, deli zarjavijo zaradi vlage, zato je treba kolo pregledati, podmazati. Velikokrat so zavorne žice napokane. Kaj, če se pretrgajo ravno med vožnjo po klancu navzdol? Na trenutke smo prav žalostni, ko vidimo, kakšna kolesa nam pripeljejo. Zračnica zgleda iz pnevmatike, sprednje zavore ne delajo, osovine so počene. Z avtomobilom si tega gotovo ne bi privoščili. Lastniki koles, še posebej cenejših, pa so kar malomarni. Jezimo se, ko ljudje pridejo na servis z obupno umazanim kolesom. Avto pa: vsako nedeljo so pred hišo voda, krpica in sesalec. In čistijo in drgnejo. Skrbeti je treba tudi za kolo, s katerim se vsekakor ni moč varno peljati, če je na verigi dva kilograma masti,” opozarja Podgornik.
Predvsem pa, v nasprotju z avtomobilom, kolo nima opozorilnih lučk in ne piska, zato moramo biti še posebej pozorni. “Tudi ceneje je, če na začetku sezone pripeljemo kolo na osnovni pregled, saj se s tem izognemo dragim popravilom v prihodnosti,” še opozarja Podgornik, ki na splošno svetuje spoštovanje do kolesa. Do tistega, ki ga imamo, in do onega, ki si ga morda želimo.
“Največja izbira koles je takoj po novem letu, ko pridejo novi modeli, največ ljudi pa kupuje prav zdaj, maja in junija. Ampak navade je težko spremeniti. Vreme se izboljša, približajo se počitnice in ljudje pridejo po novo kolo. Pomembno je predvsem, da nakup dobro premislimo,” svetuje Podgornik.
Pred kratkim je priredil tudi sejem rabljenih koles z navdušenim odzivom kupcev in prodajalcev. Stara kolesa torej ne letijo v smeti, pravi Podgornik: “Tudi zato, ker nova niso poceni.”
Čelada v obliki klobuka
Precej dolgo bo najbrž trajalo, preden bo slovenska realnost postala podobna nemški. Kjer stojijo garažne, ali bolje rečeno skladiščne hiše za kolesa. V katerih avtomatiziran sistem spravi kolo v podzemni boks in ga nato z vtipkanjem številke in šifre vrne lastniku.
Ali Nizozemski, kjer so kolesarji kralji prometa in se množice mirno, urejeno in v vrsti pomikajo po kolesarskih stezah. Kjer kolesarijo moški v poslovnih oblekah in ženske v krilih. Otroci in starejše gospe, ki imajo na glavi kolesarsko čelado v obliki klobuka. A navade se tudi pri nas vendarle spreminjajo. In tudi odnos do varnosti.
“Čelade se širijo. Nič sramotnega ni, da imaš čelado na glavi. Tudi sam sem precej let kolesaril brez čelade, dokler se nisem poškodoval. Vedno več ljudi je, ki pomislijo na varnost. Podobno kot na smučiščih. Zavedati se je treba, da je v zadnjih desetletjih število kolesarjev naraslo, predvsem pa število avtomobilov. Ko sem bil sam otrok, smo se na kolesarskem stolčku držali, zdaj pa so malčki privezani s pettočkovnim pasom in nosijo čelado. A kjer je bilo, ko smo bili mi majhni, pet avtomobilov, jih je sedaj 50. Torej je deset krat večja verjetnost, da se nam kaj zgodi. Tudi zato, ker so vozniki, kljub načelu, da smo v prometu vsi enakovredni, pogosto zelo nepozorni in objestni. Ljudje to razumejo in pazijo tudi na odsevnike, lučke, kresničke,” ugotavlja Podgornik.
Kolo v ponedeljek
Na slovenskih cestah se opazno veča število rekreativnih kolesarjev. Kolo kot aktivno preživljanje prostega časa vzpodbujajo številni projekti. Na Primorskem in tudi drugod po Sloveniji je na desetine cest in poti, ki rekreacijo povezujejo z odkrivanjem naravnih, kulturnih, etnoloških in kulinaričnih bogastev pokrajin. Kolesarstvo je postalo tudi pomembna, donosna in razvijajoča se turistična dejavnost.
Ampak ali na kolo sedamo samo ob vikendih in med počitnicami? In kako daleč smo od tega, da bi dvokolesnika ne razumeli le kot športni rekvizit, temveč kot prevozno sredstvo?
Podgornik odgovarja: “Zelo je v porastu prodaja treking koles, ker so vsestransko uporabna in se lahko z njimi peljemo v službo, na rekreacijsko vožnjo ali na izlet. Položaj na kolesu je raven, zato tudi s hrbtom ni težav. Vse pogosteje vidim, da pride sem gospod in pove, da je prodal motor in namerava kupiti solidno kolo, da ga bo imel za v službo in bo popoldne še malo podaljšal vožnjo. Namesto naravnost domov bo šel še čez dva hriba in naredil nekaj za zdravje. Takih zgodb je vedno več, kar kaže na to, da se način razmišljanja vendarle spreminja.”
Vprašanje pa je, ali to spremembo podpirata lokalna in državna politika: “V Nemčiji imajo, denimo, subvencije pri nakupu kolesa, predvsem pa motivirajo k nakupu električnih koles, ki jih subvencionirajo tudi do 50 odstotkov.”
Kolesarska steza kot igrišče
Prepočasi nam gre tudi z infrastrukturo: “Na Nizozemskem, ki je država kolesarstva, je tudi v prometu glavni kolesar. Steze so označene, je pa jasno, da mora vsak kolesar peljati po stezi, pa če je tekmovalec na treningu ali babica. Pri nas me moti da je kolesarska steza Nova Gorica-Šempeter postala igrišče in sprehajališče, kar je res nevarno. Imeli smo že kar nekaj strank, ki so se poškodovale. Pes je, denimo, stekel in se zaletel v kolo, ker je lastnica porivala otroški voziček in ga ni mogla zadržati. To se ne bi smelo dogajati.” Dean Podgornik razmišlja o projektu urbanih koles, ki bi s sistemom zaporednih izposojevalnic omogočil, da prebivalci somestja in primestja prikolesarijo v Novo Gorico.
“Mestna občina in regijska razvojna agencija intenzivno delajo na tem, da bi vzpostavili izposojo koles na trasi Miren-Nova Gorica. To ni majhna stvar, logistično in infrastrukturno. Veliko dela je z vzdrževanjem in prevozom koles. Takšni projekti pa bodo resnično zaživeli, ko bodo tudi ukrepi na drugi strani. Se je voziti z avtom še vedno prepoceni? Da, predvsem pa je prepoceni pustiti avto v mestnem središču,” ugotavlja Podgornik.
Ni treba na strm hrib
Ko začnemo kolesariti, pravi, ni treba, da si za prvi cilj postavimo vzpon na Sveto Goro: “V svoji karieri sem bil morda petkrat gor. To je ekstremen vzpon in ni razloga, da bi silili tja. Če odpeljemo kakšen kilometer več po ravnini, pa četudi vozimo počasi, naredimo nekaj dobrega zase. V službo in nazaj pa zmoremo takorekoč vsi. In še za tiste skrajne primere obstajajo električna kolesa. Če kolesarimo 25 minut v službo in 25 nazaj, smo na teden na kolesu pet ur, to pa je že kar aktiven življenjski slog. In ni nam več treba iskati izgovorov o tem, da nimamo časa za rekreacijo.”
Naši none in nonoti so se s kolesi po opravkih vozili do pozne starosti. Danes pa, pravi Podgornik, “ima veliko ljudi predsodke. Bojijo se, da jih bo sosed videl, kako sopihajo že čez prvi griček, in jih je sram. Skrbi jih, kakšni bodo videti na kolesu, da bodo izpadli predebeli ali presuhi.” In se raje usedejo v terenca. Tako je na koncu leta 800 kilogramov ogljikovega dioksida več v Zemljinem ozračju. In pet kilogramov več okrog pasu.
VESNA HUMAR
