Tisti, ki prinesejo morje do Trente in planinski zrak do Pirana

Vodja studia, Ingrid Kašca Bucik (na fotografiji tretja z desne) se ob vprašanju, kakšne so danes vloga, pomen in moč studia, spomni na besede preminulega novinarja in urednika, enega od očetov in snovalcev studia, Tomaža Dimica: “Tomaž je vedno govoril, da moramo poročati tudi o tem, da se je v Solkanu sosedova krava otelila. S tem je želel povedati, da mora radio, kakršen je naš, iskati stik z ljudmi. Časi se sicer spreminjajo, a to načelo ostaja. Trudimo se predvsem biti v nenehnem stiku s prostorom, ki je zelo velik in razgiban, čutiti utrip, razumeti potrebe in pričakovanja. To ne pomeni, da smo promotorji prostora, ampak njegovi soustvarjalci,” pravi Bucikova in hkrati ugotavlja, da je prav kadrovska stiska največja ovira na poti do tega cilja: “Včasih nam je prav hudo, ko smo prisiljeni ljudem odgovoriti, da preprosto ne zmoremo, ne utegnemo priti.” Največja želja je, da bi, po vzoru koprskih kolegov, tudi novogoriški studio postal kolektivno dopisništvo za nacionalni program: “Radio Slovenija ima tu odličnega dopisnika, a dela sam. Če bi združili moči, bi se delo ne podvajalo in lažje bi se organizirali. Že štirje generalni direktorji so se strinjali s to zamislijo, a je kjub temu ostala le zamisel.”